Miran Ališič

Škoda enyaq, letnik 2023

Ko spregovori Miran Ališič, začutiš v ozadju zvok hrumenja motorjev formule 1, saj je njegov glas kar 25 let spremljal to tekmovanje. Od leta 1990. Splet okoliščin, družinskih in poslovnih, je bil razlog, da sedaj živi v Švici, od koder skoraj vsak mesec prihaja v Slovenijo.

Več kot s svojim avtom, to je porsche cayman, se vozi z vozili, ki mu jih ponudijo v testiranje. Od leta 1990 jih je preizkusil več kot 3000. Tokrat smo ga ustavili pred njegovo pisarno v Ljubljani ob škodi na električni pogon, kjer nam je povedal: »Nekoč je bilo ogromno različnih konceptov avtomobilov glede na motor, vzmetenje … Vsaka tovarna je imela svojo specifiko. Danes so si vozila vse bolj podobna. Zato je tudi njihovo preizkušanje vse manj zanimivo. Zanima me avto z vsemi potovalnimi lastnostmi, ne pa vozilo kot potovalni računalnik. Zame ni bistveno, kaj vse ima na zaslonu.« Ališič razume, da imajo moderni avtomobili različne funkcije, ki nadomestijo voznika, vendar ne želi, da bi bila to osnova, ampak zgolj dopolnilo. »Avto želim sam upravljati,« pravi.

Zaupal nam je, da se v mladosti ni vozil nič kaj po švicarsko; v Švici namreč do potankosti upoštevajo cestna pravila. »Nekoč se mi je pot zdela nujna in na Opčine pri Trstu smo se odpravili z neregistrirano bolho brez prednje tablice, pa tudi izpita še nisem imel. Z veliko sreče sem na meji italijanskemu cariniku le pomahal z neko zeleno karto in naslednjih nekaj sto metrov smo samo čakali, ali bodo pred nas skočili karabinjerji z brzostrelkami. Za nazaj se nismo obremenjevali, Italijan ne bo gledal zelene karte, naši nas bodo pa tudi menda sprejeli nazaj.«