Žurerski učitelji

»Sprašujem se, zakaj učitelji mislijo, da so v času bivanja v šoli v naravi na dopustu. Večkrat sem slučajno dopustovala istočasno s šolo v naravi v hotelskem kompleksu na morju. Da je bilo moje bivanje oteženo, so čez dan do 22. ure skrbeli preglasni otroci, že po tej uri pa žurerski učitelji, misleč, da so edini gostje hotela. Popivanja kolikor hočeš – po hodnikih in po sobah. Da ne bo pomote. To ne velja za tiste učitelje, ki se zavedajo svoje vzgojno-izobraževalne vloge. Poklon takim. Zgodilo se mi je, da sem ob 23.30 odklenila vrata, ker zaradi hrupa nisem mogla spati. To je slišala ena izmed učiteljic, ki je mislila, da je to storil učenec. Vsa besna je pritekla do vrat s takim pogledom, ki ga ne vidiš pogosto. Ko je bil prvi šok pri obeh mimo, se mi je opravičila. Sprašujem se, ali je učiteljem v nočnem času dovoljeno vse: popivanje, diskoteke … Jih nihče vsaj občasno ne nadzira? Govorim o šolah iz Ljubljane, Litije, Prlekije … Je v teh časih pomanjkanje pedagoškega kadra tolikšno, da je lahko že vsak učitelj? Njihovo bistvo ni pridobivanje točk, napredovanje, stavke … Kot vzgojno-izobraževalna ustanova ne naučijo otrok v sodelovanju s starši niti pozdravljati. Halo! Kje je bonton? Kje empatija? Na igralnih avtomatih v šoli v naravi se je ne naučiš, tudi vztrajnosti se tam ni pametno učiti, ker vedno ostaneš praznih rok. Potem se pa čudimo, od kod toliko odvisnosti oziroma odvisnikov. Kam plovemo?« se sprašuje zaskrbljena davkoplačevalka Ula.

Draga bralka, z zaskrbljenostjo sem prebrala vaše pismo, v katerem opisujete svojo neprijetno izkušnjo z učitelji. Vse to, kar navajate in opisujete, je odsev družbe, v kateri živimo in v kateri nobena vrednota ni več cenjena. Učitelji, ki bi morali biti v prvi vrsti zgled učencem, so po vsem tem, kar pišete, pogrnili na celi črti. Prav oni bi morali biti tisti, ki bi bili otrokom zgled, ne pa da jim šola v naravi služi za to, da imajo tam zabavo. Upam, da bo to pismo prebral kdo od odgovornih in izvedel nadzor nad dogajanjem v teh šolah, saj dvomim, da ta sedaj sploh obstaja. Verjetno v prejšnjih časih niti ni bil potreben, saj učiteljem tedaj niti na kraj pameti ni prišlo, da bi se obnašali tako. Vsaj jaz se ne spomnim. Žal je tako, da je naša šola postala vse manj vzgojna ustanova, kar pa bi, če mene vprašate, v prvi vrsti morala biti. Čudimo se obnašanju otrok, v Beogradu smo videli morijo, ki jo je povzročil 13-letnik, groženj z nasiljem je tudi v naših šolah vse več. Nič se ne bo spremenilo, če si bomo še naprej zatiskali oči in se delali, da vzgojnih problemov ni. Res je, da jih morajo v prvi vrsti reševati starši, vendar nujno v sodelovanju s šolo in učitelji.

Se strinjate? Imate drugačno izkušnjo? Nasvet? Vprašanje? Pošljite jih! Lahko po elektronski pošti na neda@nedeljski.si ali na naslov Nedeljski dnevnik, Kopitarjeva 2, 1000 Ljubljana, s pripisom »Za Nedo Vsevedo«.