Lego robotki, ki učijo sodelovanja
Odvilo se je prvo regijsko tekmovanje First Lego Liga Slovenije – Za končni rezultat niso šteli le pametni robotki iz lego kock, temveč tudi pozitivne vrednote ekipe
V veliki športni dvorani osnovne šole Kanal se je sobotno jutro začelo zgodaj. Dvanajst ekip iz slovenskih osnovnih šol od Kopra, Kanala do Ljubljane je nestrpno čakalo, da na tekmovalno mizo položijo svoje lego robotke, ki so jih več mesecev izpopolnjevali, podirali in znova sestavljali, jim pripravljali takšne in drugačne nastavke, da bi bili kos izzivom regijskega tekmovanja v lego robotiki. Ko je ura odbila devet in so neumorni šolski harmonikarji dodali še nekaj ritma, sta bili želji samo dve: da bi jih robotki ubogali in da bi se ob tem čim bolj zabavali.
Vodja mednarodnega tekmovanja First Lego Liga Slovenije Natalija Premužič je tekmovanje iz lego robotike v Slovenijo pod okriljem zavoda Super Glavce pripeljala pred dvanajstimi leti, danes v njem v vseh treh kategorijah sodeluje 114 slovenskih ekip učencev med med šestim in šestnajstim letom starosti. »To je tekmovanje, ki nas uči za življenje, v njem je polno vzponov in padcev. Ko že mislimo, da vse obvladamo, se nam znova nekaj poruši. A se hitro poberemo in naredimo boljše kot prej. Tekmovalci se učijo programirati, raziskovati, sodelovati, poslušati drug drugega, se slišati, se tudi tolažiti in si pomagati,« je nakazala, da tekmovanje ni zgolj robotika ali boj za točke. Je pustolovščina in eno redkih tekmovanj, pri katerem četrtino uspeha predstavljajo vrednote, kjer šteje tudi pomoč drugi ekipi, ko se ji kaj zalomi. Tudi tokrat ni šlo vsem vse po sreči. Robotek ene od ekip se je odločil, da bo šel po svoje in ekipi povzročil kar nekaj sivih las.
Nove izkušnje
Sodelujoče ekipe so morale za tekmovanje pripraviti projektno nalogo, v kateri so svoje hobije inovativno povezali s sodobno tehnologijo, in robotka, ki bo sposoben opraviti kar čim več nalog na igralnem polju. Med dvanajsterico ekip so bili tudi domači učenci osnovne šole Kanal z mentorjema Matejo Strnad in Binetom Kurinčičem. Nace Strnad je bil glavni pri inovativnem projektu, kako čim bolj pristno posneti zvoke športnih avtomobilov, osmošolec Tomaž Humar pa je sodeloval pri pripravi robotka. »Zasnovati smo ga morali tako, da bo opravil čim več misij, ki so nam jih organizatorji tekmovanja pripravili. Včasih mora kaj potisniti, včasih kaj dvigniti ali povleči. Največ težav smo imeli z zadnjim kolesom, ki bi moralo držati smer. Sprva je bil zaradi napačne izbire kolesa robotek precej nenatančen, zato smo mu dodali večje zadnje kolo,« je pripovedoval, da so se sproti učili in razmišljali, kako narediti boljše.
Temu pritrdi tudi njihova mentorica Mateja Strnad: »Res smo se veliko naučili, tako učenci kot midva
z mentorjem. V naši ekipi prej nihče ni imel znanja iz programiranja, s poskušanjem in opazovanjem, kako se robot obnaša, smo sami ugotavljali, kaj dodati in kaj spremeniti, da bo delovalo prav. V ekipi niso samo navdušenci nad programiranjem. V takšni skupini potrebujemo ljudi, ki so dobri pri inovativnem razmišljanju, pa takšne, ki jih zanima oblikovanje, in tudi takšne, ki znajo dobro govoriti, saj je delo treba zagovarjati pred komisijo,« dodaja. Vedeli so, da bo konkurenca huda, zato so od prvega tekmovanja poskusili pobrati čim več dobrih idej in znanja, da bodo lahko prihodnje leto boljši. Ravnateljica šole Barbara Kragelj Jerič si je več let prizadevala, da bi tekmovanje pripeljala na domačo šolo. »Prepričalo me je, ko sem opazovala delo ocenjevalcev, sodnikov in komisij ter mentorjev ekip, ki neprestano poudarjajo pomen ne le tehničnih znanj, temveč tudi sposobnost in pomen sodelovanja, timskega dela, kreativnosti, prilagajanja, spopadanja s časovnimi izzivi, premagovanja treme, ukrepanja v kriznih situacijah, ohranjanja pozitivne naravnanosti in vztrajanja na poti k cilju. Vse to poteka v duhu medsebojnega spoštovanja in hvaležnosti za povratne informacije, ki jih v tistem trenutku mogoče ni prijetno slišati, bodo pa ekipo spodbudile, da bo naslednjič boljša,« pripoveduje v upanju, da so z organizacijo tega tekmovanja v Kanalu s temi vrednotami okužili še koga.
Virtualni trening plavanja
Ekipa iz osnovne šole Koper je stara znanka tekmovanj. Lani so Slovenijo zastopali na svetovnem prvenstvu First Lego Lige v ameriškem Houstonu, kjer so izkusili veličino velikih tekmovanj, letos pa ciljajo na odprto prvenstvo na Norveškem. V prostem času vsi radi plavajo, zato so zasnova
li virtualni trening plavanja na suhem. S 360-stopinjsko kamero so posneli dogajanje pod gladino in nad gladino vode ter z nekaj spretnosti dosegli, da na posnetku ni videti ne podstavka, na katerem je plavala kamera, ne laksa, s katerim so jo vlekli po gladini. »S pomočjo očal, s katerimi gledaš posnetek, imaš občutek, kot da si zares v vodi. Ta naš izum je primeren za ljudi, ki se želijo naučiti plavati, pa imajo strah pred vodo in morjem,« so med čakanjem na tekmo pripovedovali devetošolci Lin, Nejc, Gabrijel in Tim. To leto so, ker počasi zapuščajo osnovnošolske klopi, postali tudi mentorji mlajšim učencem, da jim predajo vse svoje znanje.
Eno najmanjših, a najbolj srčnih ekip sta sestavljala petošolec Žan Pajek Drolc in šestošolec Vitan Brežan iz ljubljanske osnovne šole Jožeta Moškriča. Medtem ko sta na preizkusni stezi testirala svojega robotka, sta nekoliko spremenila taktiko tekmovanja. »Poglejte, ta robot ima eno kocko, ki je kot naša glava z možgani, tu je vse zapisano. Potem ima dva motorja, ki sta kot naše srce, namesto nog ima gume. Ima različne senzorje, s katerimi čuti,« sta ga dvignila s polja. Za odločitev, katere gume bosta uporabila, sta naredila poskus in ugotovila, da so manjše, a debelejše gume natančnejše in boljše. Ko nas je zanimalo, kaj sta se ob vsem tem naučila, nista razglabljala o tehniki, senzorjih in programiranju, temveč o tem, da bosta uspešna le, če bosta držala skupaj in si pomagala. »Nisi sam na tem svetu,« je bil odločen Žan Pajek Drolc.
Odgovornost do znanja
Inovativnost ekip marsikdaj preseneti ocenjevalce in sodnike. »Vedno znova smo presenečeni, kaj lahko nastane, če imajo otroci pravo orodje, dovolj časa in pravo spodbudo,« prikima Natalija Premužič, Aljoša Šip, ki je vodja ocenjevalcev, pa je dodal, da so tudi tokrat otroci znova dokazali, da se s svojo domišljijo ne ustavijo tam, kjer odrasli večinoma že odnehajo. »Nekateri učenci, ki so bili z nami na prvih tekmovanjih pred več kot desetletjem, so danes že priznani strokovnjaki v resnih podjetjih. To je tisto, kar nas žene naprej. Želimo si, da bi otroci ob znanju začutili tudi odgovornost, da torej tisto znanje, ki ga imajo, kar so se naučili sami ali pa jih je nekdo naučil, predajo naprej ali ga uporabijo na koristen način, da bomo vsi – njihovi bližnji, lokalna skupnost, država, polobla in svet – imeli nekaj od tega in se skupaj premaknili naprej. Če kaj, si želim, da bodo te generacije otrok nekoč pametnejše od nas odraslih,« je črto pod tekmovanjem, medtem ko je že pospravljal prizorišče, potegnil Aljoša Šip.