Padci hočeš nočeš pritegnejo gledalce
Po koncu aktivne kariere se vedno bolj uveljavlja kot komentator na Eurosportu, zaposlen pa je tudi v marketingu na Smučarski zvezi Slovenije
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste človeka videli prvič oziroma ste z njim prvič govorili, pa se vam je zdelo, da bi se lahko pogovarjali v nedogled? Nekako tako je potekalo naše srečanje z nekdanjim vrhunskim smučarskim skakalcem, danes pa vodjo marketinga za nordijske discipline na Smučarski zvezi Slovenije (SZS) in strokovnim komentatorjem tekem smučarskih skokov na angleškem televizijskem programu Eurosport Jernejem Damjanom. Pa ne zato, ker je govoril veliko – sicer sam rad prizna, da veliko govori –, temveč izključno zato, ker je govoril izjemno zanimive stvari, z repom in glavo, ko človek malo pomisli, pa tudi izredno logične. Zato prav nič ne pretiravamo, če zapišemo, da bi skakalni šport, pa verjetno tudi kateri drugi, v vrhu, kjer se o vsem odloča, potreboval prav takšne ljudi, da bi se stvari premaknile na bolje. Da bi šport, ki ga imamo v Sloveniji in še v nekaj državah lahko še tako radi, a globalno pač ne dosega odmevnosti mnogih drugih, tudi v tem smislu zrasel. To bi koristilo marsikomu, predvsem pa skakalcem, ki bi z vrhunskimi dosežki, ki jih vsaj slovenskim ne manjka, potem s športom morda lahko tudi zaslužili toliko, kot se za vrhunskost v kateri koli stvari spodobi, ne pa da morajo biti denimo zaposleni v vojski ali policiji, da si sploh lahko privoščijo resno kariero. Kar je sicer nekaj, kar jo je po Damjanovih besedah podaljšalo tudi njemu, nemogoče pa si je to predstavljati v nogometu, košarki, rokometu, odbojki, tenisu ...
Cilj bi moral biti pri 300 metrih
»O teh stvareh res veliko razmišljam, je pa to nekaj, česar v Sloveniji sami zagotovo ne moremo spremeniti,« nam pove Jernej Damjan in vse skupaj podrobneje razčleni: »Poglejmo primera Luka Dončića in Tine Maze. Če gledamo samo z vidika golih rezultatov, je bila Tina Maze svetlobna leta spredaj, če pa gledamo prepoznavnost v svetu, je svetlobna leta spredaj Dončić. Zakaj? Ker je košarka seveda bistveno bolj priljubljena, še bolj pa zato, ker ima NBA za seboj globalni marketing. Skokov pa se do letos marsikje sploh ni dalo gledati! Danes je to mogoče vsaj po youtubu. Vse skupaj je povezano tudi s tem, da je na FIS (Mednarodna smučarska zveza, op. p.) veliko starejših ljudi. Ključno je torej, da se ustvari interes, ključ je v marketingu. Potrebujemo globalne sponzorje, ne samo domačih. V skokih je res veliko prostora za oglaševanje, ne nazadnje imamo velike, široke smuči, tudi izpostavljenosti posameznikov na televiziji je veliko. Če se bo zgodil ta preklop, bo več denarja,« je povedal Damjan, ki veliko rezerv za večjo priljubljenost vidi tudi v sistemu tekmovanja.
Po njegovem mnenju bi potrebovali več tekem po sistemu, kakršen je že dlje časa v veljavi na novoletni turneji, ko prva serija poteka po parih na izpadanje. »Tako imaš na neki način že takrat 25 zmagovalcev, vse je bolj napeto, morda pa bi se lahko vpeljalo še kaj drugega, česar še niti ne poznamo,« razmišlja Damjan in nadaljuje z zanimivimi idejami: »Bistveno preveč se po mojem mnenju pogovarjamo tudi o tem, kako bi v skokih preprečili padce, namesto da bi se s tem, kako preprečiti poškodbe pri padcih. Ne mečimo si peska v oči – hočeš nočeš, padci vlečejo gledalce. Lanski skok s padcem Timija Zajca je bil daleč najbolj gledan v vsej sezoni na vseh platformah! In ključno – zgodilo se mu ni nič! Timi je bil v redu! Potrebujemo več takšne atraktivnosti, nihče noče gledati skokov, ki se končajo sredi doskočišča. To je tudi razlog, da že dolgo nismo videli svetovnega rekorda v poletih. Namesto da bi stremeli k temu, da bi šli naprej, da bi si denimo zadali cilj, da bi do leta 2050 leteli 300 metrov. Pa bi lahko! V sprintu nikdar ne veš, kdaj se bo pojavil naslednji Usain Bolt, v poletih pa lahko naredimo, da se rekord vsako leto podaljša za dva metra. Zdaj pa se od svetovnega rekorda oddaljujemo. To je narobe!« Damjan je po drugi strani bolj zadovoljen s stanjem skakalnega športa v Sloveniji, a vseeno poudarja, da je treba sistem vseskozi negovati in ga obnavljati. »Vse skupaj vidim kot vzdrževanje avtomobila – če želiš, da ti bo dolgo in dobro služil, ga je treba primerno negovati. Malce me v tej luči skrbi, da izgubljamo dober kader, rad bi videl, da bi se vključilo več mlajših trenerjev, pa čeprav moram poudariti, da je za zdaj še super in da delamo vrhunsko. Tudi zanimanje med mladimi je veliko, imamo kar nekaj nadarjenih in za prihodnost se ni treba bati,« je povedal 40-letnik, ki avtomobila ni omenil po naključju, saj pravi, da so ti njegova velika strast, in je že med kariero aktivnega skakalca eno leto delal v podjetju, ki se je ukvarjalo z njimi.
Skoki nikdar niso bili služba
Poleg avtomobilov Damjana zanima tudi veliko športov, rekreacijsko denimo košarka in jadranje, še preden je ugotovil, da bi skoki lahko bili njegov »poklic«, pa je v mlajših letih treniral gimnastiko, tenis in ragbi, nakar se je v skokih znašel zaradi mlajšega brata, ki jih je prav tako treniral. »Pri tem moram poudariti, da skokom nikdar nisem želel reči služba. Takoj ko vrhunski šport vzameš za službo ... V teh stvareh moraš uživati! Lahko še toliko garaš in si pripravljen, a če ne znaš uživati, ne bo rezultatov. Zato bi rekel takole – trenutek, ko sem spoznal, da bi se lahko s skoki resno ukvarjal, je prišel po gimnaziji, ko smo se tudi doma dogovorili, da bom eno leto vse vložil v to, da bi mi v tem športu uspelo. Takrat se je začelo odpirati, začutil sem, da sem sposoben biti tudi čisto na vrhu, in takrat je prišlo do preskoka,« je povedal dobitnik treh ekipnih kolajn s svetovnih prvenstev, štirikratni udeleženec olimpijskih iger in zmagovalec dveh tekem svetovnega pokala, ki je zadnje obdobje aktivne kariere »oddelal« že kot oče, saj se mu je leta 2014 rodila hči Niki, kar je po njegovih besedah prineslo ogromno pozitivnega, veliko dodatne energije. Že malce pred tem pa je »na daljavo« zaključil študij marketinga na Fakulteti Doba v Mariboru, saj je po gimnaziji hitro ugotovil, da je vrhunski šport s klasičnim študijem, ki zahteva prisotnost na predavanjih, nezdružljiv. Ob omenjenem ni čudno, da Damjan danes, ko je, kot pravi, po obdobju privajanja »splaval«, uživa v službi vodje marketinga za nordijske discipline na SZS, kar je sicer njegova druga služba na zvezi – pred tem je bil zadolžen za socialne medije, kar je bilo delovno mesto, ki so ga ustvarili prav zanj. »Zahvala za to gre Gorazdu Pogorelčniku, našemu šefu panoge, ki mi je odprl vrata in zaupal, da potrebujemo nekoga, ki bo to opravljal. To sem počel dve leti, ob tem pa sem tudi predstavnik skakalcev pri Mednarodni smučarski zvezi, pri kateri so mi po koncu kariere sicer tudi ponudili službo. Bil bi lahko direktor pokala FIS, a bi bila plača tako mizerna, da se enostavno ni izplačalo, ob tem bi bil zelo veliko zdoma,« je povedal Damjan.
Komentiranje ga blazno veseli
Kot smo omenili v uvodu, pa si Damjan ime na mednarodni sceni vse bolj ustvarja tudi kot strokovni komentator na televizijski postaji Eurosport, saj so odzivi gledalcev zelo pozitivni. Tudi sam pravi, da v komentiranju uživa, in omeni le en minus – to, da ni toliko na terenu, ampak dela vse od doma. Da, prav ste prebrali, čeprav verjamemo, da je, vsaj za tiste, ki ste ga že slišali, to težko dojemljivo. »Ravno pred izbruhom covida je Eurosport prešel v roke ameriškega medijskega konglomerata Warner Bros. Discovery, v času epidemije pa se je seveda vse delalo na daljavo, od doma. In ko so Američani videli, da gledanost kljub temu ostaja enaka, je ta sistem dela ostal. To pomeni, da vse delam od doma, imam pisarno, slušalke in mešalno mizo, vse skupaj priključim in je to – to.« Letos z Damjanom sodeluje tudi nov komentator, Ian Findlay, ki na začetku ni imel toliko znanja, a je vse skupaj nadoknadil in zdaj se že odlično ujameta. »Podobno sva stara, precej dobro se dopolnjujeva, oba se rada šaliva na podoben način, kar se sliši tudi v komentiranju, marsikdo sploh ne verjame, da sva nekaj tisoč kilometrov narazen,« pove Damjan, ki ga je k sodelovanju pred tem povabil legendarni dolgoletni komentator na Eurosportu David Goldstrom, s katerim pa sta sodelovala le eno sezono: »Spoznala sva se še med kariero, ko sva se nekajkrat srečala v izteku in je sam predlagal, da bi bil primeren za to delo. Zato mu gre velika zahvala, saj brez njega nikoli ne bi prišel do tega dela, ki me neskončno veseli,« je še sklenil Damjan.
»Nihče noče gledati skokov, ki se končajo sredi doskočišča. To je tudi razlog, da že dolgo nismo videli svetovnega rekorda v poletih. Namesto da bi stremeli k temu, da bi šli naprej, da bi si denimo zadali cilj, da bi do leta 2050 leteli 300 metrov. Pa bi lahko! V sprintu nikoli ne veš, kdaj se bo pojavil naslednji Usain Bolt, v poletih pa lahko naredimo, da se rekord vsako leto podaljša za dva metra.«