Brez redukcij elektrike in z najboljšo trgovino
Po spominih nekega časa, ki se zdi zelo daleč, a je vendarle blizu, saj so olimpijske igre v ljudeh ostale zapisane vse do danes, tudi po zaslugi športnikov in številnih strokovnjakov
»Glavno mesto Bosne in Hercegovine poslej nima več redukcij elektrike, odpira se mu najbolje založena trgovina v Jugoslaviji, mnogi pa se vadijo v 'olimpijskem' nasmehu.« Tako se je glasil podnaslov prispevka v Nedeljskem dnevniku mesec dni pred začetkom olimpijskih iger v Sarajevu, ki so trajale od 8. do 19. februarja 1984. Povsem drugi časi. Ali pač?!
Kakor koli, od tedaj je minilo 40 let in medtem ko je čas opravil nemalo presenetljivih zasukov, se danes lahko z iskreno nostalgijo spominjamo teh športnih iger. Ostale so v spominu tistih, ki so jih doživeli, in se v zgodbah dotaknile drugih, ki so se rodili kasneje. Tako ali drugače so igre ostale z nami.
Kot kaže omenjeni podnaslov, so to res bili v marsičem drugi časi. Takšnega podnaslova si danes preprosto ne predstavljamo; tisti, ki časov niso doživeli, ga bržkone tudi teže razumejo. Olimpijske igre so bile organizirane sredi precejšnje gospodarske krize in skoraj trimestne inflacije, tako da je Tof takrat v Butiku zapisal, da se je elektrika podražila in zato hočemo več redukcij; svet je bil, če beremo članke tedanjih časnikov, na tehtnici med mirom in vojno, cigarete so se podražile, oglaševali so izjemne popuste v trgovini v Celovcu s cenami v avstrijskih šilingih, medtem ko je bil malo razkošnejši avto renault 4.
V dnevni sobi
Da bi si vendarle še malce bolj pričarali duha tistega časa, smo se med drugim odpravili v Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Stopili smo tako rekoč v dnevno sobo Jureta Franka, saj so nekaj prostorov povsem posvetili ikonografiji in dogodkom v Sarajevu 1984 in med drugim postavili tipično »Marlesovo« temno rjavo leseno dnevno sobo z barvnim televizorjem na sredi, na katerem se vseskozi predvaja posnetek Frankove vožnje v veleslalomu, s katero je osvojil srebro. Vpisal se je med večne. Saj veste, dnevna soba iz začetka osemdesetih pa s kavčem, obvezno preprogo in bleščečim sijajem knjižne omare s predali. Športni komentator na posnetku, ki večino vožnje molči (žal danes že pozabljena veščina), začne z: »Dajmo, Jure,« vmes pripomni, da ima »boljši vmesni čas od Borisa«, in konča s tem, da bomo še videli, kaj njegov dosežek prinaša. Danes vemo. Takrat prvo medaljo za Jugoslavijo in Slovenijo ter edino na teh igrah.
Na misel ob tem pridejo verzi, kot so naslednji in že uvodoma napisani v muzejski zbirki: »Širom slavi slava olimpiad zbog Pelopsovih dirkališč, kjer tekmuje urnost nog in cvet moči telesne v drznih borbah. A kdor v agonu pribori si zmago, uživa vse življenje sreče slaj.« Verzi Pindarjevega prvega olimpijskega slavospeva. Bi se Franko z njimi strinjal? Bržkone. Postal je del kolektivnega spomina, zapisan v večnosti in njegovo srebro se v resnici sveti kot zlato.
Kot soavtorica je pri razstavi sodelovala Andreja Zupanec Bajželj. Vprašali smo jo, kakšni so njeni vtisi, zdaj ko je ob pripravah na razstavo bolje spoznala Sarajevo 84. »Moram reči, da je očitno vsa Slovenija dihala in živela s temi igrami. Tisti, ki so bili vpeti v športni del življenja, pa še posebej. Veliko je bilo navijačev, obiskovalcev. Javljajo se nam ljudje, ki so bili tam, ki so pomagali in so si te športe ogledali. Mene je odziv presenetil,« je odvrnila. Spoznala je denimo pripoved moža, ki je bil v Sarajevu zadolžen za vodenje 40 natakarjev in kuharjev, odkrila vozni red belih vlakov, ki so iz Ljubljane in Maribora vsak dan dvakrat s štirinajstimi vagoni vozili v Sarajevo, navsezadnje tudi zgodbe slovitih bratov Lada in Janeza Goriška, ki sta projektirala skakalnice, Janeza Pavčiča, ki je sodeloval pri ureditvi prog za tek na smučeh. In še in še bolj ali manj znanih zgodb. V priprave in izpeljavo teh iger so bili resnično vpleteni številni iz vseh koncev tedanje skupne države. Igre so bile uspeh in so ostale v lepem spominu.
Blišč in trema
Ko smo se sprehajali po muzejskih sobanah, smo med drugim naleteli na Katarino Košmelj. Pozorno si je ogledovala razstavljeno in se z nasmeškom sprehajala po preteklosti. Vprašali smo jo, kaj je njej najbolj ostalo v spominu. »Srebro Jureta Franka in tudi trema Bojana Križaja, ko je na zaprisegi ostal brez besedila, seveda,« je odgovorila. Tudi mnogi drugi, ki smo jih takole spotoma pobarali, so odgovorili enako. To sta res najbolj znana dogodka.
Jure Franko je svoj uspeh komentiral in podoživljal že neštetokrat od takrat. Običajno z besedami: »Nemogoče bi se bilo s tako obremenitvijo mirno odpraviti na start. Uspelo mi je in to medaljo zdaj po toliko letih doživljam kot nekaj bolj žlahtnega, ker vem, koliko pozitivnih posledic je prinesla.«
Ko pa so ga takoj po osvojenem odličju novinarji spraševali, kakšen je občutek, ko stopiš na zmagovalni oder, je v svojem slogu odgovoril: »Kako naj opišem? Treba je pač stopiti nanj, pa veš.« Nemalokrat je pripomnil, da se mora očetu zahvaliti za to, da je ta
ko dober smučar. Slednji je bil dober v skokih, on med vratci. Opisovali so ga kot simpatičnega Novogoričana, ki je imel smisel za humor in je pogosto zabaval druge v reprezentanci. Tak je navsezadnje ostal vse do danes.
Kar zadeva Križajevo tremo, je tedanji otvoritvi iger dodala nek pridih, spoznanje, da smo vsi samo ljudje. »Pod pritiskom sem izgubil rdečo nit,« se je spominjal kasneje.
Bojan Križaj je za Nedeljski dnevnik tedaj glede tekmovanja povedal še, da mu ni bilo enostavno, da je bil pritisk precejšen in da mu slalomska proga preprosto ni ležala.
Čeprav s fotografij tistega časa tega ne bomo videli, so bile igre prirejene v razmeroma težkih razmerah. Smuk so morali prestaviti, veter je v nekem trenutku zapihal sila močno, tako da je v Sloveniji odkrivalo strehe. Težko je bilo tudi drugod. Zaradi februarskega snežnega meteža je na avtocesti med Zagrebom in Beogradom obstalo 4000 vozil.
»Veter in megla odgnala smukače« se je glasil eden od naslovov v časniku Dnevnik, ki je temeljito pokrival dogajanje na olimpijskih igrah, kot tudi vsi drugi mediji.
Sarajevo so kljub težkim okoliščinam na koncu pohvalili za organizacijo in gostoljubje.
Zamisel za prireditev je nastala že leta prej. Štirinajst let pred tem se je že porodila ideja, da bi Sarajevo lahko postalo zimsko središče, k čemur bi organiziranje olimpijskih iger ogromno pripomoglo. Göteborg na Švedskem in Saporo na Japonskem sta prav tako kandidirala. Za prvo možnost so menili, da je predraga in da bi bila logistika nočna mora, Saporo je igre gostil že leta 1972. V drugem krogu glasovanja je zmagalo Sarajevo. Zanj je glasovalo 39, za Saporo 36 delegatov.
Bili smo neuvrščeni
Igre so bile organizirane v težkih mednarodnih političnih razmerah. Naj spomnimo, da so poletne olimpijske igre v Los Angelesu tistega leta bojkotirale Sovjetska zveza in 17 drugih držav, tako kot ZDA in številne druge države štiri leta pred tem igre v Moskvi. V Sarajevu se ni zgodilo nič takega. Bili smo neuvrščeni. So pa bile to prve zimske olimpijske igre v kakšni socialistični državi.
Res ni bilo lahko. Denimo tudi Bojan Križaj se je v intervjujih za slovenske časopise kasneje obregnil ob to, da občinstvo ni bilo najbolj športno pri navijanju. »Žvižganje z Bjelašnice in Malega polja bo žal odmevalo še lep čas, ker ga bo priklicala v spomin vsaka ponovitev televizijskega ali filmskega prikaza sklepnih prizorov olimpijskih tekmovanj v skokih, veleslalomu in slalomu,« je po dogodku zapisal novinar Otmar Klipšteter. Pripomnil je, da tega ne gre pripisati sarajevskemu občinstvu, nevajenemu smučarskega navijanja, saj se je nekaj podobnega zgodilo v Kranjski Gori nedolgo pred tem. Navsezadnje so gledalci prišli z vseh koncev skupne države.
Grenko zbledi, sladko ostane. In tako je prav. Fotografije in tudi splošne ocene kažejo, da so bile igre prijetne in dobro pripravljene, naši športniki so se dobro odrezali. Saj veste, ne gre samo za zmagovanje, pač pa za sodelovanje. In dali so vse od sebe, tega jim ni mogoče odreči. Resda je bila reprezentanca v hokeju na repu z redko zmago in nekaj krepkimi porazi, če omenimo samo njih. Toda bila je pomembna stopnička in zimski šport je samo še rasel. V Sloveniji, kjer je bil najbolj doma, še posebej. Še en zelo globok pečat je ostal, mimo katerega ob omembi Sarajeva
1984 ne moremo – maskota Vučko. Kot je znano, je tudi on prišel izpod Alp in se naselil tamkaj. Ustvaril ga je izvrstni Jože Trobec, ki je konkuriral s svojo zamislijo in zmagal. Dvakrat. Prvič v javnem glasovanju in nato še v ponovljenem javnem glasovanju, saj niso bili vsi prepričani, da je volk res najbolj posrečena maskota. Kako so se motili! Med pogovorom o Vučku nam je Jože Trobec, s svojimi izjemnimi ilustracijami dolgoletni sodelavec Nedeljskega dnevnika, med drugim zaupal, da mu je Anto Sučić, ki je bil predsednik izvršilnega odbora iger, dejal: »Vsa čast ti, če tega volka pripelješ med narod.« In ga je. Postal je sinonim za Sarajevo. Nedavno so se na Trobca obrnili celo bošnjaški vojaki s prošnjo, ali ga lahko uporabijo za znak ene od enot, pri čemer so zapisali, da je Vučko edina stvar, okoli katere se v Bosni strinjajo vsi.
Igre so se začele 8. in končale 19. februarja. Sodelovalo je 49 držav v šestih športih oziroma desetih disciplinah. Za primerjavo: v Pekingu leta 2022 je bilo 91 držav, sedem športov oziroma 15 disciplin.
Ne bomo govorili o tem, kaj se je kasneje dogajalo v Sarajevu. To preveč boli in se zdi z vidika leta 1984 preprosto nemogoče. Naj ostane to lepo mesto zdaj nedotaknjeno, gostoljubno, tako kot tiste zime pred štiridesetimi leti.
Zadnje slovo
Nadvse lepo je zadnji dan olimpijskih iger opisal Dnevnikov novinar Miran Šubic: »Slikovita baščaršija doživlja zadnji olimpijski večer. Mož v narodni noši kot vsak dan sedi pred svojo delavnico, obdan s turisti. Potem se z minareta oglasi mujezin in z zateglim glasom poziva k molitvi. Zdi se mi, da je njegov glas še za malenkost bolj otožen. Sarajevo se je poslavljalo od iger v lepotici med dvoranami, v prekrasni Zetri. Vsi udeleženci in gostje, turisti in domačini, so se poslavljali od iger vsak na svoj način.« Nato je nadaljeval: »Hodil sem med trgovinicami in delavnicami, mujezin pa je še vedno dajal temu sprehodu orientalski čar, ki so ga tujci v 'šeher' Sarajevu vzljubili in sprejeli. Še vedno je bila prava olimpijska gneča in zazrl sem se v sprehajalce, da bi odkril, kaj jim je olimpijski čas zapisal na obraze. Morda bi moral k staremu možakarju v narodni noši, da bi mi povedal, kako je on doživel igre moderne dobe, morda bi moral kar k Miljacki, ki je leno tekla mimo Skenderije, srca olimpijskih iger. Nedvomno pa sleherni od teh ljudi odnaša delček iger s seboj, drobec živopisanosti mesta, košček olimpijskega miru. Visoko z minareta se je še slišal glas, ki je odmeval v noč, meni pa se je počasi pred očmi nanizalo nekaj podob. Niso bili prizori iz Tisoč in ene noči, bili so vtisi olimpijskih iger v Sarajevu, v Jugoslaviji.«