Igralski zvezdnici in glorifikacija mladosti
Nataša Barbara Gračner in Jana Zupančič v uprizoritvi dela Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford? prikažeta dve veliki hollywoodski ikoni, v času, ko sta bili zaradi starosti odstavljeni s tekočega traku zvezdništva
V Cankarjevem domu si lahko 10. in 11. februarja ogledate ponovitvi predstave Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford? Jeana Marboeufa v režiji Nikole Ljuce, v kateri nastopata izjemni gledališki igralki Jana Zupančič in Nataša Barbara Gračner.
Predstava o blišču in bedi Hollywooda skozi rivalstvo dveh legend, igralk Joan Crawford in Bette Davis, s filmskim principom snemanja s kamero nadgrajuje meje klasičnega gledališča. Kot Jane in Blanche v kultnem filmu Roberta Aldricha Kaj se je zgodilo z Baby Jane? sta tudi Bette in Joan živeli v nekakšnem vzporednem svetu, prepletenem z ljubeznijo in sovraštvom. Strah pred pozabo ju je držal v soodvisnosti, v zavedanju, da počasi postajata žrtvi časa. Staranje igralk je bila boleča resničnost, ki je poslabšala njune občutke negotovosti in manjvrednosti ter ju pahnila v spiralo soodvisnosti. Kako se s tovrstno negotovostjo soočata Jana Zupančič in Nataša Barbara Gračner, ali se je položaj igralk kaj spremenil od časov Joan in Bette in česa se sami najbolj bojita, med drugim razkrivamo v nadaljevanju.
Imata podobne izkušnje z rivalstvom v svojem poklicu, kot so tiste iz davnih hollywoodski časov? Jana Zupančič: Rivalstva v smislu škodovanja ne opažam in ne občutim. Opažam ambicioznost in primerjanje in mislim, da je to na neki način normalno. Ampak po drugi strani vidim tudi podporo, spodbujanje in sodelovanje.
Nataša Barbara Gračnar: Le enkrat sem od blizu doživela nenadzorovan izpad kolegice, ki si je tako močno želela vloge, ki mi je bila dodeljena, da je pridirjala v mojo garderobo in mi povedala svoje. Pa ne samo meni, tudi ustvarjalcem. Bilo je kar zanimivo. Drugače pa nimam slabih izkušenj. Ravnokar imamo vaje za predstavo Nebesje, katere premiera bo v Drami konec marca, in v zasedbi je kar 12 igralk. Sicer smo šele na začetku študijskega procesa, ampak vzdušje je izjemno toplo, polno neposredne spontanosti, argumentiranega zagovarjanja lastnih stališč in humorja, tako da o rivalstvu ni ne duha ne sluha. Zdi pa se mi zastrašujoče, kako sodobna vzgoja temelji na egoizmu in individualizmu. To za nikogar ni dobro.
Se je položaj žensk v igralskem svetu spremenil od časov Joan Crawford in Bette Davis?
Nataša Barbara Gračnar: Kaj pa vem, najbrž nič. Diktat podobe še vedno določa normativno ženskost. Foucault govori o disciplinski oblasti, ki ustvarja krotka telesa, ki se jih da spremeniti in izpopolniti. Ženske naj bi bile temu mehanizmu podvržene, saj moramo ustrezati prevladujočim stereotipnim lepotnim idealom. Plačilna neravnovesja so v ameriški filmski industriji še vedno velika, materinstvo na vrhuncu slave je lahko, kot dobro opiše Adele, karierni samomor, vrh bolečine pa gotovo predstavlja staranje. Hollywoodske dive so po petdesetem letu starosti kar izginile, kot da bi umrle. Zaprle so se v svoje vile in potiho odšle. Nihče jim ni več ponujal vlog, dobesedno so jih izbrisali s filmskega platna. Glorifikacija mladosti je sicer v našem poklicu malo manjša kot takrat, ampak se jo čuti na vsakem koraku.
Jana Zupančič: Mislim, da se je za ženske na splošno veliko spremenilo, a še vedno ne dovolj. Ampak ženske se oglašamo, borimo za spremembe, se podpiramo in ugotavljamo, da smo skupaj močnejše. V igralskem svetu se še vedno pogovarjamo o manjšem številu ženskih vlog, majhnem številu vlog za starejše igralke, o videzu, staranju, združevanju in usklajevanju dela ter zasebnega življenja, o enakopravnosti z moškimi kolegi. Velike spremembe so se zgodile z različnimi gibanji, postavile so se meje, razprle teme, ki spreminjajo odnos do ženske, prav gotovo.
V čem pa sta najbolj podobni svojima likoma in v čem se najbolj razlikujeta?
Nataša Barbara Gračnar: Tako kot Bette Davis se ne zanimam toliko za zunanjo pojavno obliko, ampak me zanima človeška senzitivnost. Pa tudi tako tečna in zahtevno neizprosna znam biti, do sebe in do drugih. Razlikujeva pa se v številu bivših mož in škatlicah pokajenih cigaret.
Jana Zupančič: S Crawfordovo sva si najbolj podobni v zadržanosti in najbolj različni v odnosu do videza in staranja.
Sta med delom na predstavi spoznali ali se naučili kaj novega?
Nataša Barbara Gračnar: Med delovnim procesom se vedno kaj naučim in prav to je razlog, da ljubim svoj poklic. Vsakič sem nad čim presenečena. In če sodelujem z ustvarjalci, s katerimi še nisem, so ta presenečenja in čudenja še močnejša. Hvaležna sem, da sem spoznala Nikolo Ljuco in da lahko igram z Jano, saj je odlična igralka, izjemno topla, ustvarjalna in duhovita oseba in imeli sva se krasno.
Jana Zupančič: Z vsakim novim študijem stopam v neznan svet z željo, da bi kaj novega spoznala in se kaj naučila. Gotovo sem podrobneje spoznala Joan Crawford, takratni Hollywood in njegov ustroj, moč ženske, njeno vztrajnost, nepristajanje in upiranje. Spoznala sem tudi krasne ljudi. Z Natašo Barbaro pa sva se ujeli, popolnoma nasprotno kot najina lika.
Vajina lika, Bette Davis in Joan Crawford, se najbolj bojita staranja. Kaj pa vidve?
Nataša Barbara Gračnar: Da ne bi opazili, kako se moj lik najbolj boji staranja.
Jana Zupančič: Strah me je sveta, v katerem živimo, in še bolj tega, kam gre ta svet.