Je VAR sprememba na bolje ali slabše?
Debat o sodniških odločitvah ni nič manj in niso nič manj vroče kot včasih, ko videoposnetkov ni bilo
Kdor si večkrat vzame kakšno popoldne za ogled športa, predvsem nogometa in košarke, ki ju je na specializiranih programih največ, zagotovo spoznava, da sta se nekoč izjemno dinamična športa, pri katerih se včasih akcije kar niso ustavile, precej spremenila. Zaradi česar je spremljanje postalo za gledalce precej bolj naporno. Razlog pa je enostaven – uvedba pregledov posnetkov, pri katerih si sodniki vzamejo včasih zares veliko časa. Konkreten primer: ko je Krka iz Novega mesta pred kratkim igrala izredno pomembno tekmo za obstanek v ligi ABA proti Mornarju, bi lahko v zadnji četrtini trikrat zamenjali program, ker se je pregledovanje posnetka oziroma medsebojno debatiranje sodnikov, kaj storiti, vleklo že res nerazumno dolgo. Po drugi strani si isti dan si na evropskem prvenstvu v rokometu sodnika nista želela ogledati posnetka spornega gola Francozov, s katerim so v zadnji sekundi izsilili podaljšek proti Švedski in nato napredovali v finale, kar je ob tem, da je tehnologija na voljo in je šlo za ključen trenutek, prav tako težko dojemljivo. No, bolj kot v katerem koli drugem športu pa sodniški videopomočnik (po vsem svetu ga poznamo pod kratico VAR) seveda razburja v nogometu.
Nič več isti šport
V najpriljubljenejšem športu na zemeljski obli so se uvedbe kakršne koli oblike tehnologije, ki bi sodnikom pomagala pri spornih odločitvah, sicer zelo dolgo otepali. Prvič so VAR na svetovnem prvenstvu uporabili šele leta 2018 v Rusiji, v ligi prvakov so ga uvedli v izločilnih bojih leto kasneje, danes pa je navzoč v vseh večjih klubskih in reprezentančnih tekmovanjih. A po nekajletnih izkušnjah z njim je vse več tistih, ki so prepričani, da v končni fazi ni prinesel nič dobrega. Dokazov za to pa je kar nekaj. Prvega smo že omenili, to so včasih prav grozno dolge prekinitve, ki marsikomu, sploh tistim, ki niso čustveno vpleteni v tekmo v smislu, da srčno stiskajo pesti za določen klub ali reprezentanco, jemljejo voljo do spremljanja vsega skupaj. Ni malo primerov, ko sodnik zaustavi tekmo in nato nekaj minut posluša, kaj mu imajo povedati v sobi za VAR v zvezi z določeno akcijo, nakar si še nekaj minut ogleduje posnetek, preden presodi tako ali drugače. Najhuje je to v primerih, ko pade gol. Veselja navijačev in tudi nogometašev, kot smo ga bili vajeni skozi celotno zgodovino tega športa, namreč skorajda ne more več biti, saj je treba v večini primerov počakati, ali bo zadetek sploh obveljal. Tako se po doseženem golu ob prvotnem izbruhu veselja večkrat začne mučno čakanje, med katerim si v sobi za VAR ogledujejo posnetke celotne akcije za gol, pa še kakšne pred njo, ali slučajno ni bil kje storjen prekršek, da ni bil kdo od igralcev že v petih podajah pred odločilno v prepovedanem položaju in podobno. »Veselje ob golu enostavno ni več enako, kot je bilo nekoč. Vselej te je strah, da ga bodo razveljavili, to enostavno ni več tisti šport, ob katerem smo odrasli. Vsi si želijo, da bi bila vsaka odločitev prava, a za to zdaj enostavno žrtvujemo preveč,« je denimo povedal norveški navijač Mathias Eftedal, ko so pri Euronews opravljali anketo. Skratka nogomet izgublja čar, izgublja dinamiko, na kar ob navijačih vedno glasneje opozarja vedno več ljudi, od nekdanjih do aktualnih zvezdnikov, trenerjev in funkcionarjev, še najmanj pa moti sodnike na igrišču, ki so pod vsaj malo manjšim pritiskom.
Je rešitev ozvočenje?
Menim, da bi morali narediti enako kot pri ragbiju, morali bi slišati, kaj natančno se sodnik na igrišču pogovarja s tistimi v sobi za VAR, da bi vsi vedeli, kaj se dogaja, kaj gledajo, zakaj to gledajo, da bi poznali razloge, zakaj so se odločili tako, kot so se. S tem bi odpadla vsa ugibanja in bi se razblinili vsi dvomi. Mark Halsey, nekdanji sodnik
A po drugi strani se zdi, da so zato ti isti sodniki pod toliko večjim pritiskom, kadar sedijo v sobi za VAR. Ključno je namreč, da so VAR vpeljali zato, da bi zmanjšal število sodniških napak in posledično debat, ki so večkrat zasenčile celo vse drugo, kar se je zgodilo na določeni tekmi. Danes pa je VAR pogosto celo glavna tema takšnih debat – enako kot so bili pred tem sodniki na igrišču. Napake se namreč v tako hitri in dinamični igri, kot je nogomet na najvišji ravni, še vedno dogajajo, le da jih zdaj z vseh zornih kotov vidijo vsi in vedo, da bi VAR ob njih lahko reagiral, pa ni – pred tem je bilo mogoče vsaj razumeti razlago, da je sodnik na igrišču ni videl. »Večkrat sem že povedal, da mi VAR ni všeč. Ne maram čakanja, na živce mi gre celoten teater, ko se čaka, kakšna bo odločitev sodnika. V svojih 26 letih opravljanja trenerskega poklica sem vselej sprejel vsako sodniško odločitev, zdaj pa smo njihovo vlogo povsem minimalizirali. Nihče me ne bo prepričal, da ima glavni sodnik danes še nadzor nad tekmo, ta je nekje drugje, a nogomet je pač šel v to smer, kar bo treba sprejeti, pa čeprav mi to ni všeč,« je denimo povedal trener Tottenhama Ange Postecoglou. Če bo VAR zagotovo ostal, pa to še ne pomeni, da se ga ne da spremeniti na način, da bo boljši. Tako ali drugače bo treba odločitve pohitriti, govori se o uvedbi možnosti enega zahtevka ogleda posnetka vsake klopi na polčas, da se ne bi dogajalo, da sodniki nočejo preveriti posnetka, ker so prepričani o svojem prav, pa čeprav se kasneje izkaže, da so koga oškodovali. Prav to se je namreč v tej sezoni v različnih tekmovanjih zgodilo že nekajkrat, pri tako očitnih stvareh, da je včasih vse skupaj težko dojeti. Še korak dlje pa bi šel nekdanji angleški sodnik Mark Halsey. »VAR je lahko za nogomet dober, a samo, če ga pravilno implementiramo, v zadnjem času pa se o njem govori bistveno preveč, zato so popravki nujni. Menim, da bi morali narediti enako kot pri ragbiju, morali bi slišati, kaj natančno se sodnik na igrišču pogovarja s tistimi v sobi za VAR, da bi vsi vedeli, kaj se dogaja, kaj gledajo, zakaj to gledajo, in bi poznali razloge, zakaj so se odločili tako, kot so se. S tem bi odpadla vsa ugibanja in bi se razblinili vsi dvomi,« je povedal Halsey.