»Zbolevamo tisti, ki si v življenju ne dovolimo napak«
Z depresijo se soočajo trije odstotki svetovnega prebivalstva – Pogosteje zbolevajo ženske
S Polono Mavri smo se srečali eno leto in en dan po tistem, ko je v njen svet teme, ki je iz nje srkal življenje, posvetil bržkone poslednji žarek razsodnosti. Ujeto v klobčič črnih misli jo je spreletelo, da se ne bo dobro končalo. Poklicala je mamo in jo prosila, naj jo odpelje na varno. Bilo je teden dni po tistem, ko si je hotela vzeti življenje. »Bala sem se svojega življenja, vsi scenariji so bili tragični, bila sem napovedovalka črne prihodnosti, bala sem se okolice, skrivala sem se pred vsemi, stres mi je pomenilo že to, če me je v trgovini ogovorila trgovka. Ustvarjala sem si probleme brez osnove. Na sprehod si nisem upala, ker sem bila prepričana, da bo name ali padlo drevo ali pa se bom spotaknila ob kamen in si razbila koleno. Nisem več živela v realnem svetu, čustva so me zapustila. Redkih prebliskov razuma, naj se borim, enostavno nisem zmogla upoštevati. Ni bilo ne sonca ne smeha ne sreče. Obstajala sem samo še fizično,« pripoveduje danes, po letu dni zdravljenja za depresijo in po spoznanju, da je takšnih usod veliko. Ker so depresija, anksioznost, psihiatrična bolnišnica, samomor še vedno besede, ki strašijo in stigmatizirajo, se je odločila spregovoriti in s svojo zgodbo prispevati svoj delček k ozaveščanju o duševnih boleznih. »Moje zanikanje bolezni in zatiskanje oči okolice me je skoraj stalo življenja,« je odločena, da je o bolezni treba govoriti na glas. Iz lastne izkušnje ve, da je v iskanju pomoči najtežji prvi korak. Če ga človek ne naredi sam in če tudi okolica ne razume stiske, se morebiti nikoli ne zgodi.
Požar na Krasu
Polona je zaprisežena gasilka, aktivna v domačem gasilskem društvu. Nikoli si ni predstavljala, da bi gasilstvo lahko kdaj postalo breme. Pa je. »Natanko se spomnim dne, ko sem prvič začutila, da se z mano dogaja nekaj čudnega. Bilo je v času obsežnega požara na Krasu, ko sem tudi sama odšla pomagat na teren. Vedno sem gojila spoštovanje do ognja, saj nikoli ne veš, kdaj bo močnejši od tebe, a takrat me je, kot še nikoli poprej, popadel čuden strah, da bom kaj naredila narobe, da bom ogrozila sebe in ostale gasilce, da se nekaj ne bo dobro izšlo,« se vrača v topel julij leta 2022. Sledili so meseci, ko se je strah le še poglabljal. Na gasilske vaje je odhajala vse redkeje, tečaj za višjega gasilca je naredila z največjo muko, začela se je zapirati pred svetom, želela je biti popolna, a hkrati so se ji dogajale napake. Tega ni zmogla sprejeti in v njeni glavi je odzvanjalo le to, da ni dovolj dobra za ta svet, da ničesar ne zna, da je nihče ne mara. Hkrati je kot žena, mama, hči, prijateljica, soseda ... navzven igrala igro »nič mi ni«. Ideje, da bi vendarle poiskala pomoč, so se ponavadi razblinile še v istem hipu, kot so se pojavile. Ko je bila naposled sprejeta v psihiatrično bolnišnico, je obležala, izčrpana od pretvarjanja, da je dobro.
»Anksiozni ljudje se moramo vsak dan boriti, da stopimo pred druge, da preživimo dan, da zmoremo toliko moči, da živimo. Borimo se s strahom v sebi, ki iz dneva v dan le raste in nam sčasoma zamegli um. Sami sebi postajamo tujci. Sami si ne moremo pomagati, potrebujemo pomoč drugih, četudi jo odklanjamo. Včasih je dovolj samo, da nas nekdo posluša, podpira in objame. Včasih so dovolj samo besede, da bo vse še v redu,« pripoveduje o neizmernem pogumu in energiji, ki ju je morala vložiti v preživetje vsakega dne znova, čeprav se je okolici morda zdelo, da ne dela nič.
Med zdravljenjem v bolnišnici je spoznala, da za depresijo in anksioznostjo obolevajo karakterno zelo podobni ljudje. »Bili smo večinoma tisti, ki si v življenju ne dovolimo napak in ki hočemo vse izpeljati popolno, in tisti, ki veliko delamo za druge, zase pa premalo. Kolikokrat sem sama želela kaj narediti drugače, pa potem nisem, ker sem želela osrečiti druge,« skomigne.
Pogosteje zbolevajo ženske
Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da se z depresijo soočajo trije odstotki svetovnega prebivalstva. V zadnjih letih se je predvsem zaradi posledic epidemije koronavirusa in življenja v socialni izolaciji zgodil porast bolezni. Pogosteje zbolevajo ženske in čeprav se vse več govori o duševnem zdravju, se predsodki, stereotipi in diskriminacija spreminjajo počasi. Tudi zaradi njih naša sogovornica pomoči ni zmogla poiskati prej. Bala se je nalepke.
Specialistka klinične psihologije Barbara Pavlišič, zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Idrija, razloži, da pri destigmatizaciji bolezni ne gre za bitko enega. Če hočemo v zvezi s tem res kaj dobrega postoriti, se morajo povezati vsi deležniki, od javnega zdravstva do lokalnih skupnosti, šol, delodajalcev, medijev in tudi posameznikov, ki naj spregovorijo o lastnih težavah, kot je naredila Polona. Oseben stik z nekom, ki se sooča s težavami v duševnem zdravju, namreč lahko odpravi veliko več predsodkov kot vsa izobraževanja in predavanja.
Psihologinja poudari, da se stigma še poglablja, če ljudje ne znajo pristopiti k osebi in ji pomagati ter se ji raje izogibajo. »Posledično ljudje, ki imajo težave, o tem še težje spregovori
jo. Vendar v praksi v splošnem opažamo porast iskanja pomoči, o čemer govorijo tudi čakalne dobe za obravnavo duševnih motenj,« opaža spremembe na bolje.
Depresija je kompleksna bolezen
Barbara Pavlišič razloži, da je depresija kompleksna bolezen, posledica različnih bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov, ter da je le redko mogoče vzrok zanjo pripisati točno določenemu. »Dejavniki, ki prispevajo k razvoju depresije, so lahko genski, lahko so to osebnostne značilnosti, kot so nizka samopodoba, nizko samospoštovanje in neugodne življenjske razmere. Med dejavniki, ki bolezen sprožijo, pa so pogosteje neugodni življenjski dogodki, kot so izgube bližnjih (smrt, ločitev), bolezen, travmatični dogodki, težave na področju službe in financ,« našteje.
Ker vsi poznamo občasne občutke žalosti, nerazpoloženosti in utrujenosti, je dobro vedeti, kdaj so to zgolj slabi dnevi in kdaj so to znaki depresije. Pavlišičeva pritrjuje, da se vsi kdaj znajdemo v takšni situaciji, a da sta pri depresivni motnji depresivno razpoloženje ali izguba zanimanja in užitka vseprisotna. Nobena dejavnost nam takrat ne prinaša več veselja. Tako se počutimo večji del dneva in dlje časa oziroma najmanj dva tedna. »Depresija povzroči težave v vseh vidikih življenja, tudi v skupnosti, doma, v službi ali šoli. Posamezniki povedo, da se počutijo žalostne, prazne, brezupne, kar se razlikuje od običajne žalosti. Včasih se pritožujejo, da žalosti ne zmorejo izražati z jokom. Človeku se spremeni apetit, običajno se tek zmanjša, čemur sledi izguba teže, lahko pa se zgodi tudi obratno. Pojavijo se motnje spanja, pogosto je zgodnje jutranje prebujanje ali več nočnih prebujanj, med katerimi premlevajo svoje težave. Posamezniki so lahko psihomotorično upočasnjeni ali pa zaradi povečanega doživlja
nja tesnobe tudi vznemirjeni. Že po manjših naporih lahko postanejo utrujeni in občutijo pomanjkanje energije. Težko opravljajo naloge, v šoli ali pri delu imajo težave, motivacije za nove projekte ni. Prisotni so lahko občutki brezupa ali občutki krivde, ki so lahko tudi nerealni. Navadno se težje koncentrirajo, poročajo tudi o neodločnosti. Pogost simptom depresije je anksioznost, vključno z napadi panike, pogosto jo spremljajo tudi telesni znaki, zlasti glavoboli in bolečine v križu,« našteva znake, ki kličejo po pomoči. Približno dve tretjini depresivnih bolnikov razmišlja o samomoru.
Pot okrevanja
Polona Mavri je večkrat opozorila, da v trenutkih najtežjih stisk pogosto zatajijo tudi vsi načrti izhoda. Psihologinja Barbara Pavlišič se zato strinja, da imajo pri soočanju z duševno boleznijo pomembno vlogo svojci, tako v smislu prepoznavanja stisk in nudenja podpore ob stiskah ter v procesu zdravljenja kot tudi glede pravočasnega ukrepanja, kadar bolniki niso več sposobni ustrezne presoje.
Pot okrevanja je dolga in ne vodi samo navzgor. Farmakološko zdravljenje je pri tej bolezni samo ena od dveh bergel, prizna Polona Mavri. Zelo pomembne so tudi psihoterapevtska obravnava in razumevajoča okolica ter človekova lastna volja. Tudi sama še vedno pogreša staro Polono, polno energije in pozitivnega pogleda na svet. Pridejo obdobja, ko je znova na začetku in ko se kljub zdravljenju in znanju, kako težave reševati sproti, spet znajde v temi. »Danes, ko sem dobro, se čudim sama sebi in se sprašujem, zakaj v takih trenutkih človek ne poišče pomoči. In ne poznam odgovora,« je iskrena.
Tudi zato je treba javnost ozaveščati o bolezni, saj si marsikdo ne zmore pomagati sam. »Odprimo oči, opazujmo, bodimo ljudje in pomagajmo. Sama v času svoje stiske nisem vedela, na koga naj se obrnem, in vidim, da tudi marsikdo drug ne ve, kako priti do pomoči. Danes vem, da je psihiatrična bolnišnica varno okolje, zato naj ne bo nikogar strah poiskati pomoč. Danes vem, da je tam 24 ur na dan na razpolago dežurni zdravnik ali zdravnica. Ko je hudo, ne potrebuješ napotnice, in pri njih se vedno lahko oglasiš tudi samo na pogovor. Bolnišnica ni samo hospitalizacija,« sporoča, naj ljudi ne bo strah zdravljenja. Po letu dni se je vrnila h gasilcem. Prva vožnja z gasilskim vozilom je bila mučna, mešanica napada strahu, nemoči in razbijanja srca. A vse to je minilo, danes namreč ve, da zmore tudi čez ovire in da je strahove treba premagovati. Tudi strahove o tem, kaj bodo rekli sosedje.