Veščino pripovedovanja potrebujemo vse življenje
Dobra pripovedovalska spretnost je dober kazalnik nadaljnje pismenosti – Današnje generacije se morajo pripovedovanja naučiti
Lahkonočnice so prav posebne pravljice. So v obliki zvočnega posnetka in brezplačno dostopne na istoimenskem spletnem mestu in mobilni aplikaciji kjer koli in kadar koli. Njihovi avtorji so priznani slovenski pravljičarji, interpreti starejši igralci in starostniki iz domov za ostarele, vse pa krasijo ilustracije mladih slovenskih ilustratorjev. V sedmih letih, odkar je nastal projekt pod okriljem podjetja A1, je v naboru lahkonočnic že 163 pravljic, ki pa niso zgolj pravljice, ki bi nagovarjale aktualne teme ali otrokom podeljevale moralne nauke, kar je pravljici pač v naravi. Veliko lahkonočnic je namreč tudi razvojno usmerjenih in didaktičnih, s katerimi lahko starši in pedagogi obenem zabavajo in poučujejo otroke.
Tako so se v vseh teh letih zvrstile že logopedske pravljice pa take, ki približujejo otrokom jezik in kulturo otrok iz drugih kulturnih okolij, pravljice za otroke v Pediatrični kliniki in mnoge druge. Zadnja serija pravljic pa spodbuja pripovedovanje. To ni naključje, saj je pripovedovanje zgodb povsem enakovredna dejavnost za razvoj pismenosti, kot sta branje knjig in pisanje besedil, pravita strokovnjakinja za didaktiko slovenščine, izredna profesorica dr. Barbara Baloh, ter dramaturginja in gledališka pedagoginja Samanta Kobal – obe prihajata s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem –, ki sta idejno zasnovali zadnjo serijo pripovedovalskih pravljic, medtem ko jih je napisala otroška in mladinska pisateljica ter magistrica profesorica predšolske vzgoje Nina Mav Hrovat.
Pripovedi iz vsakdanjega življenja
Barbara Baloh in Samanta Kobal sta pri svojem delu izvirali iz strokovne monografije Povej mi zgodbo, ki sta jo izdali lani in temelji na pripovedovalskih spodbudah, ki jih je z otroki razvijal italijanski otroški pisatelj, novinar in učitelj Gianni Rodari. Njegovo najbolj znano delo Srečanje z domišljijo je pravi vademekum za pripovedovanje, pravi Barbara Baloh. »S Samanto sva preučili in obudili njegove pripovedovalske spodbude, s tem pa se je začelo razvijanje njegovih strategij tudi v Sloveniji. Po Rodarijevem mnenju je namreč pomembno, da otrok živi v okolju, ki je polno ustvarjalnih impulzov in spodbud, ker se domišljija napaja s snovjo, ki jo črpa iz resničnosti. Samo tako bo lahko otrok hranil svojo domišljijo in jo uporabljal za primerne naloge, s katerimi bo krepil njene strukture in širil njeno obzorje,« je pojasnila. Pripovedovanje je še kako pomembna veščina, saj je dobra pripovedovalska spretnost dober kazalnik nadaljnje pismenosti, kažejo raziskave. »Našim generacijam je bilo pripovedovanje položeno v zibelko, današnjim otrokom pa ni in se morajo pri
povedovanja naučiti. Čim prej se ga, tem bolje je in tem boljši pripovedovalci bodo,« je potrdila Barbara Baloh. Zakaj je prišlo do tega? Sogovornica odgovarja, da zaradi drugačnega načina življenja, pri čemer pa ne krivi informacijsko-komunikacijske tehnologije.
»Otroci so ji res izpostavljeni, res pa je tudi, da so z njo večkrat sami in da nimajo možnosti žive interakcije s poslušalcem. Bolj gre za to, da si ne vzamemo dovolj časa drug za drugega, da skozi življenje hitimo in ima
mo posledično premalo časa za pripovedovanje zgodb. Otroci se namreč pripovedovanja naučijo tako, da si ob poslušanju pripovedi ustvarijo lastno pripovedovalsko shemo. Zato je pomembno, da poslušajo vse vrsti pripovedi, ne le domišljijskih, ampak tudi pripovedi iz vsakdanjega življenja,« je razložila Balohova, ki je ugotovila, da so slovenski otroci dobri pripovedovalci domišljijskih zgodb, ker se jim že od zgodnjega otroštva veliko bere in pripoveduje, niso pa tako spretni v pripovedovanju zgodb iz vsakdanje
ga življenja, to je najrazličnejših družinskih zgodb, pripovedi o tem, kaj se nam je zgodilo …
»Teme oziroma problematika domišljijskih pripovedi in teh iz vsakdanjega življenja so drugačne, otrok pa tega ne prenese z ene sheme na drugo. Zato je zanj pravljica eno, pripoved iz vsakdanjega življenja pa nekaj drugega, nekaj resničnega. Slišati mora dovolj obojih zgodb, da jih posvoji v tolikšni meri, da postanejo del njegovega izražanja,« pravi.
Ko otroci sodelujejo
Pripovedovanje in poslušanje sta v predšolskem obdobju zelo pomembna in zato so tudi lahkonočnice, ki spodbujajo pripovedovanje, namenjene prav temu obdobju. Da so nastale, ni bil mačji kašelj, saj temeljijo tako na poslušanju kot govorjenju, medtem ko sta preostali dve sporazumevalni dejavnosti, to sta branje in pisanje, postavljeni ob rob. Od drugih lahkonočnic se razlikujejo v tem, da so zasnovane kot radijska igra in otroke nagovarjajo, da sodelujejo v pravljici, dopolnjujejo stavke, zato ni ta nikoli povsem enaka. Prav tako so uvedeni zvočni signali, ki služijo kot točka, kjer je mogoče kar koli razložiti in pojasniti otroku.
Poleg samih pravljic so ustvarjalci razvili tudi pripovedovalske spodbude, ki so nekakšne podporne strategije, kakršne so na primer pripovedovalske kocke, ki so pomembno pomagalo za tiste otroke, ki imajo manj domišljije. »Te spodbude delujejo kot gradbeni oder, ki ga pospravimo in premaknemo na drugo lokacijo, ko ga ne potrebujemo več. Ponudimo jih torej otroku, dokler ne vidimo, da zmore sam, ko zmore, jih lahko pospravimo,« je pojasnila Barbara Baloh. Pripovedovalske kocke je prav tako kot pravljice, ki spodbujajo pripovedovanje, mogoče najti na spletni strani in v aplikaciji Lahkonočnice.
Več otrok, več interakcij
Tudi Nina Mav Hrovat, dolgoletna ustvarjalka lahkonočnic in ravnateljica vrtca, opaža, da je govorna sposobnost otrok šibkejša in da se ljudje vedno manj pogovarjamo med sabo v daljših pripovedih in zgodbah. »Včasih so bile zgodbe del vsakdana, sedaj niso več, saj smo zaradi vseh dražljajev bistveno bolj odtujeni in se manj pogovarjamo. Prenos znanja in informacij je nekdaj potekal izključno prek zgodb, od ust do ust, ta primanjkljaj pa se kaže tako, da ljudje, še posebej otroci, težje ubesedijo svoje občutke, težje se izražajo in posledično prihaja zaradi tega do več konfliktov,« je povedala Nina Mav Hrovat.
Pripovedovanje in poslušanje pa sta veščini, ki ju človek v življenju še kako potrebuje. »Ta razlika, kako nekdo pripoveduje, ali zna obnoviti in povedati, kaj se je zgodilo, se pokaže med otroki že kmalu. Seveda se kasneje to le še potencira. V času šolanja je pomembno, ali znaš svoje znanje ubesediti, kajti četudi nekaj veš, pa tega ne znaš povedati, je to slabo uporabno znanje. Veščine pripovedovanja so nam v pomoč v vseh segmentih življenja, v službi, v medosebnih odnosih, v prenosu znanja ali samo v pripovedi tega, kaj se ti dogaja. Ne nazadnje se niti z zdravnikom ne moreš zmeniti, če ne znaš povedati, kaj je narobe,« je nazorno ponazorila Nina Mav Hrovat, kaj pravzaprav pomeni ta spretnost, ki ni več tako samoumevna, kot je nekdaj bila.
Toda pravljice imajo, vsaj v vrtcih, še vedno svoj prostor in otroci so nad njimi navdušeni. Ko poslušajo, imajo zasanjan pogled, široko odprte oči in včasih ust ne morejo zapreti, slikovito opiše Nina Mav Horvat otroške obraze ob poslušanju pravljic. »Res je, da več ko je otrok v skupini, manj neposrednih interakcij se lahko ustvari, kar sicer ni najbolje, se pa na drugi strani ustvarijo tudi interakcije med otroki samimi. Tega je v vrtcih veliko in to je dobro za govorne spodbude in pripovedovanje. S tem, ko vsak nekaj doda k zgodbi ali se med sabo podžigajo, smejijo, šalijo, nastajajo nove interakcije. To je z vidika socialnega razvoja odlično.«