Gospod intelektualec, ki je pikal kot čbelica
Fran Saleški Finžgar je bil pobudnik preureditve Prešernove rojstne hiše v muzej, takrat je dejal, da bi bilo edino pravilno, da se ves slovenski narod pokloni Prešernu
Bilo je leta 1939, ko je v Vrbi na Gorenjskem odprla vrata Prešernova hiša, ki je postala prvi slovenski zavarovani kulturni spomenik in spomenik ljudske umetnosti. Fran Saleški Finžgar, še en veliki literat izpod vasi pod Stolom, je bil pobudnik preureditve Prešernove rojstne hiše v muzej. Takrat je dejal, da bi bilo edino pravilno, da se ves slovenski narod pokloni Francetu Prešernu. Ustanovljena je bila delovna skupina, Finžgar je bil njen blagajnik, problem pa je bil, kje dobiti denar za odkup in obnovo hiše. Finžgar je nato uvedel tako imenovani Prešernov dinar z idejo, da bi vsak slovenski učenec prispeval po en dinar.
»Za odkup in prenovo so potrebovali 250.000 dinarjev, otrok je bilo okoli 200.000, dobili pa so okoli 151.900 dinarjev. Finžgar je v nekem zapisu ob odkupu izjavil: 'Ko bi bili imeli med tedaj mnogimi res bogatimi Slovenci, posebno iz meščanskih slojev, vsaj nekaj zares zavednih in požrtvovalnih narodnjakov, bi bili ti kaj lahko zmogli tistih 250.000 dinarjev, potrebnih za novo stavbo. Žal bogati za to niso imeli dovolj smisla.' Toda prenova je vseeno uspela,« je povedal Jan Čelesnik, vodnik po Prešernovi rojstni hiši, kjer lahko obiskovalci spoznajo način življenja v času našega največjega pesnika, slišijo marsikatero zgodbo iz Prešernove mladosti in njegovega poznega življenja ter začutijo ponos do slovenskega jezika, katerega položaj pred 200 leti ni bil tako samoumeven kot danes.
Bogata kmetija in Nemška solata
Ribčeva domačija, kot se je nekdaj reklo pri Prešernovih – menda zato, ker so Francetovi predniki lovili ribe ali pa ker so nekdaj v dialektu teh krajev (kašarščina) rekli, da je to »prva hiša pri ribčku«, torej prva hiša pri hribčku cerkvice svetega Marka – ni bila revna kmetija. Nasprotno, bila je tretja najbogatejša v Vrbi in kar nekaj stvari v hiši nakazuje, da je bil to bogat grunt. Že sama hiša je bila velika, črna kuhinja je bila ločena od preostalih prostorov, stropi visoki, kar pomeni, da skrbi glede ogrevanja niso imeli. Ohranjenih je tudi dvoje vrat, glavna, ki vodijo na dvorišče proti gospodarskemu poslopju, in stranska, ki vodijo na cesto. »Marija Terezija je, ker je država potrebovala denar, uvedla davek na stranska vrata. Veliko ljudi na Kranjskem je takrat stranska vrata preprosto zazidalo, da so se izognili davku, ne pa Prešernovi. Kar pomeni, da jih plačevanje davka ni eksistencialno ogrožalo,« je povedal Čelesnik.
V družini, kjer ni bilo pomanjkanja in je imela pomembno vlogo izobrazba, se je 3. decembra 1800 rodil France Prešeren. Kot tretji otrok in prvi sin materi Mini in očetu Šimnu. Mina je bila v tem zakonu bolje izobražena, kar za tisti, patriarhalni čas ni bilo najbolj običajno. Toda kot pove Jan Čelesnik, se je šolala eno let v Beljaku in nato še pri uršulinkah v Ljubljani. »Od tu njen vzdevek Nemška solata, ker je rada govorila. Nemška pa zato, ker je bila ena redkih na vasi, ki je bila izobražena v nemščini. Mrtvim je na primer brala molitvenike v nemščini, pela je v cerkvenem zboru na Rodinah in tudi doma pri Prešernovih so veliko peli. Čeprav naj bi bila po postavi šibka, je imela glavno besedo pri otrocih. Vse je pri devetih letih učila brati in pisati. O tem, ali je tudi Prešerna, pa je literatura razklana, saj je France že s sedmimi ali osmimi leti šel k stricu Jožefu na Kopanj pri Veliki Račni,« pripoveduje Čelesnik.
Otrok s privilegiji
Medtem ko je bila mati razumna, je bil oče Šimen dobrosrčen in France je ti dve lastnosti podedoval od obeh. Sta se pa Mina in Šimen razlikovala v pogledih, kakšno življenjsko pot utreti otrokom. Očetova želja je bila, da bi vsaj enega sina naučil kmetovati in prevozništva, materina, da bi bili vsi trije sinovi izobraženi. Uresničila se je njena želja.
»France je imel znotraj družine privilegiran položaj, oba starša sta si namreč želela sina in še prvi je bil povrhu. To sta starejši sestri Jera in Katra dobro občutili. Medtem ko sta morali delati na kmetiji, njemu ni bilo treba, saj je imel že vnaprej rezervirano prihodnost kot 'gospod intelektualec',« se nasmeje Jan Čelesnik. »Imel je idealne pogoje za uspeh. Kot fant je bil privilegiran. Imel je ekonomski kapital, kajti družina je bila bogata, kulturnega z izobraženo materjo in strici, kajti kar šest njegovih stricev je bilo duhovnikov, ter socialnega, to je zveze in poznanstva, ki jih je spletel kasneje, ko je šel k stricu Jožefu, ki ga je podpiral pri študiju na Dunaju.« Za piko na i je tu še njegov talent, menda je govoril v rimah, že ko je bil otrok.
V Prešernovi hiši je še vedno nekaj originalnih kosov pohištva iz Francetovega časa. Originalne so klopi, pa mentrga, to je večnamenska miza, kjer so jedli, mesili kruh ali pa so jo preuredili v posteljo za otroke, sklednik, žličnik in najpomembnejša, zibelka, v kateri je spal sam Prešeren. »Včasih so zibelke dajali okoli in tako je Prešernovo imela neka gospa v Žirovnici, za kar je izvedel Finžgar in jo šel tudi iskat. Da je res Prešernova, dokazuje izrezljan angelček na eni strani. Toda kako jo je dobil nazaj? Šel je v Ljubljano, kupil najmodernejši voziček in ga dal gospe v zameno za zibelko. Tako smo dobili v muzej neprecenljiv kos,« pripoveduje Jan Čelesnik.
Zibelka stoji v kamri, v kateri se je rodilo vseh osem bratov in sester, nad njenimi vrati pa še vedno zvoni ura, ki jo je imel Prešeren v svoji odvetniški pisarni v Kranju.
Mit in realnost
Toliko zgodb, kolikor jih je spletenih okoli Franceta Prešerna, ni okoli nobenega slovenskega pesnika ali pisatelja. Nekatere so resnične, druge nekoliko manj, tretje so skozi leta in generacije dobile nekoliko drugačno vsebino. »Neki vodnik je nekoč izjavil, da če bi govorili o Prešernu, kar je stoodstotno res, bi lahko bili samo tiho,« je o tovrstni tematiki dejal Čelesnik in nadaljeval: »Dejstvo je, da je Prešernova rodbina ena najbolj raziskanih, če ne celo najbolj raziskana na Slovenskem. Da je bilo njegovo življenje zelo razgibano in je bil tudi sam zanimiv človek, precej drugačen kot njegov prijatelj Matija Čop, ki je živel le zase in za svoje knjige. Nekatere zgodbe o njem so res malo za lase privlečene in kdaj tudi idealizirane. Treba ga je pač umestiti v kontekst, v katerem je živel, in se zavedati, kaj je France Prešeren kot realna zgodovinska oseba in kaj kot mitološko bitje, povezano z vsemi zgodbami in kultom osebnosti.«
Toda gotovo je, da so bile nesrečne ljubezni in njegovo, posledično težko življenje tisto, kar je iztisnilo iz njegove duše briljantne pesmi, ki nas še danes navdihujejo. Takšna je na primer Sonetje nesreče, cikel šestih sonetov, prvi se začne z O Vrba!. Kopija pesnikovega rokopisa visi v njegovi rojstni hiši.
»Kot pove v pesmi, misli, da bi bil srečnejši, če bi ostal doma in podedoval očetovo kmetijo. Toda želja po znanju, kar imenuje 'uka žeja', ga je odpeljala stran, v Ljubljano in na Dunaj, ki sta v sonetu 'goljfiva kača'. V nadaljevanju piše, da ne bi izgubil vere, če bi ostal v Vrbi, da bi bilo njegovo osebno življenje mirnejše, saj bi se poročil in bi njegovo življenje mirno plulo kot barka, sveti Marko pa bi obvaroval kmetijo pred naravnimi nesrečami. Toda resnica je, da je Prešeren na svoj dom gledal od daleč in idealizirano. Če bi ostal doma, bi bil verjetno prav tako nezadovoljen, saj bi imel druge težave. Kmetje v njegovem času prav tako niso bili najbolj srečen družbeni razred,« je povezal Jan Čelesnik pesem in Francetovo življenje.
Velike ljubezni
Vsem svojim velikim ljubeznim je posvetil kakšno pesem, največji navdih mu je bila kajpada Primičeva Julija, njegova neuslišana ljubezen in muza, ki ji je posvetil med drugim Sone
tni venec z akrostihom Primicovi Julji. Ko je pesem izšla v Ilirskem listu in jo je videla njena mama, je Juliji prepovedala hoditi v javnost, toliko sramote ji je namreč nakopal Prešeren s svojo izpovedjo.
Toda prva, ki ga je prevzela, je bila gostilniška hči Dolenčeva Zala. Posvetil ji je balado Povodni mož, ime pa ji je spremenil v Urško.
»To je ena njegovih prvih ohranjenih pesmi. Ko je namreč leta 1825 pokazal svoja dela Jerneju Kopitarju, glavnemu cenzorju tistega časa, mu je ta dejal, naj jih pusti nekaj let v predalu, nato pa vzame pilo v roko. Prešeren je to res naredil in ko je čez nekaj let pogledal svojo poezijo, je vse pesmi zažgal razen treh, Lenore, Lažnivih pratikarjev in Povodnega moža,« je povedal Čelesnik.
Ani Jelovšek, s katero je imel tri otroke, je posvetil Nezakonsko mater, navdih za nekaj pesmi pa mu je bila tudi Jerica Podboj. »Prešeren je rad zahajal v gostilno Pekel na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki jo je vodila Krofasta Metka, kakor so ji rekli zaradi njene obilne postave. Jerica je bila njena hči in mu je enkrat celo rekla, naj jo neha jesti z očmi.«
Odvetnik, ne duhovnik
France Prešeren je bil tipični predstavnik slovenske romantike, ki da v poezijo globlja čustva, kar je bilo za tiste čase velik tabu. Gotovo je bil primernejši za odvetnika kot za duhovnika, kar si je želela njegova mati. Toda čeprav ni bila z njegovo odločitvijo najbolj zadovoljna, jo je morala sprejeti. Sicer pa mu tudi kot odvetniku ni bilo najlažje, šestkrat je pisno zaprosil za advokaturo, samostojno odvetniško pisarno, dobil jo je šele leta 1846, ko je bil že hudo bolan. Zakaj je trajalo tako dolgo?
»Kot prvo je bil preveč svobodomiseln za avstrijsko oblast. Toda ker je bilo v Kranju veliko povpraševanja po odvetniških storitvah in ker je bil hudo bolan, so vedeli, da ne bo več povzročal težav. V Kranju, kjer je deloval, je velikokrat zastopal nižje sloje, in to brez plačila ali za minimalno ceno. To je šlo veleposestnikom in oblasti zelo v nos. Ob marčni revoluciji leta 1848 je Prešeren celo vložil v imenu okoliških kmetov tožbo proti cerkveni desetini. Bil je radodaren in v njegovo stanovanje so vedno imeli prost vstop brezdomci dvakrat na dan. Če je le imel rezervne pare čevljev in suknjo, jim jih je dal. Kot drugo so mu v policijskih zapisih pogosto očitali neprimeren način življenja in kot tretje preveliko čutnost,« je pojasnil Jan Čelesnik.
Dve leti kasneje je umrl za vodenico in zadnje mesece življenja preživel v velikih bolečinah. Njegove zadnje besede so bile: »Vzdignite me, zadušiti me hoče.« Prešeren do zadnjega ni verjel, da bo umrl, zato je tudi odlašal z oporoko. Tako dolgo, da jo je moral narekovati, ker ni več mogel pisati. Za dediče je priznal svoje otroke, jim zapustil zlato žepno uro, edino premoženje, ki ga je imel, sestri Katri, ki je bila njegova hišna gospodinja, pa vse pohištvo in tisto, kar je imel v Kranju. O tem, kako je bil Prešeren zares videti, vemo pravzaprav samo iz pripovedovanja, saj se ni dal nikoli portretirati. Ko ga je slavni slikar tistega časa Matevž Langus vprašal: »Doktor, a vi se pa ne boste dali naslikati?«, je Prešeren odvrnil le, da dokler ne dobi neveste, ne.
Poročil se ni nikoli, je pa Franz Goldenstein eno leto po Prešernovi smrti naslikal njegov portret po spominu in pričevanju ljudi. To je podoba, ki jo poznamo. Mož temnih, skodranih, daljših las, okroglega obraza in oči.
Toda pred dvema letom je sledilo najnovejše odkritje.
»V muzeju umetnosti v Zagrebu so odkrili sliko, ki jo je narisal isti avtor, vendar je nastala nekaj let prej. Prešeren je na njej videti mlajši, domneve pa so, da je to edina slika, ki je nastala za časa njegovega življenja. Na njej
ima mlajše poteze obraza in svetlejše lase ter je bolj podoben opisu sestre Lenke, ki ga je opisovala kot moža z manjšimi, sivimi očmi in dolgimi, navihanimi rjavkastimi lasmi. Tudi njegove obrvi so bile po pričevanjih svetle. To novo odkritje je treba še potrditi,« je povedal Jan Čelesnik.
Čebelica, ki dobro useka
O Prešernu se tako vedno odstre kaj novega. Toda neizpodbitno ostaja, da je bil človek visokih načel, da je ves čas sledil svojim prepričanjem, ki so bila za tisti čas svobodomiselna kot le kaj. Ni se bal izgubiti privilegijev niti ni nikoli pokleknil, da bi jih pridobil, zato je bilo njegovo življenje daleč od rožnatega, je pa ohranil svobodo človeka. V enem od prostorov Prešernove spominske hiše so na ogled originalni izvodi Kranjske čbelice. Pesniški almanah je začel izhajali v 30. letih 19. stoletja, v času, ko se je narodna zavest Slovencev začela močno prebujati. Njeni glavni akterji so bili Miha Kastelic, Andrej Smole, Matija Čop in kajpada France Prešeren. Kranjska
čbelica je bila ključna za to, da se je slovenščina začela množičneje uporabljati v jeziku intelektualcev, jeziku pesniških struktur in umetniških prvin, kakršne so do tedaj poznali vsi veliki evropski narodi, od Francozov, Italijanov, Nemcev, Čehov do Rusov. »Tista prava kranjska čebelica je taka luštna čebela, ki pa zna prav dobro usekati. In tudi Kranjska čbelica je to dobro počela,« spregovori o izvoru imena Jan Čelesnik. Kranjska čbelica je torej poskus približati neuradni, kmečki jezik, kar je bila slovenščina, intelektualcem. Pomembna pa je tudi zaradi črkarske pravde, ko je metelčica dokončno prepovedana. »Dandanes se na marsikaj gleda s podjetniško miselnostjo, s tem pa tudi kultura dobiva predpogoj dobičkonosnosti. Toda kultura bi morala ostati svobodna in se ne podrejati praktičnim dejanskim namenom in trgu. Kultura je namreč ogledalo družbe, prek katere se zavemo lastnega položaja in tudi okov,« je ob prazniku, ko se poklonimo našemu največjemu pesniku, sklenil Jan Čelesnik.