Nove barve starih likov
V četrtek je premiero doživel nov film o Mali morski deklici – Muzikal o pravljični junakinji močno razdvaja javnost, ker je v glavni vlogi nastopila temnopolta igralka – Polemike sprožajo tudi nove upodobitve drugih tradicionalno belih likov, ki jih upod
Ob zares dolgem seznamu stvari, ki bi nas kot človeštvo morale nadvse skrbeti – planet se nam pregreva, preveč nas je, družbena razslojenost je vse večja, konflikti se zaostrujejo in grozi nam nova finančna kriza, če jih naštejemo le nekaj –, so mnogi resnični razlog za paniko prepoznali v Disneyjevi najavi nove filmske adaptacije Male morske deklice. Odkar so v tej korporaciji pred štirimi leti napovedali, da bo v glavni vlogi morske deklice Ariele nastopila temnopolta igralka Halle Bailey, na družbenih omrežjih ne pojenjajo izbruhi nasprotovanja, ki pogosto vključujejo povsem odkrit rasizem. Youtube je pri videoposnetku napovednika filma celo onemogočil gumb »ni mi všeč«, saj je nanj kliknilo več kot poldrugi milijon uporabnikov, kar je precej več od števila uporabnikov, ki so napovedniku filma izražali simpatije. Zakaj tako močan odziv odraslih gledalcev na barvo kože glavnega lika v otrokom in mladini namenjenem filmu?
Temačni Andersen
Odkar je leta 1989 Disney izdal animirani film Mala morska deklica, osnovan na istoimenski literarni predlogi danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, je sinonim za morsko deklico postala rdečelasa suhica porcelanaste polti. Nasprotniki nove filmske adaptacije kot enega svojih argumentov navajajo težnjo po sledenju izvirni, Andersenovi zgodbi, ob čemer poudarjajo, da je bil avtor pravljice Danec, zaradi česar Ariela potemtakem ne more biti temnopolta! A Andersen, ki si je lik morske deklice izposodil v bogati zakladnici evropske folklore, v kateri se pogosto pojavljajo sirene, pogubne lepotice s človeškim trupom in ribjim repom, je dogajalni prostor svoje pravljice določil kot »dno daljnega oceana« – torej nikjer blizu Danske ali Evrope. Kot je ob tem zapisala kritičarka Caitlin Moran, je glede na to, da »mala morska deklica živi na tropskem koralnem grebenu, njen prijatelj pa je pojoči jastog z močnim jamajškim naglasom, v resnici najbolj bizarno to, da je sploh kdaj bila belka«. Zagovorniki zvestobe izvirni pravljici bi ob branju slednje ugotovili tudi, da je bil Andersen izrazito temačen in da se njegova dela, vključno z Malo morsko deklico, ne vklapljajo najbolje v sodobni čas. V nasprotju z Disneyjevo različico izvirna Mala morska deklica iz leta 1836 še zdaleč ni ljubezenska zgodba s srečnim koncem. Andersenova protagonistka izve, da bi ji poroka s princem prinesla nesmrtno dušo, ki je kot morska deklica nima, zato se po pomoč odpravi k morski čarovnici, ki zna pričarati noge namesto ribjega repa, a za brutalno ceno: ob vsakem
koraku jo bo poslej bolelo, kot bi hodila po najostrejših nožih, poleg tega pa ji čarovnica za dobro mero odreže še jezik. Pogodba med čarovnico in morsko deklico vključuje tudi določilo, da slednja umre, če se princ poroči z drugo žensko. Nema morska deklica se nato trudi očarati princa, a se ta raje zabava s sužnjami in naposled poroči drugo žensko. Med čakanjem na neizbežno smrt čarovnica Arieli predlaga, da umori princa in njegovo novo ženo ter s tem izniči svojo smrtno obsodbo. Zgodbo, ki je dandanes za lahko noč noben oče ali mama ne bi pripovedovala svojemu otroku, niti dovolila gledati v kinu, je Disney preoblekel v gledljivo pisano animacijo z govorečimi raki in ribami in prepevajočima glavnima junakoma, ki ju, ko premagata zlobno čarovnico, čaka sreča do konca njunih dni. Sveža adaptacija se vsebinsko ne odmika od animiranega filma iz leta 1989, ki je prejel veliko pohval na račun animacije, glasbe in petja, obveljal pa je tudi za velikanski finančni uspeh in označuje veliko Disneyjevo renesanso. Mali morski deklici so namreč sledili Aladin, Lepotica in zver, Pokahontas, Levji kralj in drugi izjemno uspešni animirani filmi, katerim je med drugim skupno tudi utrjevanje patriarhalnih vzorcev.
Odpravljanje krivic?
Ne gre se slepiti, da je Disneyjevi odločitvi za temnopolto Arielo botroval morebitni pravkar prebujeni čut za odpravljanje rasnih krivic, saj korporacije pač ne delujejo na tak način. Režiser Rob Marshall je pojasnjeval, da je Baileyjeva prepričala s svojo srčnostjo, mladostjo, močnim duhom in neverjetnim glasom, kar je zelo lepo, verjetno pa drži tudi to, da so odločevalci enostavno preračunali, da utegne temnopolta igralka pritegniti več pozornosti in posledično prinesti večji dobiček. Med tistimi, ki njihovi odločitvi glede glavne igralke nasprotujejo, pa niso samo rasisti, pač pa tudi gledalci, ki jih moti nenehno snemanje remakov. Ob tolikšni beri najrazličnejših mitov, legend in pravljic z vseh koncev sveta filmarjem zamerijo vedno nova snemanja že posnetih zgodb. Ti gledalci prav tako niso naklonjeni napovedi studia MGM o novem filmu iz franšize Rožnati panter, v katerem bo inšpektorja Clouseauja, Francoza s posebnim talentom za kaos, ki so ga v zadnjih šestdesetih letih upodabljali Peter Sellers, Alan Arkin, Roger Moore in Steve Martin – sami belci torej –, odigral temnopolti Eddie Murphy. Prvi temnopolti Clouseau ni gledalcev niti približno tako vznemiril kot temna mala morska deklica in tudi sam Murphy pravi, da v svoji dolgoletni igralski karieri nikoli ni bil deležen rasistične obravnave.
Kleopatrina polt
In če morske deklice v resnici ne obstajajo in so torej debate o tem, kakšen je v resnici odtenek njihove polti, povsem irelevantne, je nekoliko drugače pri Kleopatri, resnični zgodovinski osebnosti iz prvega stoletja pred našim štetjem. Njeno burno življenjsko zgodbo, moč in vpliv ter dramatično smrt filmarji še vedno zelo radi prenašajo na filmsko platno, a za zdaj nobena upodobitev zadnje egipčanske kraljice ni presegla tiste iz leta 1963, v kateri je blestela Elizabeth Taylor, čeprav je tudi najnovejša upodobitev Kleopatre zelo razvpita. Gre za novo Netflixovo napol dokumentarno in napol igrano miniserijo Kraljica Kleopatra, v kateri se je v Kleopatro vživela temnopolta britanska igralka Adele James, kar je na družbenih omrežjih povzročilo veliko hude krvi, v Egiptu pa zaradi Netflixovega »poskusa brisanja egiptovske identitete« že zbirajo podpise za prepoved te pretočne platforme. Glede porekla Kleopatre, hčere Ptolomeja XII., sicer v resnici obstaja nekaj neznank. Egiptologi namreč nimajo natančnega odgovora, kdo je bila njena mati, zaradi česar ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je bila temnopolta, čeravno to ni najbolj verjetno. Preudarni zgodovinarji sedaj mirijo strasti gledalcev in poudarjajo, da je rasna klasifikacija, kot jo poznamo danes, produkt 17. stoletja in je torej ne gre tako zlahka aplicirati na starodavne civilizacije, a videti je, da Kraljici Kleopatri ni več pomoči – serija je bila namreč deležna hudih kritik, in to z vseh strani.