Prodaja žvečilnih gumijev prepovedana
Življenje v mestni državi Singapur ima nekaj nenavadnih pravil – Družba v eni najbogatejših držav na svetu je zelo disciplinirana
Pogovor ali pisanje o bivanju v Singapurju ne more mimo vrste pravil, bolj ali manj smiselnih ter tudi precej bizarnih. Eno takšnih je prepoved mačk v stanovanjih v socialnih blokih, medtem ko so majhni psi dovoljeni; mačke imajo lahko za hišne ljubljenčke v zasebnih stanovanjih in večstanovanjskih blokih. Prepovedano se je gol sprehajati tako na javnih kot tudi v zasebnih stanovanjskih prostorih, za kar je, če posameznika recimo prijavi sosed, predvidena denarna ali zaporna kazen, lahko tudi oboje. Čeprav žvečenje žvečilnih gumijev ni prepovedano, to velja za njihovo prodajo, z izjemo terapevtskih, kar so recimo nikotinske žvečilke, kar je verjetno pravilo, ki je doseglo svetovno slavo. Prav tako v Singapurju ni dovoljeno jesti in piti v vozilih javnega prevoza.
Pravil je v Singapurju skratka veliko, a nekako se jih navadiš, pravi Slovenka Linda Belina, ki v tej azijski mestni državi živi že 13 let. »Ljudje so zelo disciplinirani, vse delajo po pravilih, čeprav je zanimivo, da po drugi strani v tej urejeni državi ni prav nič nenavadno, če cesto prečkaš izven prehoda za pešce, pa četudi je to šestpasovnica.« Ni pa v mestu, tudi na prostem, praktično nikjer več dovoljeno kajenje, razen na majhnih z rumeno črto označenih zunanjih prostorih, ki so ponavadi »nekje zadaj za blokom, med smetmi«. E-cigarete in vejpi pa so tako in tako prepovedani. Če te na meji dobijo s katerim od teh kadilskih pripomočkov, ti ga po besedah sogovornice vzamejo, in le upaš lahko, da ne dobiš kazni.
A ne glede na vse omejitve je kakovost bivanja v Singapurju, kot pravi Slovenka, dobra. »Kot tujec, čeprav je zadnja leta vse težje dobiti dovoljenje za delo, lahko v Singapurju lepo živiš. Kar je povezano ravno s tem, da moraš, če želiš kot tujec ostati v državi, imeti visoko plačo,« pojasnjuje in ob tem dodaja, da je ravno prek izdajanja zelenih kart za tujce mogoče spremljati socialni inženiring države. Glede na to, komu izdajo dovoljenje, je namreč mogoče sklepati, koga si med priseljenci želijo, kar so trenutno višji in nižji razred.
Po tri generacije v stanovanju
Vsakdan je v Singapurju drag, v zadnjem času še dražji. »V zadnjih letih so se cene katastrofalno dvignile, najemnine so recimo tudi za 50 odstotkov višje. Te so sicer odvisne od tipa stanovanja in lokacije, a je denimo najemnina za povprečno dvosobno stanovanje okoli 2700 evrov na mesec, medtem ko je nekaj takšnega tudi povprečna plača,« podatke posreduje Linda Belina. Zato ni redko, da v enem stanovanju živijo tudi po tri generacije singapurskih družin, kar se je za precej moteče pokazalo v času pandemije, ko delo od doma v natrpanih domovih ni bilo mogoče. Posledično večje povpraševanje po večjih ali novih stanovanjih je vplivalo na rast najemnin, pripoveduje Linda Belina. K čemur, kot dodaja, je prispevalo tudi dejstvo, da v pandemskem obdobju v Singapurju niso nič gradili, kar je bilo za »mesto gradenj«, kot mu pravi sogovornica, nova realnost. A ta je bila začasna, saj v otoški državi, posejani z nebotičniki, že rastejo nove zgradbe.
Je pa, kot pravi Slovenka, ki je v Ljubljani študirala sinologijo in se je v
Singapur preselila zaradi službe projektne menedžerke v IT-podjetju, to izjemno digitalna družba. »Vsaka stvar je le en klik stran, kar je zelo priročno. Celotna državna uprava deluje tako, čeprav se kdaj tudi zatakne, kot se je pred časom pri podaljšanju mojega delovnega vizuma, kar je strah in trepet vsakega tujca, pri čemer na odločitev države ne vpliva dejstvo, da imaš v Singapurju službo. V mojem primeru, ko dolgo nisem prejela odgovora, čeprav so mi vizum podaljšali, so mi to pozabili sporočiti.« Sicer pa je tehnologija v tej azijski državi tudi v službi nadzora. Kamere so povsod po mestu, po vseh ulicah. »Če želijo vedeti, kje si, to lahko takoj ugotovijo, prav tako lahko tudi sledijo tvojim potem v zadnjem mesecu. Med epidemijo smo imeli na telefonu aplikacijo, kamor si se vsakič, ko si kam vstopil, recimo v trgovino ali restavracijo, moral ob prihodu vpisati in ob izhodu izpisati.«
Urejeni Singapur
Ena od odlik Singapurja, ki jih Linda Belina izpostavi, je tudi urejenost te mestne države. »Tu je vse udobno in priročno. Trgovine so ves čas odprte in vse je urejeno, nad čimer bdi država. Všeč mi je tudi pokojninski sistem, ki deluje tako, da plačevanje pokojninskega sklada ne gre v skupno blagajno, temveč prav na tvoje ime, tako da lahko tudi ves čas spremljaš, koliko imaš na tej postavki denarja. Imajo tudi zelo zanimiv zakon, ki temelji na konfucijanstvu, čeprav ne vem, koliko je še v praksi, pravi pa, da so odrasli otroci dolžni finančno skrbeti za svoje ostarele starše.« Med bonusi življenja v Singapurju Slovenka še izpostavi lokacijo države, saj je iz središča jugovzhodne Azije mogoče za konec tedna z letalom skočiti na Tajsko, Japonsko ali oditi v Malezijo, kamor ljudje pogosto hodijo tudi le po nakupih ali na večerjo in nazaj domov. »V Malezijo prideš peš po mostu v petih minutah.« Sicer pa je v Singapurju odličen javni prevoz. »Krasno deluje in je dokaj ugoden, čeprav so ga sedaj podražili, a ne glede na to si ga lahko privoščiš in z njim povsod prideš. Imeti avto je drago, plačati moraš certifikat, na podlagi katerega si sploh lahko kupiš avto. To dovoljenje stane več kot 34.000 evrov, cene avtomobilov pa so dvakrat višje kot v Evropi, prav tako so zelo dragi bencin in parkirnine, so pa poceni taksiji,« mehanizme za reguliranje mestnega prometa navede sogovornica. Zanimivo, da kolesa v Singapurju zaradi tropske klime, velikih razdalj in neprimernih cest ni na seznamu prevoznih sredstev, temveč le za rekreacijo.