Slovenci in Japonci smo si precej podobni
Prvi mož največjega svetovnega avtomobilskega podjetja za območje Slovenije, Hrvaške, Srbije, BiH, Kosova in Črna gore je navdušen nad življenjem v Sloveniji
V Sloveniji na vodilnih položajih številnih podjetij, katerih »sedež vseh sedežev« je v tujini, delujejo tudi ljudje iz držav, iz katerih to podjetje v osnovi prihaja. Ker je denimo avtomobilska znamka Toyota japonska, je logično, da je na čelu Toyote Adrie, ki je hčerinsko podjetje Toyote Tsusho, ki nadalje spada pod skupino Toyota, katere sedež je torej na Japonskem – Japonec. To je že skoraj do dneva natančno dve leti Josuke Arai, s katerim smo se zapletli v izjemno zanimiv pogovor, ki nam je na dal pošteno misliti predvsem o tem, da se pogosto premalo zavedamo, da smo v bistvu lahko zelo srečni, da živimo v Sloveniji. Prav s Slovenijo smo tudi začeli pogovor. Ali jo je Josuke Arai, preden ga je k nam zanesla poklicna pot, sploh poznal? »Pravzaprav ... Ne! Nisem slišal za Slovenijo. Nisem vedel niti, kje leži, niti, da obstaja,« je priznal brez ovinkarjenja v smehu. »Vedel in slišal sem za Toyoto Adrio, zato sem menil, da je Adria ime države, ko se je začelo omenjati, da bi lahko prišel v Slovenijo, pa sem se o tem seveda pozanimal in spoznal nekatera zgodovinska dejstva, kot na primer, da je bila pred tem del Jugoslavije in podobno. Lokacija in druge stvari pa mi niso bile znane.« Je pa zato Arai pred prihodom v Slovenijo, kjer se po lastnih besedah uči tudi, kaj pomeni Evropa, kako tu delujejo stvari in podobno, dodobra spoznal velik del sveta onkraj stare celine. »Rodil sem se na Japonskem, ko sem bil star deset mesecev, pa smo se s starši že preselili v Peru, kjer sem živel do tretjega leta starosti, in nato v Brazilijo, kjer sem preživel otroštvo do desetega leta. Pozneje, ko sem začel svojo mednarodno pot pri Toyoti, sem pred prihodom v Slovenijo nekaj let delal v Angoli, sicer pa so me službene obveznosti ponesle v že več kot 70 različnih držav. Zato lahko poudarim, da sem, odkar sem prišel v Slovenijo, tu skoraj nad vsem presenečen v pozitivnem smislu, tu mi je zares všeč.«
Kot na drugem planetu
Kaj pa ljudje, ki jih vodi, s katerimi sodeluje? Slovenci naj bi bili znani kot pridni, delavni, a Japonci imajo glede dela povsem druge kriterije, ki so še tako delovnim ljudem nepredstavljivi. »Zelo sem zadovoljen s pristopom in profesionalizmom, spoznavam, da so načeloma vsi veliki strokovnjaki na svojem področju. Na Japonskem je to malce drugače, morda posameznik pokriva več področij. Ste pa verjetno z vprašanjem o delovnih navadah mislili na delovni čas. No, glede tega pa je res vse drugače. Če bi prišli na Japonsko, bi se verjetno počutili, kot da ste na drugem planetu. Tu se ob štirih popoldne ugasnejo luči, ljudje cenijo prosti čas, pa čeprav verjetno tudi doma razmišljajo o službi. Na Japonskem pa medtem vsi na obdobje med ponedeljkom in petkom gledamo kot na 'službeno življenje', le konci tedna so namenjeni zasebnim zadevam. Morda si kdo tudi med tednom privošči kakšno sproščeno večerjo, to je pa tudi vse. Rekel bi, da v Sloveniji precej pametno lovite ravnotežje med službenim in zasebnim ter da ljudje pametneje in bolje izkoriščajo svoj čas. Na obeh področjih. To, da službo končamo ob štirih, namreč ne pomeni, da stvari niso narejene, temveč le, da ko se dela, se dela toliko bolj učinkovito, ko je čas za kaj drugega, pa se posvetite temu. Produktivnost, skratka, je tu zares na visoki ravni,« je razložil Arai in dodal, da se je sam na vse skupaj kar hitro navadil, saj s prilagajanjem nikdar ni imel težav. Pa ne samo glede delovnega časa – pravi, da vselej zaposlenim pride malce naproti sam, malo se prilagodijo drugi, pri čemer jih skuša vselej kar najbolje razumeti in iz njih izvleči maksimum.
Dobro, kar zadeva službo, je torej vse v redu. Kako pa mu je Slovenija všeč sicer – se je bilo nekomu iz tako velike države težko prilagoditi, katere so bile največje ovire, na katere je naletel v Sloveniji? »Kar me je malo presenetilo, je, da je ob nedeljah čisto vse zaprto. Na to sem se težko navadil, kot tudi na to, da včasih nekatere stvari trajajo dlje časa. Če denimo nekaj naročiš, lahko na paket čakaš precej dolgo, pri nas je vse dostopno tako rekoč nemudoma ... Ne, ničesar drugega ne bi izpostavljal,« nam pove 47-letni oče treh hčera, ki ob tem doda, da je tudi njegovi družini pri nas zelo všeč, a v nasprotju z Angolo, kjer so živeli vsi skupaj, tu ni najstarejše hčere, ki že študira na Japonskem. »Drugi pa zares uživamo. Standard življenja je visok, niti malo se mi ne zdi nižji kot na Japonskem. Hrana je dobra, kakovostna ... Res je, da malce pogrešam nekatere japonske ali azijske stvari, denimo hrano, a je tudi ta dostopna in tudi slovenska hrana mi je zelo blizu. In ko smo že pri standardu – če pogledam na kakovost življenja, je tu zagotovo na višji ravni. Ni vse tako natlačeno kot na Japonskem, nikjer ni na kupu takšne množice ljudi, ni gneče. Veliko je zelenja, kar zadeva razporeditev časa in možnosti za relaksacijo, pa sem že povedal, da ga znate precej pametneje izkoristiti. To bom tudi najbolj pogrešal, ko bom enkrat zapustil Slovenijo,« pove in doda, da mu je tu še posebno všeč, ker se počuti varnega, povsem sproščenega, kar je pravo nasprotje življenju v Afriki ali Latinski Ameriki.
Učil se je slovenščine
Ne le da se počuti varno, Arai ob tem doda, da pri nas nima še niti ene slabe izkušnje, saj da so se prav vsi do njega vselej obnašali lepo. »Rekel bi celo, da smo si Japonci in Slovenci precej podobni. Zdi se mi, da smo oboji na splošno malce bolj pesimistični, oboji znamo brati med vrsticami, smo precej mirni in miroljubni, spoštljivi ... Ne, dejansko ne vidim kakšne bistvene razlike,« še pove ljubitelj psov, ki ima doma dva in mu zapolnita veliko prostega časa, v katerem rad obišče kakšno kulturno prireditev. Dokaz, da mu je tu zelo všeč, ne nazadnje pride tudi ob vprašanju, kako pogosto potuje na Japonsko. »Redko! Odkar sem v Sloveniji, sem šel pravzaprav samo enkrat in se vrnil z družino, letos bom morda šel spet. A če nimam specifičnega razloga, ne vidim smisla v tem, da bi se vračal, niti v tem kratkem obdobju (tu bo ostal skupno predvidoma štiri leta, največ pa pet, op. p.) tega nočem. Raje čas preživljam tukaj. Nekateri so mi svetovali tudi, naj raziskujem okolico: Avstrijo, Italijo, blizu so Benetke in drugi zanimiv kraji, a sam sem zelo zadovoljen v Sloveniji, zame je že tu vse novo in raje raziskujem vašo državo,« preseneti z odgovorom. Na koncu vendarle doda, da si ob koncu poklicne poti, v pokoju, ne predstavlja življenja drugje kot v domovini. »Rad imam Japonsko in zagotovo bom živel tam, a obenem zelo rad tudi potujem, zato se bom zagotovo vračal v Brazilijo, ki je moja druga država, tudi v Angolo, kjer imam veliko prijateljev, v obeh državah pa tudi govorijo portugalsko, ki sem jo vseskozi uporabljal. Naj vam ob tem izdam, da sem bil prepričan, da se bom naučil tudi slovenščine, a sem po dveh tednih tečaja obupal. No, morda še poskusim, saj je povsem drugače občutiti državo v domačem jeziku.« Za konec se pri pogovoru s prvim možem avtomobilskega podjetja seveda nismo mogli ogniti – avtomobilom. »Opazil sem, da ste zelo avtomobilski narod. Veliko je vozil nemških znamk, tudi premijskih, precej več kot na Japonskem, kar pa je seveda logično. Ogromno je dobrih novih avtomobilov, pa tudi nekaj starejših, podobno kot pri nas, kjer predvsem na ruralnih območjih lahko vidimo veliko starejših vozil,« je hitro spoznal, da smo pri nas mahnjeni na avtomobile, od katerih je kot svoje najljubše pričakovano, a, kot je zatrdil, povsem iskreno izpostavil tiste iz domačega Toyotinega hleva, kamor spada tudi premijska znamka Lexus. »Tudi če bi lahko izbiral med katerim koli avtomobilom, bi še vedno izbral lexusa, boljšega zame ni,« je namreč poudaril in kot skrivnost, zakaj gre njegovi znamki na slovenskem trgu v pokoronskem obdobju tako dobro, izpostavil, da so v slabih, težkih razmerah vselej dobro delovali, ker so na krize vseskozi pripravljeni. »Nikdar namreč ne veš, kdaj te bo zadela in na kakšen način. To velja za vso organizacijo, zato nas dobri rezultati ne presenečajo,« je še povedal Josuke Arai, ki za cilj svojega nadaljnjega delovanja na tukajšnjem in nekaterih okoliških trgih ni izpostavil nadaljnje rasti prodajnih številk, temveč le to, »da so zadovoljni vsi zaposleni, da so ponosni na to, kje delajo«.
»Nekateri so mi svetovali tudi, naj raziskujem okolico: Avstrijo, Italijo, blizu so Benetke in drugi zanimiv kraji, a sam sem zelo zadovoljen v Sloveniji, zame je že tu vse novo in raje raziskujem vašo državo.«