Od vaških veselic do koncertnih dvoran
Od skromnih začetkov po drugi svetovni vojni do nastopov v veliki dvorani Cankarjevega doma se je razvijala narodnozabavna glasba – Od začetkov s harmonikarskim solistom na veselicah do velike orkestrske spremljave najlepših viž, ki so jih ustvarili slove
»Pri ljudski glasbi gre za nešolano ustvarjanje, umetna glasba pa je bolj ali manj premišljena obdelava zvočnega gradiva,« pravijo enciklopedisti. Narodnozabavna glasba se je razvila iz ljudske, iz godčevskega igranja in ljudskega petja ter je za Slovenijo izjemnega pomena. V našem prostoru smo razne glasbene zvrsti začeli gojiti zatem, ko so bile že prisotne v drugih državah, narodnozabavna glasba pa je tista, ki je nastala pri nas in jo sedaj izvajajo marsikje po svetu.
Ivan Vrbančič v priročniku Svet glasbe narodnozabavno glasbo opredeli: To je glasba, ki je prevzela nekatere prvine ljudske glasbe, predvsem melodiko. Drugi glasbeni elementi (ritem, oblika in drugi) pa niti v pravi ljudski glasbi niso izraziti, torej tudi v tej zvrsti glasbe ne. Vsebinsko se je razširila na sodobne teme, pa tudi po izvajalski in tehnični plati je dokaj napredovala. Zanimivi, mnogokrat žal tudi nenatančni, so zapisi o narodnozabavni glasbi v tujih strokovnih medijih. V priročniku World music v poglavju Balkan beats piše: » Slovenija je bila najbolj razvit del Jugoslavije. V tej deželi sta najbolj razvita valček in polka, ki ju igrajo glasbeniki s harmoniko, trobento in klarinetom, godci so oblečeni v pumparice, ki segajo do kolen, romantično pa to glasbo prepevajo ženske, oblečene v dirndle. Večina teh skladb je iz sodobnejšega časa in zvenijo, kot bi ves čas poslušali eno in isto skladbo. To glasbo poslušamo na radiu in na živih nastopih. Tovrstni ansambli največ igrajo na porokah in drugih priložnostih, najbolj priljubljene prireditve pa so gasilske veselice, ki potekajo ob koncih tedna in med počitnicami. Vedno so ob gasilskih domovih, kjer je veliko prostora tudi za stojnice s hrano in pijačo. Ob tem je treba nujno imeti prostor za ples.”
Kriv je Christian Friedrich Ludwig Buschmann
Za razvoj narodnozabavne glasbe je bil prelomen pojav Ansambla bratov Avsenik. Kot pravi tekstopisec Ivan Sivec, se je z vstopom Avsenikov na slovensko in tudi širšo glasbeno sceno bistveno spremenila vloga nekdanjega godca v javnem življenju, prav tako pa tudi uporaba inštrumentov, število godcev v sestavu, njihova navezanost na ožje območje ter s tem posredno tudi način zabave, medsebojnega komuniciranja in vrednotenja oziroma plačevanja izvajalcev glasbe. Uveljavil se je tudi izraz ansambel, kar je dotlej veljalo za gledališko, operetno ali baletno skupino. Izraz je vpeljal Vilko Ovsenik, ustanovitelj Ansambla bratov Avsenik, ker je s tem hotel poudariti skupino kot celoto. Pred tem so bile že v 17. stoletju znane male godčevske skupine. Najpogostejša zasedba je bila gosli-klarinet-bas in namesto basa večkrat tudi rog ali oprekelj. Pred 200 leti je Christian Friedrich Ludwig Buschmann izumil harmoniko in orglice, ki so se hitro razširile po Evropi, predvsem v alpskih deželah. Pri slovenskih godcih je bila najpogostejša diatonična harmonika, to je harmonika, v kateri se, s pritiskom na isti gumb, oglasi različen ton, odvisno od tega, ali se meh stisne ali raztegne.
Godci so bili nekoč vezani na igranje v bližini domačega kraja. Ko se je ta glasba pojavila na radiu, pa so postali širše prepoznavni in začeli nastopati tudi drugje. Kmalu so ansamble začeli tudi plačevati. Ivan Sivec v eseju Slovenija – zibelka narodnozabavne glasbe povzema zanimivo izjavo Vilka Ovsenika: »Rekli so mi: Igrajte zastonj, potem pa boste že s klobukom veliko nabrali. Jaz pa sem jim rekel: Ne, ne, beračili pa ne bomo! « Sivec opisuje tudi nastanek poimenovanja te glasbene zvrsti: »V Sloveniji je bil termin vpeljan prav z nastankom Avsenikov, torej že leta 1953 oziroma 1954, ko so Avseniki posneli prve skladbe za arhiv Radia Ljubljana. Tedanji urednik za slovensko vokalno in inštrumentalno glasbo Janez Bitenc piše: Termin narodnozabavna glasba sem vpeljal jaz in s tem tudi oznako NZ na radijskih trakovih, in sicer zato, da se je glasba razlikovala od tedanje narodne glasbe oziroma označbe na radijskih trakovih (N) kot narodna. «
Razpoloženjska identifikacija z glasbo
V predgovoru h knjigi Ivana Sivca Tisoč najlepših besedil je Ciril Zlobec leta 2002 zapisal: »Današnji Slovenec, utrujen in negotov od raznih stresov, socialno in psihološko pogojenih, naravnost, že skoraj terapevtsko potrebuje nekakšno pomiritev, beg, čeprav ne daleč in ne za dolgo, od vsakdanje realnosti. Današnji človek potrebuje nagonsko spodbudo, ko se tudi v njem, ob tej in takšni glasbi, prebudi prav tisto, kar samo od sebe ne bi nikoli našlo izliva: veselje nad življenjem, dragocenost trenutka, sproščenost in zabava kot krepitev duha. Ne zaradi globin in višav, ne zaradi enkratnosti individualnega glasbenega izraza, ampak zaradi moči razpoloženjske identifikacije s to glasbo.«
Če je bila narodnozabavna glasba še pred nekaj leti predvsem zabava za srednjo in starejšo generacijo kmečkega in delavskega sloja, je danes precej drugače. Petje ob harmoniki se razlega iz študentskih domov, člane narodnozabavnih ansamblov pa vidimo nastopati tudi v modno raztrganih kavbojkah. Je bila morda tista kapljica čez rob, da so tudi mladi vzeli to glasbo za svojo, nastop Lojzeta Slaka leta 2005 na festivalu Rock Otočec? Danes začenjamo v Nedeljskem dnevniku objavljati lestvico 75 najlepših narodnozabavnih viž. Pri tem nam je pomagala 40-članska strokovna komisija žirantov iz vse Slovenije, ki so na različne načine vpeti v narodnozabavno glasbo. Vsak je sestavil lestvico svojih 30 najboljših, od prvega do 30. mesta. Skupno so predlagali 367 različnih pesmi, njihove uvrstitve pa so nam dale končno lestvico petinsedemdesetih.