Tudi živali so krvodajalke
O transfuziji krvi med živalmi: kdaj sta pes in mačka primerna darovalca – Zakaj meja osem let
»Pse imam že 40 let, zadnjih petnajst let, ko je tudi pri nas aktualnejše krvodajalstvo med živalmi, so moji psi krvodajalci,« pravi Dušan Weber, poveljnik Društva vodnikov reševalnih psov Slovenije, ki krvodajalstvo pozna z obeh strani. Ne le da so (bili) njegovi psi darovalci krvi, transfuzijo je nedavno prejela tudi njegova psička Lili, a štirinajstletna labradorka žal s tem ni premagala zastrupitve s podganjim strupom, ki ga je po nesreči zaužila med sprehodom. Prav zastrupitev s podganjim strupom je ob poškodbah in različnih krvavitvah med pogostejšimi razlogi za zdravljenje s pomočjo transfuzije, poudari veterinarka Tina Roškar, soustanoviteljica in solastnica veterinarske klinike Moj vet, specializirane za pse, mačke in druge male živali. Transfuzije so pogoste še pri različnih boleznih tumorske narave (ko vranica in drugi notranji organi počijo in akutno krvavijo), določenih imunskih boleznih krvi, operacijah ter septičnih in anemičnih živalskih pacientih.
Pri psički Lili so se znaki zastrupitve kazali zelo prikrito in po potrjeni diagnozi ni pomagala niti hitra akcija s transfuzijo krvi, ki sta jo poleg Weberjevega drugega psa Aresa prispevala še dva psa reševalca. »Morda so bila kriva njena leta, morda bi mlajšega psa še lahko rešili,« po sveži in boleči izgubi psičke glasno razmišlja Dušan Weber. Med pogovorom v prostorih ljubljanske klinike Moj vet ob njem sproščeno poležava desetletna psička Yaffa, tudi sama nekdanja krvodajalka in gorska reševalka, doma ga čakata še dva psa: psička Ginny, ki pri dobrih dveh letih prvič pričakuje mladičke, in se v pisanem pasjem krdelu še edina ni vpisala med krvodajalce, in dobrih šest let star aktivni krvodajalec Ares. Odločitev, da bodo psi krvodajalci, za Webra ni bila težka. »Poznam kliniko in njene ljudi, z veterinarko Roškarjevo pa sva sodelovala že pred 15 leti, ko pri nas baze krvodajalcev še ni bilo. Darovanje krvi ni bavbav, resda pa so naši psi pogumni in vajeni vsega,« povzame dobre izkušnje s krvodajalstvom svojih psov.
Zgornja meja osem let
V Sloveniji nimamo krvne banke, ki jih sicer poznajo le v redkih evropskih državah, imamo pa, kot pravi Tina Roškar, na zalogi krvodajalce. Če so se pri iskanju živalskih krvodajalcev veterinarji nekoč zanašali predvsem na osebne sezname z imeni svojcev, znancev, poklicnih kolegov in drugih lastnikov psov in mačkov, ki so imeli posluh za to plemenito dejanje, je danes iskanje krvodajalca enostavnejše: po letu 2018 si v primerih nujnih in nenujnih zdravstvenih stanj psov in mačk, ki zahtevajo transfuzijo krivi, veterinarji lahko pomagajo z nacionalno spletno bazo pasjih in mačjih krvodajalcev Tačka daruje. Tina Roškar je z veterinarkama Metko Šimundić in Darjo Pavlin pobudnica omenjenega projekta, ki ga podpira tudi Veterinarska zbornica Slovenije. Veterinarji, ki so pristopili k projektu, v spletni bazi najdejo vse potrebne podatke o lastnikih psov in mačk, ki izpolnjujejo določene pogoje za krvodajalce (glej okvirček) in so pripravljeni nesebično priskočiti na pomoč drugim živalim v stiski.
In koliko veterinarjev je izkoristilo priložnost in se pridružilo projektu Tačka daruje? »Želim si, da bi k projektu pristopili vsi veterinarji in da bi res lahko govorili o nacionalnem projektu. Ampak ni tako. Tudi vsi veterinarji ne izvajajo transfuzij in nekateri resnejše paciente napotijo v večje centre.«
V spletni bazi, nad katero trenutno bedi veterinarka Urška Petek, je po zadnjih podatkih zavedenih 210 pasjih in 50 mačjih krvodajalcev. Številka je lepa, si pa sodelujoči pri projektu Tačka daruje želijo, da bi bilo krvodajalcev več in krvodajalstvo regijsko enakomerneje razvito po državi. »Ljubljana je trenutno najbolj obremenjena: daje in uporablja se največ
krvi, hkrati pa tudi najbolj primanjkuje krvodajalcev.« Živali se namreč starajo in tako psi kot mačke pri osmih letih zaključijo svoje krvodajalsko poslanstvo. Zgornja starostna meja je postavljena pri osmih letih, ker po tej starosti živali lahko pestijo kronične zdravstvene težave, upade pa lahko tudi njihova telesna kondicija.
Za transfuzijo od 150 do 170 evrov
S pomočjo vzpostavljene baze krvodajalcev je vsaj v teoriji postopek iskanja darovalca krvi enostaven, bojazen, da bi isti živali kri odvzeli prepogosto, pa je odveč. Kot pojasnjuje Roškarjeva, baza filtrira darovalce po starosti, krvni skupini, regiji in tudi odvzeti krvi. »Če je bil krvodajalec nedavno aktiven, je določeno obdobje neaktiven in označen z drugo barvo, kar je znak, da ga ne kličemo,« povzame varovalo pred prepogostim odvzemanjem krvi v prekratkem časovnem obdobju. Žival lahko daruje kri na tri do štiri mesece. Kadar veterinar, ki sodeluje pri projektu Tačka daruje, potrebuje kri, bo po idealnem scenariju v spletni bazi poiskal razpoložljivega darovalca, poklical lastnika in se z njim dogovoril za odvzem krvi na kliniki, kjer se ukvarjajo z odvzemi.
Kako je s stroški za darovalce in prejemnike krvi? Za darovalce, ki se vpišejo v bazo, je klinični pregled, ki izključi prisotnost bolezni in določi krvno skupino, brezplačen. »Po dogovoru med veterinarji klinični pregled živali, odvzem krvi in test krvne skupine brezplačno opravi ena od veterinarskih klinik, ki je pristopila k projektu Tačka daruje. Strošek testa krije Veterinarska zbornica Slovenije, ki je krovna zveza vseh veterinarjev.« Drugačna pravila veljajo za prejemnike transfuzije. »Ko pes prejme transfuzijo – kar vključuje določanje njegove krvne skupine, vse potrebne teste in samo transfuzijo –, strošek bremeni lastnika poškodovanega oziroma obolelega psa.« Cena transfuzije znaša od 150 do 170 evrov, k čemur velja prišteti še stroške preostale nege, in pri hudih boleznih se stroški zdravljenja povzpnejo precej visoko.
Mačka sedirana, pes le po potrebi
Odvzem krvi se pri psu in mački razlikuje. Mačke namreč vedno prejmejo blago pomirjevalo z minimalnim vplivom na njihov srčno-žilni sistem, da med odvzemom ostanejo negibne. »Pred odvzemom mačke pregledamo in pod nadzorom ostanejo ves čas sedacije. Ker vzamemo manjšo količino krvi, jo jemljemo z brizgo, sam odvzem pa je precej enostaven in eleganten.«
Obojim, psom in mačkam, kri jemljejo iz vratne žile. Lastnike živali včasih zmoti, da jim pobrijejo dlako na vratu, kar pa je, kot dodaja Roškarjeva, nujnost, ki zagotavlja sterilnost odvzema. Pomembno vlogo igra tudi izkušenost veterinarja, »ampak večina kolegov odvzem krvi obvlada in je strah odveč«.
Ali ima pes primeren značaj za krvodajalca, lahko lastniki ocenijo sami med rednimi obiski veterinarske ambulante. Pes, ki v ambulanti zažene paniko, po besedah Roškarjeve ni najprimernejši kandidat in zanj bi bil odvzem zelo stresen dogodek. »Žival mora biti malce pogumna. Večina darovalcev je mirnega značaja in primerne velikosti, da lahko odvzamemo celo vrečko krvi.« Pri odraslem psu to pomeni 450 mililitrov krvi. Količina darovane krvi se sicer prilagaja teži psa. Čeprav je osnovna zahteva za pasje krvodajalce dosežena teža najmanj 25 kilogramov, kri darujejo tudi manjši kužki, pri katerih je količina odvzete krvi ustrezno prilagojena njihovi teži.
Pomirjevala so primerna metoda umiritve in zmanjšanja stresa tudi za pasje, ne le mačje krvodajalce: pes mora namreč med odvzemom mirno ležati na boku. Najlažji in najhitrejši je odvzem iz vratne vene, kamor vbodejo debelejšo iglo, da lahko kri nemoteno teče. Če je pes miren in kri steče, odvzem traja deset minut. V svoji veterinarski praksi Roškarjeva še ni naletela na primer, da bi se pri živali po odvzemu pojavile težave. Štirinožnim krvodajalcem sicer priporočajo, naj se dan ali dva po odvzemu izogibajo večjim telesnim naporom.
Ali je pomembno, da lastniki živali poznajo njihovo krvno skupino, če niso krvodajalci? S tem ni nič narobe, odgovarja veterinarka. »Že dolo
čena krvna skupina je zagotovo prednost v urgentnih primerih. Seveda se krvno skupino lahko preveri tudi, ko žival transfuzijo potrebuje. Bolj gre za to, da so lastniki živali seznanjeni s to možnostjo, ki jo lahko preverijo pri veterinarjih.« Roškarjeva še priporoča, naj bo krvna skupina živali zavedena poleg kartoteke tudi v živalskem potnem listu.
Bitka s časom
Kadar žival nujno potrebuje kri, imajo veterinarji na voljo nekaj pičlih ur, da najdejo razpoložljivega darovalca. V prvem koraku prečešejo bazo krvodajalcev. Če lastnik v bazo vpisane živali nima časa, nanj ne morejo čakati do naslednjega dne in se iskanje darovalca nemudoma razširi. »Včasih traja več ur, da najdemo darovalca. Če se stanje živali, ki kri potrebuje, slabša, postajamo nervozni tudi mi. Prihaja do res kritičnih situacij,« stresno bitko s časom opiše Roškarjeva. Darovalce iščejo vsepovsod: med živalmi veterinarjev, med znanci, pozive objavljajo na družbenih omrežjih, lastniki živali iščejo darovalce tudi zunaj meja naše države, pri čemer je, znova, čas ključnega pomena. »Sama imam stike z vodniki reševalnih in delovnih psov, ki jih, če imamo težave pri iskanju darovalcev, pokličem, in če utegnejo, pridejo.«
Nekoliko mirnejše je organiziranje odvzema krvi pri vnaprej načrtovanih
posegih, pri katerih veterinarji predvidijo možnost, da bo kri (morda) potrebna: organizacija iskanja dajalca je pod manjšim časovnim pritiskom in včasih lastnik žival krvodajalko pripelje na kliniko, kjer počaka na veterinarjevo odločitev, ali bo odvzem sploh potreben.
Kako si izkušena veterinarka Tina Roškar razlaga zadržanost in tudi strah nekaterih lastnikov živali ob omembi možnosti, da bi njihov ljubljenček postal darovalec krvi? Strah je popolnoma odveč, opaža pa, da je večina lastnikov do krvodajalstva zadržana, ker svojim ljub
ljenčkom, ki so zanje družinski člani, ne želijo povzročati bolečine. »Sama imam dobre izkušnje z lastniki in darovalci krvi. Lastniki so res 'face' – predstavljajte si, da ste v službi, prejmete klic in takoj greste.« Morda se danes premalo zavedamo, da je krvodajalstvo res majhen korak, ki drugemu prinese veliko dobrega, še razmišlja na glas. »Sama imam dva psa in niti pomislila nisem, da ne bi bila krvodajalca. Res je, malce ju bo bolelo, ampak pozabimo vbod, raje se spomnimo, da bo zaradi darovane krvi druga žival preživela.«