Ljudi združuje kosilo
V Škofjeloškem hribovju starejši v skupnosti preganjajo osamljenost, nepotrebne stroške in skrbi
V Davči, mirni vasici na 1000 metrih nadmorske višine, je domačin Peter Prezelj ustanovil prvo gospodinjsko skupnost za starejše v Sloveniji. Po sedmih letih delovanje je še vedno edina, a bo, kot vse kaže, kmalu dobila prve posnemovalce. V torkovem popoldnevu, ko smo jih obiskali, so si čas krajšali vsak po svoje, v dnevnem prostoru s krušno pečjo se je na dnevni svetlobi sončilo več kot sto lončkov sadik paprike in paradižnika, ki ju bodo čez kakšen mesec posadili na zunanji vrt. Večino zelenjave si pridelajo sami, posebno ponosni so na paradižnike, ki jim kljub visoki nadmorski višini izjemno dobro uspevajo.
Polonca je v skupnost prišla pred sedmimi leti. Ko sta ji umrla oče in mama, za katera je skrbela, in je ostala sama, se je odločila, da se preseli nekam, kjer se bo počutila varno in še vedno doma. Skrbi za rože, posebej ljube so ji begonije. V kotu sobe križanke rešuje gospa, ki je v skupnosti komaj dobra dva tedna. Pripoveduje o tem, kako je po srčni kapi ugotovila, da sama ne more več živeti. Strah, da se ponovi in da ji nihče ne bo mogel pomagati, je bil prevelik, občutek osamljenosti pa nekaj, s čimer se ni mogla sprijazniti.
Razširjena družina
Bojan se skupnosti pridruži vsake toliko časa. »Vedno me vleče nazaj. Najprej je to ljubezen do Slovenije, tu čutim lepoto in mir, vsakič znova sem navdušen nad živostjo rastlin in živali. Ravno danes sem občudoval macesne. Drugo so prijazni ljudje in občutek, da sem še koristen. V skupnost prihajaš zato, da tudi nekaj daš, in več ko daš, več dobiš. Tako kot v družini in tukaj čutim, da smo ena razširjena družina,« je umirjeno razložil, ko se je vrnil s sprehoda z gospo Julko, ki je v skupnost prišla precej nemočna po kapi, a uspešno okrevala in zadnjih pet let povsem samostojno živela. Zadnje čase se vse pogosteje srečuje z gospo demenco, a v družbi, kjer je vsem mar drug za drugega, to za zdaj še ni prevelika ovira. Najstarejša stanovalka ima 82 let, najmlajša 64, prihajajo z vseh koncev Slovenije. Po sedmih letih Prezelj že lahko potegne črto, da ljudi sem največkrat pripelje osamljenost.
Stanovalci plačujejo mesečno najemnino 325 evrov, okoli sto evrov jih stanejo še stroški živil, ki jih kupujejo sami. Skupnost je namenjena starejšim, ki še lahko samostojno skrbijo zase, želijo živeti svobodno, razbremenjeni skrbi za svojo nepremičnino. S tem si zmanjšajo življenjske stroške, lajšajo vsakodnevna opravila, hkrati pa morajo biti sposobni solidarnosti in prilagajanja. Imajo vsak svojo sobo s kopalnico, a kosila so skupna, vsak dan kuha eden od stanovalcev za vse. »Izhajam iz preproste logike, da kosilo ljudi združuje,« pravi Prezelj, ki se je pred skupnostjo ukvarjal s turizmom. Ugotavlja, da se s skupnim kosilom ne krepi le skupnost, ampak tudi vsak posameznik, ki se še vedno počuti koristen. Podobno je z obdelovanjem vrta, ki solidarno daje pridelke za vse. Zaposluje jih sestava jedilnikov, enkrat na teden jih odpelje v dolino po nakupih, do zdravnika, ravno tistega dne so se pripravljali, da naslednji dan odidejo k frizerju in v knjižnico. Na razpolago jim je tudi pri vseh drugih opravkih. Pa tudi sami lahko kadar koli odidejo na dopust, k sorodnikom ali po opravkih. Animacije in vsakodnevnega dogajanja in dražljajev ne potrebujejo, delali so vse življenje, zdaj cenijo predvsem mir.
Ena od rešitev
Prezelj svoje skupnosti ne oglašuje, ljudje ga poiščejo sami in, kot pravi, se hitro pokaže, ali nekdo išče zgolj stanovanje ali pa nemara res dom. V prvem primeru bo verjetno kmalu odšel, v drugem je pripravljen v skupnost tudi kaj vložiti, prisluhniti in bo ostal. »Družba je postala do starejših zelo neprijazna, celo surova, čeprav so nas polna usta medgeneracijskega sožitja. Sistem se sesuva, kadra, ki bi zanje skrbel, je vse manj. Sam v vseh teh letih, ko se s tem ukvarjam, nisem zaznal, da bi družba in država resno iskala rešitev za to. Ko država ni sposobna poskrbeti za starejše ljudi, je dosegla svoje dno,« razmišlja Prezelj. Prepričan je, da so takšne skupnosti ena od možnih in zelo kakovostnih rešitev, saj podaljšujejo kakovost bivanja in resne starostne težave, bolezni ter krhkost potiskajo naprej v prihodnost. In pod črto: razbremenjujejo domove upokojencev in zdravstvo.
Ko se zdravje kateremu od stanovalcev vseeno poslabša, so povezani s centri za socialno delo ter svojci in poiščejo drugo ustreznejšo namestitev, največkrat v domu za starejše. A kot pojasni Prezelj, v sedmih letih še niso imeli urgentnega primera, ko bi morali to reševati z danes na jutri. »Seveda se kdaj zgodi kakšna slabost, da koga odpeljemo k zdravniku, a ničesar resnega, ti ljudje tukaj niso niti prehlajeni in so, razen nekih kroničnih težav s tlakom in podobno, vsi zdravi. Večkrat se celo izkaže, da se zdravje tukaj popravi, da bolezen ne napreduje. Strahu ni več, ljudje se osvobodijo bremen, ugotovijo, da materialne stvari na koncu ne pomenijo nič več. Ena taka skupnost zelo pozitivno vpliva na ljudi. Strah in skrbi, ki si jih ljudje nalagajo, je najhujše breme za človekovo zdravje,« je prepričan Peter Prezelj.