Po romarski poti do nedeljskega kosila
Če se zapeljete do Škofje Loke, potem krenete na desno v klance peš, z avtom ali kolesom na Križno Goro, ne boste naredili nič narobe, če na vrhu obiščete prijazno gostilno pri Boštjanu
Velika gostilna, za katero velja, da rada gosti tako romarje na poti proti Brezjam kot tiste, ki se odločijo za gorenjsko traso evropske Jakobove poti, nas je vedno dobro nasitila. Pa čeprav se včasih zazdi, da gre za tipično kmečko nedeljsko gostilno z govejo juho, pečenko in krompirjem, pri Boštjanu znajo skuhati in postreči tudi zunaj ustaljenih okvirov, ki jih narekuje včasih preveč generična in predvidljiva domača kuhinja. S cenami se kljub krizi še vedno poskušajo boriti zgolj z manjšimi, jedcu prijaznimi popravki in so verjetno tudi zato nasprotno od restavracij in gostiln z moderno kuhinjo ob koncih tednov kljub velikim jedilnicam navadno razprodani. Morda bi lahko rekli, da znajo kuhati za zahtevnejše in manj zahtevne goste. Ob romarjih utegnete konec tedna med gosti videti tudi pohodnike in kolesarje. Je pa na vrhu tudi dovolj parkirnih mest za tiste, ki nismo tako vzdržljivi.
Fazanova pašteta s pistacijo
Gremo najprej k okvirnim cenam, ki so za pisanje v naši rubriki zelo pomembne, dragih gostiln namreč na tem mestu ne priporočamo. Za klasično kosilo z govejo juho, glavno mesno jedjo, prilogami, solato in sladico boste odšteli 15 evrov, če bodo glavna jed polnjene telečje prsi ali hišna mleta pečenka, če boste vzeli boljše kose mesa, vas bo teh pet jedi stalo 20 evrov. Gre za izvrstne po domače pripravljene jedi, ki smo si jih želeli malce nadgraditi, predvsem s hladnimi mesninami. Za devet evrov je recimo na voljo konkretna porcija fazanove paštete s pistacijo v dobri družbi mladega sira in paprike. Predlagamo, da si pomagate s svežim in mehkim domačim kruhom in kot marmelada gostim bučnim oljem Zupanič in Metz. Ko smo ravno pri glavnih jedeh, mogoče je dobiti goveji in divjačinski karpačo in suho salamo (vse pod deset evrov) in narezek mesnin in sirov, ki naj bo bolj za dve kot eno osebo: klobasa, salama, svinjski kare, slanina, zelo mesnata dimljena zaseka, generični sir in ob kumaricah še paprika, polnjena z mladim sirom. Za devet evrov pri nas ne boste dobili veliko takšnih plošč.
Ocvrte kocke v česnovi juhi
Še en podatek, povezan s cenami – če želite degustacijo, vas bo pri Boštjanu stala 32 evrov. Za to boste dobili jelenov karpačo, eno od treh juh, ki
jih redno kuhajo, ramstek s kandirano hruško in krompirjevim žlikrofom, svinjsko ribico s štruklji in zelenjavo ter sladico. Sprejemljivo, mar ne. Ko smo ravno omenili juhe, moramo povedati, da je goveja z domačimi rezanci med boljšimi svoje vrste. Krepka in gosta česnova juha pa kot mnoge jedi na Križni Gori zadošča vsaj dvema oseba, še posebej, ker se v njej skriva četa izvrstnih ocvrtih kruhovih kock.
Naj samo dodamo, da vinska karta, kot smo se že navadili v tovrstnih gostilnah, ni najboljši del ponudbe. Pili smo Mukenauverjevega svečinčana, imajo vipavsko malvazijo, Kozinčev rumeni muškat in cviček, Mavričev kabernet in refošk iz kleti treh Simčičev. Vina so nekaj več kot evro za deciliter, a imajo več izbire pri pivih, kjer so ob lokalnem Advocatusu na voljo še Kozel, Tuborg, Erdinger in obe slo
venski pivi nizozemske lasti. Mimogrede, dobiti je mogoče tudi domači jabolčni sok družine Bizant iz Žleb.
Tradicionalna mleta pečenka
Naše navdušenje nad juhami, čorbami in gostimi enolončnicami se le težko poleže. Na Križni Gori je bilo drugače, ko so na mizo prinesli orjaško ploščo glavnih jedi z logičnim imenom Boštjanova. Za 34 evrov lahko nasiti kakšne tri osebe, ob hladnih predjedeh, bogatih juhah in kruhu, ki jih spremlja, pa je skoraj gotovo, da se bodo nasitila še kakšna lačna usta več. Na svojem mestu je svinjska pečenka, dodajo telečjo pečenko, vsekakor ne sme manjkati Boštjanova najbolj znana mleta pečenka, nič nismo imeli proti polnjenim telečjim prsim, zraven je bilo še nekaj manjših kosov ocvrtega purana. Lahko bi rekli, da nobena mesnina ni iz Južne Amerike ali Irske in so zato cene nekaj ugodnejše. Toda treba je reči tudi, da v turističnih centrih kljub norim cenam za ta denar ne dobite niti prilog. Ja, ob mesninah so bile tudi priloge, običajne, a dobro pripravljene: praženi krompir, ajdova kaša, smetanov štrukelj, soparjeno korenje in cvetača, dušeno rdeče zelje in pire kolerabe in korenja. Človek bi se kar zvalil in zaspal od ugodja. Če ne bi natakar takoj povedal, da sledi sladko nadaljevanje, čeprav ga še nismo posebej naročili.
Pravzaprav je bil natakar malce skrivnosten, naš načrt je namreč bil, da pokusimo čokoladne sanje ali ore
hove štruklje ali skutne štruklje z rozinami ali pa kar gratinirane palačinke … toda.
Miške z marelično ali slivovo marmelado
Na mizo so prinesli velik krožnik mišk ali bobov, kot jim pravijo, in zraven skledici marelične in slivove marmelade. Miške niso bile premastne, kot se v takih primerih rado pripeti, zmazali smo jih v nekaj minutah, a treba je priznati, da zaradi tega nismo pokusili sladoleda, ki ga dobijo pri kranjski Mami Pauli. A če bi bila cesta v Škofjo Loko malo manj vijugasta, bi lahko pokusili nekaj domačega žganja, ob hruškovcu, smrekovcu, medici in luštreku imajo seveda borovničke in domačega zeliščnega križnogorca.