Klobuk dol!

Dedek Mraz mi je z nekaj zamude dostavil pokrivalo.

Seveda ni prinesel kučme, temveč klobuk. Takšen pravi, za gospode.

Nekoč, ko je naš ata kupil prvi avto, v resnici je bil to spaček, se je ves ponosen pripeljal k tašči, se pravi moji stari mami. Spotoma je pobral tudi mojega strica, ki je bil še strumen pešak brez avta. Pa so vaščani ugledni obisk radovedno opazovali ter si pomenljivo kimali. Naposled je sosed vprašal babico: »Ja kdo so bili pa un gaspud s klobukom, ki se je peljal z vašim zetom?« O spačku pa nič! Gospod? Tako je bilo, kaj čem. Zato sem zadnjič, ko sem korakal po naši zasanjani vasici, malce v zadregi ugibal, kakšno stališče kaj zavzamejo moji sosedje.

Pa ni bilo nič posebnega. Edino Vinko me je lopnil po rami in rekel, da imam zanimiv klobuk. »Kapo dol!« je še dodal v znak občudovanja.

Na, lepa reč. Vedel sem namreč, da se ne reče tako, kajti ob klobuku sem dobil tudi navodilo za uporabo in vzdrževanje. Za tisto, kar je pod klobukom, ga žal ne dobimo, in to se velikemu številu osebkov pri nas že na zunaj pozna. Skratka, ne rečemo »skidam kapu«, sem izvedel iz priloženega lista, marveč »klobuk dol«! To izročilo za nas staroselce velja menda že od Trubarjevih časov.

Ampak problem je včasih s tako imenovanimi prišleki. Pa ne zavoljo pokrival.

Pred dnevi sta se na televiziji malce prerekala naša digitalna ministrica in poslanec, nekdanji minister. Za kaj je šlo, ne bom opisoval, saj je zadeva itak napolnila vse medije. Jaz sem le poslušal in gledal.

Prvič, mladi politik je večkrat rekel »brez da bi ...«, namesto »ne da bi«. Ministrica je uporabila pravilno obliko. Res pa je, da sta si vzajemno izmenjala prispodobo o kapi. Pa komentarji na spletu?

»Tale ministrica, Makedonka, slabo govori slovensko,« je renčal eden od domoljubov. Jaz jim raje rečem rodoljubi, kakor je tovrstno (samo)označevanje poimenoval Fran Milčinski, ki se je takšnih ljudi v politiki že pred drugo vojno dodobra »nasitil«.

In drugi: »Ta Makedonka z naglasom razlaga ...«

Ehej! Ministrica je morda res zakuhala kakšno slabo kupčijo, ampak govori pa slovnično odlično. Naglas? Pripeljite na televizijo nekdanjega mariborskega župana in boste šele slišali, kaj je »ehte akcent«!

Pa veste, kaj sem še opazil pri vrlih komentatorjih? Naši rodoljubi ne marajo tujcev, zlasti ne migrantov. Kapo dol. Ampak prezirajo tudi slovnico; vejice bi najraje na grmadi sežgali, sklone in dvojino pa kam zakopali. A smo ali nismo!

Toda to so vendarle prehodne težave. Ko bo napočila digitalna prihodnost, skupaj z umetno inteligenco, bo vse drugače. Na televiziji so se zelo navdušili nad ameriškimi samovozečimi avtomobili. Oj, to bo še veselica! Ponižno upam, da takšnih vragolij ne bodo preizkušali še na cesti, ki vodi do naše vasice.

Bi prav rad videl, kako se bo avtomatsko čudo srečevalo s traktorji, ki so široki, kot bi prišli iz Vojvodine. Vse, kar jim pride naproti, beži v jarke in v stranske ulice. Ali kaj bi naredil, če se mu na zadek prilepi tip z bemfeljnom, slava slavni tovarni, te tik pred vasjo v zadnjem ovinku prehiti in pripelje na cilj sekundo dvajset pred teboj. Ne vem, kakšna je sicer duša robotskih avtov. Morda bi od groze počepnil, nemara pa bi divjaku sledil in mu nato pred hišo pol ure trobil, če mu že niso vnesli v digitalne možgane tudi krajevno običajnega preklinjanja.

Za začetek bi bilo fino, ko bi naši analogni politiki prenehali sanjariti o digitalni prihodnosti, dokler se vozimo po luknjah, blatu in lužah v asfaltu. In dokler ga država po domače sračka, namesto da bi uradniki prebirali navodila za uporabo in vzdrževanje glav.

Če jim bo vsaj to uspelo, bom rekel: »Klobuk dol!«