Rekord: 330 nastopov na leto
O najdražji harmoniki, atentatu na koncertu, Herbertu von Karajanu in ponudbi iz ZDA
Planina pod Golico je v mesecu maju pobeljena z narcisami, zaščitenimi cvetlicami, ki jim po njenem v kljuko upognjenem cvetu domačini pravijo ključavnice. Slavku Avseniku so postale vir navdiha za skladbo Na Golici. Pred natanko 70 leti so Avseniki začeli nastopati kot trio, nato kot kvartet. Ko pa sta brata ustanovila kvintet, so prvič na svetu skupaj zaigrala glasbila, ki so bila prej v nekem pogledu nezdružljiva: klavirska harmonika, klarinet, trobenta, bariton in kitara.
Z Rolling Stonesi v Hamburgu
Že od samega začetka je bilo v ansamblu vse načrtovano do najmanjše podrobnosti. Slavko ni nikoli ničesar prepustil naključju, tudi začetka in konca špila ne. V prvih letih so nastope začenjali z eno od svojih prvih temperamentnih, energičnih in radoživih skladb Veseli svatje, za katero so ga kot nadobudnega godca navdihovala igranja na porokah, pozneje pa z Golico. Skratka, vsakič so špil začeli in končali z najbolj udarnim ritmom. Slavko besedil ni pisal, zato pa je prav vsem melodijam dal naslov, tekstopiscem pa iztočnice za temo. Kot je povedal, je v svojih pesmih najraje opeval Slovenijo, naravne lepote, planine, običaje, kmečka in druga opravila, razna praznovanja, rajžanja po svetu, ljubezen, vesele, včasih tudi smešne dogodke … Leta 1962 je ansamblu gramofonska družba Telefunken podelila zlato zvezdo za zvestobo – in led je bil prebit. Leta 1964 so v Hamburgu prejeli prvo zlato ploščo za prvi milijon prodanih plošč. V tem največjem nemškem pristaniškem mestu so prvič nastopali na isti večer kot Rolling Stones, seveda na drugi lokaciji. Dolgo so potekale polemike o tem, da Avsenikom kot izrazito alpskemu ansamblu ne bo nikoli uspelo prodreti tja, kjer ni visokih gora. »Pozneje pa smo želi večje uspehe v ravninski delavski Nemčiji kot v Oberstdorfu in Alpah. Čeprav severni Nemci Bavarcev niso marali, so nas sprejeli. Nikdar ne bom pozabil koncerta v Hamburgu, ko so poslušalci ob Murkah jokali. Tega na Bavarskem nismo doživeli, ker je tam kar mrgolelo nam podobnih ansamblov,« je za Nedeljski dnevnik povedal Slavko, ki je z ansamblom leta 1964 že navduševal občinstvo na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku.
Hohnerjeva harmonika za 25.000 mark
Leta 1965 je dobil legendarno Hohnerjevo harmoniko morino, ki mu jo je na koncertu v Zürichu kot presenečenje na oder prinesel Hohnerjev predstavnik. In kje je harmonika, ki je Slavku Avseniku več kot štirideset let delala družbo? »Podaril sem je vnuku Sašu, ki s svojim ansamblom doma in na tujem žanje lepe uspehe.« Mimogrede, še eno vrhunsko Hohnerjevo harmoniko z nazivom gola, ki so jo zaradi izjemne kakovosti imenovali stradivarka med harmonikami in je bila vredna vrtoglavih 25.000 mark, pa so Slavku v Nemčiji ukradli.
Leta 1974 je za Avseniki pettisoči nastop in devet milijonov prodanih plošč. Naporni koncerti v vse večjih dvoranah so zahtevali tudi menjave med pevci. Po dvajsetih letih sodelovanja se je od zasedbe poslovil tenorist Franc Koren in nastal je pevski tercet, ki so ga sestavljali Ema Prodnik, Jožica Svete in Alfi Nipič. Ob tej priložnosti sta brata Avsenik napisala skladbo Slovenija, od kod lepote tvoje. Kot presenečenje večera so
Avseniki skladbo premierno zaigrali na jubilejnem koncertu ob dvajsetletnici ansambla v razprodani ljubljanski Hali Tivoli.
Avseniki so si svetovni sloves pridobili, ko so s ploščami prodrli v Kanado in ZDA. Dvakrat, najprej leta 1970, nato še leta 1985, so se odpravili čez veliko lužo, kjer jih je šef ameriške koncertne agencije prepričeval, naj se preselijo v Združene države, od koder bi jih lažje promovirali na Japonsko. Organizatorji so jih na turnejo v deželo vzhajajočega sonca vabili že prej, vendar pod pogojem, da bi tam ostali najmanj tri mesece. Najbolj optimistični menedžerji so obljubljali, da bi lahko zasedba dosegla priljubljenost Beatlov. Alfi Nipič je za Nedeljca razkril, da bi morali v Ameriki izdati uspešno ploščo in odprla bi se jim, take so bile napovedi, vsa vrata. Zahtevnega projekta se niso lotili, čeprav so pevci v studiu nekaj skladb posneli tudi v angleškem jeziku. Težavi sta bili dve: če bi želeli prodreti v ZDA, bi se morali tja za stalno preseliti, tega pa si nihče od članov, ki so doma imeli družino, ni želel. Še večja ovira je bila zavezujoča pogodba za nastope po Evropi, podpisana za deset let naprej.
Atentat na koncertu v Duisburgu
Največji koncertni uspeh je ansambel doživel 19. marca 1977, ko jih je eden največjih dirigentov na svetu Herbert von Karajan prvič povabil v Berlinsko filharmonijo. Nikoli prej ni oder te ugledne kulturne ustanove gostil izvajalcev neklasične glasbe, zlati fantje izpod Robleka pa so v njej na povabilo Karajana, ki je bil po materi Marti Kosmač Slovenec, nastopili kar trikrat.
Največji koncertni uspeh je ansambel doživel 19. marca 1977, ko jih je eden največjih dirigentov na svetu Herbert von Karajan prvič povabil v Berlinsko filharmonijo. Nikoli prej ni oder te ugledne kulturne ustanove gostil izvajalcev neklasične glasbe, zlati fantje izpod Robleka pa so v njej na povabilo Karajana, ki je bil po materi Marti Kosmač Slovenec, nastopili kar trikrat. Avseniki, ki so igrali na več kot 10.000 nastopih, držijo tudi svetovni rekord v neprekinjenem muziciranju – imeli so 330 nastopov v enem letu, včasih so nastopali tudi štirikrat na dan. Leta 1961 se je na njihovem koncertu v dortmundski dvorani Westfallenhallen zbralo več kot 15.000 ljudi. Glasbene uspehe doma in po svetu pa sta zasenčila zavist in metanje polen pod noge. »Ko sem prvič iz tujih časopisov izvedel za svojo smrt, sem bil ves iz sebe. Še bolj srhljivo je bilo na koncertu v Duisburgu, ko so organizatorji panično prekinili naš koncert in zahtevali, da vsi na hitro zapustimo dvorano, češ da se na nas pripravlja atentat. Neprijetnosti so se dogajale tudi doma. Ko je Franc Košir nekoč potarnal, da je na Jesenicah v bolnišnici njegov prijatelj invalid, ki bi nujno potreboval voziček, mi pa smo sklenili, da zanj zberemo denar, je nekdo nemudoma dal v časopis, češ, mar se morajo Avseniki zdaj že na tak način boriti za publiciteto. In potem si prizadet, saj mi na kraj pameti ni prišlo, da bi počel kaj takega,« je za naš tednik povedal Slavko Avsenik.