Nobena bolezen ni večja ali manjša
Igralka, ki se navdihuje pri vseh umetnostnih zvrsteh, trenutno navdušuje v predstavi SNG Drame Še vedno Alice
Prvakinja SNG Drama Ljubljana Polona Juh je v svoji karieri nanizala nešteto odličnih vlog, za katere je prejela številna priznanja in nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada, štiri Borštnikove in več filmskih odličij. Trenutno v matičnem gledališču navdušuje v uprizoritvi Še vedno Alice, odrski priredbi Christine Mary Dunford po romanu Lise Genova v režiji Matjaža Zupančiča, v kateri upodablja naslovno junakinjo Alice Howland, ugledno univerzitetno profesorico na oddelku za kognitivno nevroznanost, ki jo na vrhuncu karierne in življenjske poti prizadene zgodnja oblika alzheimerjeve demence.
Kako je videti demenca v resničnem življenju, dobro veste iz lastnih izkušenj, saj jo je imela vaša babica. Vam je bilo zato težje ali lažje pri kreaciji lika?
Ne težje ne lažje. Menim, da moraš kot igralec oziroma ustvarjalec med seboj in vlogo vzpostaviti distanco, ko je pred teboj tako težka, kompleksna vloga z diagnozo, in sicer z namenom, da ne bi ogrozil svojega zdravja. Alice Howland ima zgodnje znake alzheimerjeve bolezni, kar je precej grozno tako zanjo kot za vse bližnje. Sicer pa se vse, kar doživimo, vtisne v našo podzavest in od tam potem črpam, kar v določenem trenutku potrebujem za vlogo. Sama dramaturgija vloge pa je že določena v predlogi Christine Mary Dunford, tako da sem sledila predvsem narativnosti Aliceinega propada v zapisanem. Sproti sem ugotavljala, kaj je za odrsko prezentacijo v določenih trenutkih nujno, da bi bilo Aliceino odzivanje prepričljivo. Ukvarjala sem se s tem, kakšen je postopek upadanja sposobnosti pri petdesetletni ženski, ki zboli za to boleznijo. Grozno je, če te alzheimerjeva demenca preseneti v času življenja, ko si misliš, da si šele začel zares živeti. V Aliceinem primeru na vrhuncu kariere.
Moja babica je imela starostno demenco, ki je napredovala počasi. Iz dneva v dan sem poskušala razumeti, da nikoli ne bo bolje. A glede na to, da sva bili v mojem otroštvu in mladosti zelo povezani, je bil zame, ko me ni prepoznala in mi rekla gospa, to hud udarec. Bila sem v šoku in nekaj minut sploh nisem prišla k sebi, potem pa so se mi ulile solze.
Je izguba spomina tisto, kar tudi vas najbolj skrbi na stara leta, ali vas kaj drugega bolj?
Mene je strah vsake bolezni. Nobena bolezen ni manjša ali večja. Je pa prav, da se govori o alzheimerjevi bolezni, ker je bila to dolgo tabu tema. Pri vseh teh bolnikih se smrt pojavi pri polni zavesti, lahko bi rekli smrt pred smrtjo, saj preden odideš s tega sveta, izgubiš samega sebe. Izgineš. Zato tudi Alice Howland reče, da bi rajši imela raka, ker potem bi se lahko spomnila svojih otrok in bližnjih in bi se lahko poslovila od njih, preden bi šla. Znanstveniki se sicer ukvarjajo z odkrivanjem zdravil in z zaviralci te bolezni. Kako daleč ali blizu pa je dejanska rešitev, ne vemo.
V teatru delujete tudi zunaj matične hiše. Februarja ste s Sašo Tabakovićem in Borisom Mihaljem, sodelavcem iz SNG Drama Ljublja
na, v meščanski Vili Zlatica postavili kammerspiel predstavo V agoniji avtorja Miroslava Krleže. Kaj vas je navedlo k temu?
S Sašo sva želela slediti osnovni ljubezni, ki jo imaš, ko se odločaš za igralski poklic, za ustvarjanje gledališča, za nekaj čistega, brez ekscesov, učinkov in bližnjic. Želela sva tudi sama izbrati tekst, režiserja in druge soustvarjalce, saj to znotraj institucije ni mogoče. Za tekst V agoniji sva se odločila, ker je ta v Krleževi trilogiji drama, ki je trenutno za prostor tukaj in zdaj, najbolj aktualna. Zanimalo naju je, kako danes uprizoriti realističen, kompleksen tekst v naturalističnem ambientu z namenom, da bi predstava zaživela s Krleževo klasično strukturo, popolnoma sodobno. Predstava se začne že na dvorišču. Ko pristopiš k secesijski vili, si že v prostoru, kjer živijo Lenbachovi, in ko te osebje sprejme, greš na pot, v njihova življenja in s tem sam postaneš del njih. Si v gledališču in filmu hkrati. Zaradi bližine igralcev in gledalcev se vsebina Krleževega namena le še poglobi in bolj artikulira. Vse to je bistveno za gledalčevo identifikacijo s protagonisti in vsebino, ki zelo intenzivno sledi aktualni temi patriarhalnih okvirov, neenakopravnosti, nesvobode in odsotnosti dialoga, v katerih se znajde Lenbachova Laura. V pavzi pa, kot je navada, kadar povabiš k sebi goste, so gledalci obiskovalci postreženi s čajem in pecivom. Tudi to je gesta, da se ljudje počutijo vabljene, vabljene v gledališče in povabljene k tej težki, gostobesedni, sijajni Krleževi drami. Veliko ljudi mi je po predstavi reklo, da so imeli tudi sami podobne usode in da lahko družbene razmere izpred stotih let zlahka prepoznajo, kot indigo današnjih dni. Dr. Ivan Križovec (Saša Tabaković) in baron Lenbach (Boris Mihalj) sta ključna moška, ki vzpostavljata Laurino agonijo. V nedialogu, advokatskih tonih, diplomaciji, neodgovornosti Križovca ali pa patriarhatu, izsiljevanju in nadvladi ženske v Lenbachovem primeru. Zdaj, po že tridesetih ponovitvah predstave, lahko rečem, kako zelo pomembno je v gledališču iskanje magije, ki pa se lahko zgodi le, če ti uspe z gledalcem vzpostaviti dialog. In ideja. Ideja je povod za magijo.
Bo ostalo pri tem številu uprizoritev ali pripravljata še kakšno?
Pripravljava trilogijo. V vseh tekstih gre za arhetipe: mož – žena, ljubimka – ljubimec, brat – sestra. Drugi del, ki ga bomo premierno uprizorili spomladi prihodnje leto, bo drama Harolda Pinterja V prah se povrneš, ki ga bo režiral Dorian Šilec Petek, tretji pa drama Tennesseeja Williamsa Igra za dva, ki ga bo režirala Maša Pelko. Tudi druga dva dela bosta uprizorjena v drugačnih ambientih.
Poleg gledališča imate zelo radi ples, glasbo in slikarstvo, umetnostna obzorja pa si z družino širite tudi na potovanjih. Kaj vas je nazadnje najbolj navdušilo?
Nazadnje smo si izborili dva prosta dneva med prvomajskimi počitnicami in šli na Dunaj. Ogledali smo si neoklasično plesno predstavo izraelskega koreografa Ohada Naharina. Navdihujoča predstava, ki je ne morem prehvaliti. Trajala je dve uri in pol in lahko bi jo gledala še naprej. Rada bi nam večkrat omogočila ogled podobnih predstav, saj skozi to kot ustvarjalec ves čas nagovarjaš tudi samega sebe in si vedno znova iščeš nov prostor idej.
Moja babica je imela starostno demenco, ki je napredovala počasi. Iz dneva v dan sem poskušala razumeti, da verjetno bolje ne bo. A glede na to, da sva bili v otroštvu in v moji mladosti zelo povezani, je bil zame, ko me ni prepoznala in mi rekla gospa, to hud udarec.
Kaj novega pa boste odkrivali med letošnjimi poletnimi počitnicami?
Letos bo malo drugače, ker Saša snema celovečerec z Urško Djukić. Kot vsako leto bomo šli kampirat na morje, saj smo zelo radi zunaj in malo bolj »na divje«, potem pa še na road trip, kot vsako leto. Letos bomo šli verjetno na sever, kjer še nismo bili. Vmes pa obvezno obisk kakšnega lunaparka. Ta je vedno aktualen, poskrbi za malo adrenalina med počitnicami, ko ni teatra, in sin bo neskončno užival. Za nami je naporno leto, tako da komaj čakam skok v morje.