Tisto vedenje, ki ga večinoma ne maramo
Kadar dajemo prednost lastnim potrebam in željam, to skriva mnoge pasti
Sebičnost je lastnost, ki ima običajno negativen prizvok, družba jo praviloma zavrača. Toda v resnici je bolj zanimiv in kompleksen pojav, kot se zdi, in je močno zakoreninjena v človeški psihologiji. V nekaterih pogledih ima celo pozitiven pomen. Odpravili se bomo torej po poti spoznavanja sebičnosti in ob tem poskušali odgovoriti na marsikatero nemara malce nepričakovano vprašanje. Sebičnost lahko opredelimo kot ravnanje, pri katerem lastnim potrebam, željam in interesom dajemo prednost pred potrebami drugih; pogosto tudi na račun dobrobiti drugih. Medtem ko neka mera poudarjanja lastnega interesa velja za normalno in celo potrebno za preživetje, lahko pretirana osredotočenost nase povzroči hude in škodljive posledice. Razumevanje psiholoških vidikov sebičnega vedenja zahteva pregled različnih vidikov, kot so osebnostne lastnosti, kognitivni procesi in čustvena dinamika.
Vzroki
Namreč, nekatere osebnostne lastnosti so bolj povezane s sebičnim vedenjem kot druge. Na primer, posamezniki z visoko stopnjo narcisoidnosti običajno izražajo močan občutek, da so do nečesa upravičeni, po drugi strani pa je za njih značilno pomanjkanje empatije do drugih. Narcisoidni posamezniki lahko dajo prednost svojim željam in potrebam, pri čemer pogosto zanemarjajo občutke in počutje ljudi okoli sebe. Podobno velja za ljudi, ki imajo močan občutek tekmovalnosti; tudi zanje velja, da jim je sebično vedenje bliže, saj so prepričani, da tako pridobijo prednost pred drugimi. Bržkone lahko takšne osebnosti in pojave opazimo domala povsod okoli sebe. Skoraj ni človeka, ki ne bi poznal sebičneža. Najdemo jih v službi, včasih pa tudi doma.
Da bi takšne ljudi bolje razumeli (ali jih prepoznali), omenimo še kognitivni vidik sebičnosti, torej način, kako posamezniki obdelujejo informacije in sprejemajo odločitve. Nekateri ljudje so nagnjeni k temu, da iščejo informacije, ki potrjujejo njihova prepričanja, kar pa lahko krepi egocentrično perspektivo. To je lahko eden od stebrov sebičnega razmišljanja. Drugi steber vključuje pripisovanje pozitivnih dogodkov sebi, medtem ko negativne dogodke tak človek pripisuje zunanjim dejavnikom, kar utrjuje njegov sebičen pogled na svet. Tudi čustva igrajo ključno vlogo; strah, negotovost in pomanjkanje nadzora nad čustvi lahko prispevajo k sebičnim dejanjem. Nekateri dajejo absolutno prednost lastnim potrebam, ki so pri njih daleč nad potrebami drugih. Poleg tega lahko pomanjkanje empatije, zmožnosti razumevanja in zaznavanja čustev drugih ljudi povzroči neupoštevanje vpliva lastnih dejanj na okolico. Čustvena inteligenca oziroma pomanjkanje le-te je ključen dejavnik.
Posledice
Sebično vedenje ima posledice tako za tiste, ki tako ravnajo, kot za tiste, ki jih ta dejanja prizadenejo. V osebnih odnosih lahko stalna sebičnost spodkopava zaupanje, ustvarja zamere in vodi v čustveno distanco. Poleg tega se lahko psihološka obremenitev posameznika, ki se sebično vede, kaže v občutkih izoliranosti, krivde in splošnem zmanjšanem občutku dobrega počutja. Obravnavanje sebičnosti kliče torej k večplastnemu pogledu, ki vključuje samorefleksijo, razvoj empatije in negovanje čustvene inteligence. Prepoznavanje kognitivnih pristranskosti in spopadanje z njimi sta lahko ključna koraka pri spodbujanju bolj uravnotežene in sočutne perspektive. Razvijanje povečanega zavedanja lastnih čustev in njihovega vpliva na vedenje lahko prav tako pripomore k bolj empatičnemu in obzirnemu pristopu.
Sebično vedenje ima posledice tako za tiste, ki tako ravnajo, kot za tiste, ki jih ta dejanja prizadenejo. V osebnih odnosih lahko stalna sebičnost spodkopava zaupanje, ustvarja zamere in vodi v čustveno distanco.