Že ena stopnica je lahko velika težava
Razvijanje alternativnih oblik bivanja je nujno, država bi morala resno razmisliti o subvencioniranju obnove stanovanj starejših
Sodeč po raziskavi Bivanje v starosti so starejši ljudje v Sloveniji zelo zadovoljni s svojim stanovanjem oziroma hišo. Stanovanje jim pomeni samostojnost, neodvisnost, spomin na življenje, dosežke in dediščino za otroke. »Vendar zadovoljstvo ni vedno znamenje visoke kakovosti bivanja. Čeprav so starejši zadovoljni v svojih stanovanjih, jih veliko biva v neprilagojenih bivališčih, v katerih so izpostavljeni visokim tveganjem. Številni živijo v prevelikih stanovanjih ali stanovanjih, do katerih težko dostopajo zaradi arhitekturnih ovir, ali pa živijo na območjih, ki so oddaljena od različnih storitvenih dejavnosti,« na podlagi opravljenih raziskav ocenjuje dr. Boštjan Kerbler, geograf in poznavalec stanovanjske problematike z Urbanističnega inštituta Republike Slovenije.
Stanovanja brez dvigala
Kar več kot 80 odstotkov anketirancev v raziskavi Bivanje v starosti živi v večstanovanjskih objektih ali hišah brez dvigala, kar pomeni, da lahko v primeru slabše gibljivosti ostanejo ujetniki svojega stanovanja. Že na primer poškodba kolena jim lahko onemogoči, da sploh pridejo do svojega stanovanja. Kljub temu je raziskava pokazala, da bi anketiranci, četudi bi se znašli v okoliščinah, v katerih ne bi mogli več samostojno bivati, niti zanje ne bi mogli skrbeti sorodniki, še vedno najraje ostali v obstoječem stanovanju in uporabili pomoč na domu.
»To še dodatno potrjuje ugotovitve, da se starejši ljudje ne želijo preseliti. V njihovem interesu je čim poznejši odhod v institucionalno oskrbo, zato je treba težiti k temu, da se odhod v domove za starejše omeji le na tiste, ki res potrebujejo tako obliko oskrbe, drugim pa je treba omogočiti, da lahko dalj časa ostanejo v svojem domačem okolju,« je prepričan Kerbler in poudarja, da to potrjuje veliko potrebo po razvoju programov in politik, ki bi zagotavljali subvencije za preureditve in prilagoditve stanovanj za starejše. Takšne manjše prilagoditve, kot je namestitev ročaja v kopalnici ali odstranitev pragu, da se lahko po stanovanju starejši lažje premikajo, sicer ne zahtevajo nujno veliko denarja, a včasih je treba več in za kakovostno in celovito prenovo doma ali njegovega dela bi potrebovali ustrezne svetovalce in izvajalce. »Žal je pri starejših misel na (večjo) prenovo prežeta s strahom, negotovostjo in nezaupanjem, posega v vsakdanji mir in rutino, seveda pa se bojijo tudi visokih stroškov. Poleg tega pogosto ne vedo, kje bi našli zanesljive izvajalce, ki bi jim zaupali, bojijo se izida prenove in tako dalje,« našteva sogovornik. Številne rešitve za preureditve in prilagoditve stanovanj Kerbler predstavi v svojem priročniku Stanovanje v starosti, obenem pa apelira na državo, da bi morala v prihodnje začeti načrtno in množično prilagajati stanovanja za bivanje starejših. V tem smislu bi bile smiselne subvencije, saj bi s sofinanciranjem lahko marsikomu pomagali, da bi prenovil svoje domovanje in ostal v njem čim dlje.
Glede na to, da bo leta 2030 že skoraj četrtina Slovencev starih 65 let in več, so nujno potrebni razmisleki o posodobitvi predpisov za gradnjo na nacionalni ravni. Sedanji so namreč prispevali k temu, da stanovanja niso bila zasnovana in zgrajena tako, da bi omogočala prilagajanje tudi za starostnike. Z novimi predpisi pa bi lahko omogočili splošno in prilagodljivo gradnjo novih stanovanj ali hiš za vse življenje, tudi za kakovostno staranje v domačem bivalnem okolju, na podlagi česar je nastala še ena Kerblerjeva publikacija Koncept domov za vse življenje. »To so bivalni prostori, ki so zasnovani tako, da so upoštevane potrebe uporabnika v vseh njegovih življenjskih obdobjih in za vse okoliščine. Tako se v primeru spremenjenih potreb z minimalnimi spremembami in nizkimi stroški stanovanje lahko prilagodi za življenje v starosti ali pa za invalidnost, če do te pride.«
Dom ni edina možnost
Kot rečeno, starejši ljudje odlagajo misel na selitev iz domačega okolja. Preselitev v primernejše bivališče v starosti je v Sloveniji zelo redka. Prav tako je zelo slaba ponudba starejšim prilagojenih bivališč. To gre pripisati tudi majhnim dohodkom. »Razen svetlih izjem, predvsem oskrbovanih stanovanj občinskih stanovanjskih skladov in Stanovanjskega sklada NSPIZ, s takšnimi najemnimi stanovanji sploh ne razpolagamo. Tudi obstoječa oskrbovana stanovanja so pogosto neprimerna, saj nimajo v bližini drugih storitev, ki bi jih starostniki potrebovali, na primer možnosti kosila, možnosti druženja z vrstniki, kaj šele nekih storitev nege in oskrbe. V zahodni Evropi se takšna stanovanja pogosto gradijo poleg domov za starejše, kjer lahko uporabniki teh stanovanj dobijo kosilo, po potrebi pa tudi dnevno varstvo in druge storitve, ki jih potrebujejo,« meni Jaka Bizjak, direktor Doma za starejše Fužine. Prepričan je, da dom za starejše ne bi smel biti edina možnost bivanja, saj slovenski domovi za starejše pogosto niso ravno ustrezni glede bivanjskega standarda. »Trenutno imamo namreč v domovih še preveč večposteljnih sob, ki pa so za baby boom generacijo povsem neustrezne,« situacijo osvetli Bizjak, ki seveda ne more niti mimo kadrovske podhranjenosti v domovih in tudi pri oskrbi na domu, ki naj bi jo ponujal novi zakon o dolgotrajni oskrbi.
Zato je zagotovo treba razmišljati tudi o drugih oblikah bivanja za starejše. Ena od njih so tudi stanovanjske skupnosti, ki lahko predstavljajo neko obliko bivanja za starejše, ko so ti še samostojni. Bizjak ni prepričan, da so takšne oblike bivanja sprejemljive za Slovence, ki so, kot smo že zgoraj povedali, zelo navezani na svoj dom in le neradi razmišljajo o alternativah. Seveda pa lahko takšne alternativne možnosti delujejo le, če je poskrbljeno za sistem, kjer bodo starostniki, katerih potrebe so se močno povečale, lahko hitro dobili tem novim potrebam ustrezne storitve.
Tem alternativnim oblikam bivanja je treba nameniti večjo pozornost, saj jih je zdaj izjemno malo. Ena takšnih je stanovanjska skupnost v Davči, podobno idejo pa ima tudi Irena Frankovič iz Balkovcev v krajevni skupnosti Vinica. Ima namreč kmetijo, kjer namerava v sodelovanju z zadrugo Zadrugator ustanoviti bivalno skupnost za starejše. Zdaj išče sostanovalce, s katerimi se bo skupaj starala in delila stanovanje, stroške in delo ter spomine, družbo … V kratkem načrtujejo dan odprtih vrat, na katerem bi se srečali z ljudmi, ki bi jih tovrstna oblika bivanja zanimala.
Sobivanje v skupni hiši
Koliko bi bilo takšnih, je ugotavljal dr. Boštjan Kerbler v raziskavi, v katero so vključili skoraj tisoč prebivalcev, starih 50 let in več. Spraševali so jih, katero obliko bivanja bi izbrali, če ne bi mogli več skrbeti zase niti za njih ne bi mogli skrbeti sorodniki. Izbirali so lahko med že uveljavljenimi oblikami bivanja, kot so nastanitve v dom starejših ali oskrbovano stanovanje ter bivanje doma z oskrbo na domu ali z obiskovanjem dnevnega centra. Ponudili pa so jim tudi nekatere manj znane oblike. Mednje sodijo sobivanje, torej da si stanovalci delijo stroške bivanja v skupni hiši, se družijo in si pomagajo, ali bivanje v medgeneracijski stavbi, v kateri živijo mlade družine, ljudje srednjih let in starejši, upravnik hiše pa ureja socialne odnose med njimi. Stanovalci si med seboj pomagajo, na primer tako, da starejša soseda popazi na otroke, mlajši starejše kam pelje in tako dalje. Tretja možnost bi bila gospodinjska skupnost, kar že razvijajo v nekaterih domovih za starejše.
Starejši ljudje odlagajo misel na selitev iz domačega okolja. Preselitev v primernejše bivališče v starosti je v Sloveniji zelo redka. Prav tako je zelo slaba ponudba starejšim prilagojenih bivališč.
To pomeni, da manjša skupina živi skupaj, imajo gospodinjo, ki jim pomaga, sicer pa kuhajo skupaj, se družijo in živijo nekakšno družinsko življenje. Morda najmanj poznani možnosti pa sta bili bivanje z drugo družino – torej da se k ostarelemu človeku preseli družina, par ali posameznik, ki v nadomestilo za bivanje pomaga vzdrževati hišo, pomaga lastniku pri vseh opravilih … Zadnja možnost je oskrbniška družina, ki deluje podobno kot rejniška družina, le da si starejša oseba (lahko jih je tudi več) sama izbere okolje, v katerem bi rada živela, in postane član družine, v kateri je vsaj eden od članov usposobljen za oskrbo starejših. Oskrba v oskrbniških družinah se v nekaterih pogledih človeku zelo približa, saj se zaradi manjšega števila ljudi v oskrbi lažje prilagaja željam in potrebam uporabnikov.
Rezultati omenjene raziskave so pokazali, da je več kot četrtina vprašanih odprtih za vse ponujene možnosti, kar po mnenju Kerblerja ni nepomemben delež. Med manj poznanimi možnostmi so bile najbolje sprejete bivanje v večgeneracijski stanovanjski stavbi, sobivanje starejših v skupnosti in gospodinjska skupnost. »Zlasti prvo možnost bi bilo smiselno še bolj podrobno raziskati, saj ima potencial za razvoj v Sloveniji, drugi dve možnosti pa že obstajata in bi ju bilo treba ob primerni promociji začeti intenzivneje razvijati, zlasti v manjših krajih po Sloveniji, da bi se lahko vanje vključevali starejši iz lokalnih skupnosti, kar pomeni, da bi lahko starejši ostali v znanem domačem okolju, v bližini svojcev, prijateljev in znancev,« je prepričan sogovornik. Ugotavlja, da so tudi manj znane oblike bivanja za določen delež ljudi sprejemljive, zato bi bilo treba o njih razmisliti ter ponuditi starejšim večjo možnost izbire.