Sadistični zdravnik, ki ga niso nikoli kaznovali
Nemški nacistični zdravnik Josef Mengele, ki se je na ta dan leta 1979 utopil na eni od brazilskih plaž, nikoli ni obžaloval svojih dejanj
Kaj se je dogajalo v umu doktorja antropologije in medicine ter znanstvenega raziskovalca Josefa Mengeleja, da je bil tako krut, ljudi bega še danes. Kot zdravnik je sodeloval pri smrtonosnih psevdoznanstvenih poizkusih na taboriščnikih v koncentracijskem taborišču Auschwitz II (Birkenau). A kot pričajo preživeli: če so drugi zdravniki vendarle sodelovali z odporom in pod prisilo, naj bi Mengele v tem celo užival. Šel je torej še dlje. Od tod tudi njegov vzdevek Todesengel ali Angel smrti.
Josef Rudolf Mengele se je leta 1911 v Günzburgu na Bavarskem rodil v krščanski obrtniški družini. Imel je odlično izobrazbo, uspešno se je podal tudi v profesionalno in znanstveno kariero. Morda bi nekoč dobil celo Nobelovo nagrado v znanosti, če ne bi prišla druga svetovna vojna, ki je v njem prebudila najhujše demone. Tok zgodovine ga je postavil v položaj, ko je lahko odločal o življenju in smrti drugih ljudi. Ko ga je v Južni Ameriki, kamor je leta 1949 prebegnil pred roko pravice, proti koncu življenja obiskal sin Rolf, ni ničesar obžaloval. S fronte se je vrnil z železnim križcem druge stopnje, za svoje »raziskave« v taborišču prejel odlikovanja, dokler konec vojne ni presekal njegove kariere. Vedno je verjel, da je na pravi strani.
Ideologija nacizma
Družbeno in miselno ozračje tedanjega časa, v katero je bil vrojen tudi Mengele, esesovski častnik in zdravnik, je v ideologijo nacizma povezala elemente antisemitizma, rasne higiene in evgenike, jih navezala na pangermanizem in teritorialni ekspanzionizem, kar je pomenilo, da je treba pridobiti tudi več življenjskega prostora za »večvredno« germansko ljudstvo. Nacistična Nemčija je zato napadla še Poljsko in Sovjetsko zvezo, da s teh ozemelj deportira ali pomori rasno »manjvredne« Jude in Slovane.
V drugi svetovni vojni je to ozračje zgolj eskaliralo, medtem ko se je pravzaprav elektrilo že od pomladi narodov naprej. Ne nazadnje je tudi skladateljski genij Richard Wagner pisal antisemitske eseje. Če so nekaj deset let pozneje predvajali posnetke njegove glasbe v Auschwitzu, ko so zaplinjevali ljudi, mu odgovornosti za množični genocid vendarle ne moremo pripisati. Marsikdo meje nedotakljivosti človekovega življenja vendarle ni prestopil. Kolikšna pa je odgovornost Mengeleja? Triinštirideset let se je uspešno izogibal aretaciji in za svoje zločine nikoli ni bil priveden pred sodišče.
Krutost vojne
Mengele je iz antropologije doktoriral že pri 24 letih in leta 1937 postal asistent na Inštitutu za dedno biologijo in rasno higieno v Frankfurtu. Njegov mentor Otmar von Verschuer je raziskoval genetiko dvojčkov, zanimanje pa prenesel tudi na Mengeleja. Verschuer je bil tudi tisti, ki ga je pozneje predlagal za službo v Auschwitzu. Med vojno je vodil Inštitut cesarja Viljema na oddelku za antropologijo, humano genetiko in evgeniko, Mengele pa se je pri njem zaposlil, ko se je ranjen vrnil s fronte. Kot sanitetnik SS se je za vojsko prijavil sam. Videl je ogromno krvi in zmaličenih trupel in morda je ravno to v njem sprožilo duševno bolezen, ki mu jo pripisujejo poznejši raziskovalci njegovega življenja in delovanja.
Bolezen pa je šla v skrajnost tudi po zaslugi SS, ki je pooblastila nemške biomedicinske raziskovalce za izvajanje neetičnih in smrtonosnih poskusov na ljudeh v koncentracijskih taboriščih. Samo v Auschwitz naj bi poslali 1,3 milijona moških, žensk in otrok iz različnih narodnih in etničnih okolij. Mengele je bil le eden od tridesetih zdravnikov, ki so v Auschwitzu izvajali poskuse. V času njegovega službovanja je bilo tam zaprtih več kot 20.000 Romov, transportirali so več sto tisoč Judov. Kot je nekdo zapisal: nikjer drugje na svetu znanstveniki ne bi mogli imeti dostopa do toliko rasnih skupin, skoncentriranih na enem mestu, in nikjer drugje ne bi imeli tolikšne moči za opravljanje eksperimentov na ljudeh. O vsem v zvezi z eksperimenti pa so ti zdravniki natančno poročali v Berlin, kamor so redno pošiljali tudi primerke posmrtnih ostankov. Ti poskusi se torej niso dogajali v nekem zaprtem krogu, temveč je bila tedanja oblast o njih sproti seznanjena.
Eksperiment, ki se je izjalovil
Mengele je v bistvu razvijal metodo za ustvarjanje popolnih arijskih Nemcev. Najraje je eksperimentiral z dvojčki, ki so bili sicer že v tridesetih letih 20. stoletja v središču raziskav človeške genetike. Znanstvenike so zanimali pri preučevanju dednih bolezni. Predvojni raziskovalci so pridobili soglasje udeležencev eksperimentov, vendar jih niso mogli veliko privabiti. Medtem ko je v Auschwitzu Mengele zbral na stotine parov dvojčkov med Judi in Romi ter na njih eksperimentiral. Večina žrtev njegovih medicinskih poskusov so bili prav otroci. Krutostim, ki jih je skupaj z zdravniki počel
dvojčkom in drugim taboriščnikom, brez anestezije, pravzaprav ni meja. Na ljudeh so testirali denimo metode množične sterilizacije, jim namerno povzročali rane, da so jih potem okužili z boleznimi, nato pa razvijali in testirali zdravila. Za svoje antropološke in medicinske raziskave so
Josef Mengele je na fronti kot sanitetnik SS videl ogromno krvi in zmaličenih trupel in morda je ravno to v njem sprožilo duševno bolezen.
opravljali nepotrebne operacije, ubijali in secirali taboriščnike. Po koncu vojne se je Mengele skril na zakotni kmetiji na Bavarskem, štiri leta pozneje pa prebegnil v Buenos Aires – s pomočjo SS-navezav, kot tudi papeškega odposlanca. Dobro omrežen je bil vedno korak pred lovci na naciste, med katerimi je bil denimo Simon Wiesenthal, pa tudi drugi zahodnonemški preiskovalci, iskala ga je izraelska obveščevalna agencija Mossad. Iz Argentine je zato prebegnil v Paragvaj in Brazilijo in potem spet nazaj v Argentino. Umrl je leta 1979, ko ga je med plavanjem ob obali Bertioga zadela možganska kap. Pokopali so ga pod lažnim imenom Wolfgang Gerhard in šele šest let pozneje uradno identificirali njegove posmrtne ostanke. Očitno se je vsem tako uspešno izogibal, da so tudi obveščevalne službe za njegovo smrt izvedele prepozno.