Tiha, drobna, skromna in zadržana
Umetnica Elda Piščanec je v širši javnosti še vedno malo poznana – Gre za polnokrvno ustvarjalko, slikarko od glave do pet, ki je bila izrazito predana umetnosti
V Mestnem muzeju Ljubljana si je do 25. februarja mogoče ogledati razstavo Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950. Slikarke, kiparke. Predstavljenih je 22 slikark in kipark, ki so ustvarjale v prvi polovici dvajsetega stoletja; med njimi je tudi likovnica Elda Piščanec ( 1897–1967), za katero kustosinja razstave Barbara Savenc poudarja, da je bila »med prvimi ženskami, ki je lahko študirala na akademiji, ko so univerze odprli za ženske, in to odlično izkoristila. Uresničila se je kot polnokrvna umetnica in priznanje za svoje delo prejela že za časa svojega življenja. Njena dela so v nacionalnih zbirkah in v sodobnosti je imela več samostojnih razstav.« Gre za umetnico s čudovitim opusom, ki je ne le odlična slikarka, temveč tudi grafičarka, še pravi kustosinja, ki obiskovalce na vodenem ogledu po razstavi v Mestnem muzeju rada opozori na umetničino sliko polakta. »Elda nam na krasni sliki, ki je v zasebni lasti, med prvimi ponuja pogled umetnice na žensko telo, ki ne odkriva popolne lepote, temveč običajno, pa vendar čudovito žensko. V tem je ustvarjalka dobra predstavnica nove generacije, ki po prvi svetovni vojni stopi na slovenska tla,« še pravi kustosinja, s čimer meri na medvojni čas, obdobje ženskega združevanja, emancipacije in uveljavljanja likovnih umetnic. Za to je bila med drugim pomembna razstava Kluba likovnih umetnic, ki je leta 1931 pod pokroviteljstvom Franje Tavčar nastala v Jakopičevem paviljonu, kjer so poleg Elde Piščanec razstavljale še Henrika Šantel, Avgusta Šantel ml., Anica Zupanec Sodnik, Mara Kralj in Mira Pregelj. Prav tako je Elda Piščanec leta 1938 svoja dela predstavljala na razstavi ženske male antante. Med večkrat razstavljenimi deli Elde Piščanec je slika Deček iz Tunisa iz leta 1929, ki so jo, kot doda Barbara Savenc, v času aktualne razstave v Mestnem muzeju odkupili v Umetnostni galeriji Maribor; sicer so slikarkina dela v javnih zbirkah predvsem v Narodni galeriji in Mestnem muzeju Ljubljana.
Od Trsta do Ljubljane in Firenc
Eldo Piščanec, ki se je rodila leta 1897 v razmeroma premožni slovenski družini v Trstu, je italijansko okolje sooblikovalo tudi v času študija. Slikarstva se je, potem ko so se z družino preselili v Ljubljano, najprej učila v zasebni šoli pri Rihardu Jakopiču in zatem v Litiji na tečaju pri Petru Žmitku. Po tem ko ni bila sprejeta na likovno akademijo v Zagrebu, se je sre
di 20. let prejšnjega stoletja vpisala na akademijo lepih umetnosti v Firencah. Po besedah njene pranečakinje Metke Pekle je bila zaradi tega presrečna. Kot je umetnica zapisala v dnevniku, je bilo »zanjo, ko je prve dni hodila po Firencah, kot da bi hodila po paradižu. Toskana je bila zanjo izredno blagodejna, kljub temu da je bil v Italiji takrat že na pohodu fašizem. A to je v njeni posvečenosti umetnosti ni ustavilo. Tujina je bila za njen umetniški in osebni razvoj odločilna; tam je, kot je zapisala sama, z veliko žlico zajemala znanje in se tudi osebnostno razvijala. Za svoj življenjski vrhunec je štela Pariz, kamor je šla na izpopolnjevanje sicer le za tri mesece in pol. V Pariz se je želela pozneje še vrniti, vendar zaradi gmotnega položaja ni mogla uresničiti te želje.«
Iz tujine se je umetnica konec dvajsetih let vrnila polna ustvarjalnega elana, vendar je v plodovito obdobje leta 1932 zarezala očetova smrt, ki jo je zelo prizadela, pred njim je izgubila tudi brata. Po očetovi smrti se je znašla tudi v finančni krizi, saj je njegovo carinsko podjetje propadlo in sta z mamo ostali v dolgovih. Nepremičnine v Ljubljani sta morali prodati, ostalo pa jima je posestvo s kmečkim dvorcem na Vinah blizu Dobrne. Elda Piščanec je do mamine smrti živela razpeta med Vinami in Ljubljano. Zadnjih petnajst let življenja je odmaknjena od sveta preživela na posestvu Vinegrad (po domače Majpigl), kjer je v šestdesetih letih začela ponovno slikati, saj je ustvarjanje po mamini smrti leta 1951 za deset let opustila.
Predana umetnosti
Poleg bogatega likovnega opusa so za slikarko in grafičarko, ki je tudi kiparila, ostali številni dnevniški zapiski, razglednice, dopisnice in pisma. Vse to poleg nekaterih likovnih del in fotografij hrani njena pranečakinja Metka Pekle, ki v sodelovanju z Mladinsko knjigo pripravlja publikacijo o življenju Elde Piščanec. V knjigi, katere izid je napovedan v začetku marca, bo umetničino življenje in osebnost mogoče spoznavati skozi odlomke iz njenih dnevnikov in pisem, ki jih v zgodbo s svojimi pripisi povezuje Metka Pekle. O naslovu knjige Segam po nebesnih zvezdah: Zgodba slikarke Elde Piščanec sogovornica še pove, da gre za umetničine besede iz enega od dnevnikov. »Ko se je vpisala na firenško akademijo, pa po zvezdah ni le segala, temveč jih je tudi dosegla.«
Pekletova se svoje stare tete iz otroštva bežno spominja, ko je s posestva pri Dobrni, kjer je živela in ustvarjala, v Ljubljano prihajala na kratke obiske k svoji sestri. »Pri stari mami sem jo videvala kot otrok, ko je umrla, sem bila stara 13 let,« pove sogovornica, ki si je umetnico zapomnila kot »tiho, drobno, nevpadljivo, skromno in zadržano«. Introvertiranost Elde Piščanec se je potrdila tudi, ko je Metka Pekle začela raziskovati umetničino dediščino, ki ji jo je v njenih srednjih letih podaril oče. Pri prebiranju dnevnikov in pisem je spoznala, »kako je bila Elda samosvoja, vztrajna in žilava. Potopljena v svoj notranji svet in osredotočena na umetnost. Kar kažejo tudi dnevniki iz obdobja druge svetovne vojne, ko sta z mamo živeli na Taboru. Grozot vojne v njenih zapisih ni, skoraj je ne omenja, le izjemoma, in to predvsem kot okoliščino, ki jo moti pri delu. Zapiše, kako ji primanjkuje barv in drugega materiala za slikanje, kako v stanovanjski stiski prelaga in znova zlaga platna, okvirje in knjige, da bi prišla do prostora ... Zelo je bila osredotočena na delo, bila je slikarka od glave do pet. Ni imela kaj dosti osebnega, družabnega življenja, je pa imela intenzivne profesionalne stike, torej z ljudmi, ki so bili povezani z njenim delom.« Ljubila je samoto in se ni nikoli poročila, čeprav je bila osem let zaročena s Poldetom Ukmarjem, sprva študentom medicine iz Štanjela, pozneje znanim zdravnikom iz Litije, a je zvezo po osmih letih prekinila.
Elda Piščanec je slikala portrete, krajine, tihožitja, akte in sakralne motive. Zelo rada je slikala tudi v cerkvah, kar je bilo fizično zelo naporno delo. Bila je samosvoja umetnica, ki se je posvetila realizmu. Po vstopu na slovensko likovno sceno, kjer je bila med obema vojnama vidna akterka, je bila v povojnem obdobju po krivici potisnjena ob rob. Z umetniškega prizorišča, ki so mu dirigirali moški in je delovalo po klikah, se je umaknila, prav tako so nekateri kolegi, ki ji niso bili naklonjeni, njeno sodelovanje na razstavah v povojnem obdobju zavračali. Del razlage za to Pekletova vidi tudi v njeni osebnosti, apolitičnosti in vernosti.
Ker Elda Piščanec ni mogla preživeti od prodaje slik, je delala kot učiteljica risanja. Poučevala je na različnih gimnazijah, v Ljubljani, Kranju, kratek čas v Murski Soboti in Trbovljah, dokler se ni leta 1949 zaradi izčrpanosti invalidsko upokojila. Umrla je na Vinah.