Če prideluješ krompir, moraš poznati uši
Seme slovenskega krompirja igorja je še vedno varno spravljeno – Od leta 1993 smo z žlahtnjenjem dobili 15 slovenskih sort krompirja – Za letošnje pomanjkanje semenskega krompirja ni kriva Ukrajina
Na Šentviško planoto se je od nekdaj z vse Tolminske in Goriške hodilo po krompir. Jeseni po pridelek, spomladi po seme. Zakaj je semenska banka nastajala v hribih in ali ne bi bilo krompirja lažje pridelati na ravnini Vipavske doline, vprašam dr. Petra Dolničarja, ki je življenje posvetil krompirju. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS) vodi oddelek za rastlinsko pridelavo, popoldne pa doma na njivah Ljubljanskega polja kot kmet sadi, okopava in pobira – tudi krompir.
Po sedmih minutah razlage, ki sega od škodljivcev in šestih glavnih krompirjevih virusov pa do natančne fiziologije, prehranjevalnih navad in vedenja njihovih prenašalcev, prideva do bistva. Krive so listne uši. Največkrat siva breskova uš. Ta je najučinkovitejša prenašalka virusov med krompirjevimi rastlinami in te je v hribih manj kot v dolini. »Že pred sto leti, ko še niso ničesar vedeli o virusih in njihovem prenašanju, so ugotovili, da krompir nekje pač bolje uspeva, daje boljši pridelek in zdravo seme. Včasih so bila pri nas ta območja na predelih Gorenjske, Dolenjske, Koroške pa v tolminskih hribih, ki ste jih omenili. Že pred drugo svetovno vojno so iz izkušenj ugotovili, da je dobro semenski krompir pridelovati bolj pozno poleti in jeseni, ko uši niso več tako dejavne. Tako so denimo tudi na ravninskem območju Beltincev pridelovali semenski krompir. Znanost je s svojimi spoznanji prišla šele kasneje,« pripoveduje sogovornik. Dobrega pridelovalca semenskega krompirja torej ni brez dobrega poznavalca listnih uši. In tako počasi med pogovorom kot dober krompir s krožnika izginja tudi predsodek, da krompir pač ni nekaj, čemur bi človek lahko posvetil vse življenje.
Kako je s slovenskih njiv izginil igor
Ikonični slovenski krompir je igor, plod žlahtnjenja domačih strokovnjakov. V sedemdesetih letih je na slovenske njive prinesel revolucijo in predvsem bogat pridelek. Nato pa se dobri dve desetletji pozneje skorajda čez noč, v dveh sezonah, poslovil. Ena od anekdot o njegovem propadu je povezana z njegovim imenom. Legenda pravi, da je bil poimenovan po slovenskem partizanu Antonu Peternelu - Igorju, propadel pa je zato, ker se v nekem obdobju partizanskega krompirja ni več spodobilo saditi. Dolničar se nasmehne. Za partizansko poimenovanje sliši prvič, a tudi sicer zamahne z roko. Partizani gor ali dol, igorja so odnesli Evropa in njen skupni trg, uši, predvsem pa virus Y. »Zvrstilo se je nekaj milih zim, ušem je to prijalo, njihove populacije so bile stokrat večje kot običajno. Sočasno se je z razpadanjem Jugoslavije krepil evropski trg, s katerega so k nam prihajale nove všečne sorte, piko na i je dodal takrat že mutiran in še bolj virulenten krompirjev virus Y. V enem letu je bila v semenskih nasadih okužena tudi polovica pridelka. Leta 1988 se je bolezen zelo množično pokazala tudi na samih gomoljih in z igorjem je bilo v kratkem konec.«
Na slovenskih njivah ga je zamenjala proti virusu odporna nizozemska sorta sante, igor pa je ostal le še mali gomoljček in rastlinica v genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije. Njegove mini gomolje in rastoče rastline še vedno hranijo in razmnožujejo ter ga tako ohranjajo pri življenju. Kakšnemu res velikemu krompirjevemu navdušencu bi še lahko priskrbeli gomolj ali dva za seme, a Dolničar takemu iskreno pove, da se ne izplača, da bo v letu ali dveh propadel. Igor pač ni več kos podnebju, virusom in ušem 21. stoletja, bolje je posaditi nove, odpornejše slovenske sorte krompirja.
Genska banka in razmnoževanje semenskega krompirja
Če smo želeli izvedeti, kako hranijo semena krompirja, je bilo treba najprej nadeti sterilna obuvala in si umiti roke. Na vratih genetskega laboratorija, kjer v laboratoriju za tkivne kulture v genski banki v sterilnih razmerah hranijo stare sorte krompirja, novejše pa razmnožujejo za potrebe semenske pridelave kot povsem žive rastlinice, nas čaka Beti Komatar, vodja laboratorija za tkivne kulture. Če smo pričakovali, da v genski banki tako kot pri človeških celicah vse skupaj zamrzujejo v tekočem dušiku, je bila realnost veliko bolj zelena in otipljiva. Peter Dolničar prikima, da nekatere večje genske banke v tujini to počnejo tudi tako, za Slovenijo pa je to enostavno predrago. V sobi, ki je srce laboratorija, v epruvetah pripravijo gojišča, po domače hrano za rastline, jih sterilizirajo in vanje v brezprašni komori presadijo razrezane dele rastline, da ohranjajo sorte žive. Vsake tri do štiri tedne je treba postopek ponoviti in rastlinice ponovno razmnožiti, zato Komatarjeva tudi svoj dopust načrtuje v ritmu krompirja.
Sterilni pogoji so, pravi, izjemnega pomena. V 37 letih delovne dobe se je že navadila, da medtem ko odpira epruvete s rastlinicami, zadrži celo dih. Nato vstopimo v najčistejšo sobo, kjer brni cela vrsta komor z idealnimi pogoji za rast. Za njihovimi vrati se v epruvetah in posodicah gnetejo mlade rastlinice, iz katerih bodo to leto v plastenjaku vzgojili brezvirusne minigomolje, ki so osnova za pridelavo semenskega krompirja. Iz druge komore Komatarjeva vzame košarico z epruvetami, v katerih so mali gomoljčki krompirja, ki so zlata rezerva, če bi šlo z rastlinami kar koli narobe. Še ena zlata, če ne celo diamantna rezerva je shranjena na Inštitutu za krompir v Havličkovem Brodu na Češkem, stare slovenske sorte pa tudi na Inštitutu IPK v Gross Lüsewitzu v Nemčiji. Vse slovenske sorte krompirja, tudi tiste najstarejše, bodo tako preživele tudi, če Ljubljano in komore na kmetijskem inštitutu uniči potres ali kakšna druga nesreča.
Kaj ima slovenski krompir z vodo?
Peter Dolničar je na začetku svoje krompirjeve kariere za nekaj mesecev odšel v Kanado, deželo priseljencev in krompirja, ter se tam naučil metod žlahtnjenja. Od leta 1993 je tako s sodelavci vzgojil 15 novih sort slovenskega krompirja. Pšata, bistra, KIS sora, KIS krka, KIS kokra … Verjetno se tudi vi sprašujete, kaj ima krompir opraviti z rekami? »Pravzaprav ničesar, a neko ime moraš izbrati,« odvrne žlahtnitelj. »V Sloveniji smo imeli nekoč lepa poimenovanja: cvetnik
za krompir, ki lepo cveti, kresnik, ker rodi okrog kresne noči, dobrin, ker je bil zelo dober. Prvim slovenskim sortam krompirja so začeli dajati lastna imena. Vesna, igor, viktorija … Nekoliko mučno je bilo to nadaljevati, vsi bi potem čakali, kdaj bomo katero od novih sort poimenovali peter,« se posmeje – Peter.
Odločili so se, da jih nekaj poimenujejo po naših rekah. »Pšata, prva uspela sorta mojih poskusov križanja, nosi ime po rečici, ki teče mimo našega skladišča v Mostah pri Komendi. Potem so sledile še druge reke, med njimi pa nikoli ni bilo Drave in Save, ker imamo v svetu že zelo podobna poimenovanja in nam evropski urad za zaščito sort tega ni odobril. Potem smo prešli na hribe in gore. Vzgojili smo KIS slavnik, KIS razor, KIS blegoš, zadnja dva sta KIS tamar in KIS mangart. Različna so ta poimenovanja, nekateri žlahtnitelji jih poimenujejo po ozvezdjih, drugi po svetnikih, jezerih, pokrajinah … Nekaj moraš izbrati.«
Sorta KIS blegoš je po kakovosti verjetno najboljša sorta, kar jih je doslej
prišlo iz Dolničarjevega programa žlahtnjenja. »Primerna je za vrtičkarje, ima več nekoliko drobnejših gomoljev in je resnično odlična tako za kuhanje kot cvrtje in pečenje. Idealna je za zlato rumeno zapečen pomfrit in pečeni krompir, celo za čips je primerna. Ima lastnosti kot vse najboljše svetovne sorte in jo, čeprav velja za zgodnjo sorto, lahko skladiščimo vse do pozne pomladi. Takih sort je malo. Nikoli sicer ne bo za velike pridelovalce in supermarkete, ker ni idealne oblike, po kakovosti pa je, kot bi kupil najboljši pršut v delikatesi,« pravi. Tudi druge slovenske sorte so med pridelovalci poznane po svojih dobrih lastnostih; KIS slavnik je najzgodnejša, KIS sora najboljša pozna sorta, najnovejši KIS mangart in KIS tamar sta tolerantni na sušo, medtem ko je KIS Kokra prva slovenska sorta, ki je res odporna proti krompirjevi plesni in zato primerna za ekološko pridelavo in vrtičkarje.
Superkrompir in žlahtnjenje krompirja
Je torej KIS blegoš že superkrompir, ki ga iščejo in žlahtnijo v laboratorijih svetovnih pridelovalcev semenskega krompirja? »Jaz pravim, da je superkrompir že kar naš krompir,« je odločen Dolničar, sicer pa si slovenski superkrompir predstavlja kot najbolj optimalno obliko slavnika, najboljšo različico kakovosti blegoša, s skladiščnimi lastnostmi sore, kokrino odpornostjo na plesen … »A če upoštevam, kako dolgo traja vzgoja nove sorte, se bo pod ta superkrompir, pa če mi je to prav ali ne, moral podpisati moj naslednik,« se zamisli. Od prvih križanj do semena na trgovskih policah preteče vsaj dvanajst let, včasih tudi petnajst. Včasih so ta leta uspešna, včasih jih žlahtnitelji vržejo stran. Kar bodo križali letošnjo pomlad, bo na trgu najprej leta 2036. »Najprej je treba novi sorti izbrati primerne starše, vsaj eden od njih mora biti popolnoma odporen proti virusu Y. Če bi jih iskali samo v Sloveniji, bi se krog hitro zaključil, zato so naše sorte krompirja v resnici zelo svetovljanske. Prvo leto v rastlinjaku kmetijskega inštituta v Jabljah s posebno tehniko vzgojimo rastline krompirja, da zrastejo tudi več kot dva metra visoko in vso energijo usmerijo v cvetenje. Cvetove oprašimo in že po kakšnem tednu vidimo, ali je bilo križanje uspešno. Vsako leto opravimo okrog tristo križanj, uspešnih jih je kakšnih sto.« Iz jagod jeseni vzamejo semena, jih posušijo in naslednje leto posejejo v rastlinjak. Tam rastline namerno okužijo z virusom Y in zavržejo vse, ki okužbe niso prenesle. Za nadaljnjo odbiro ostanejo le proti virusu Y odporni kloni. Od vsake preživele rastline vzamejo samo en gomolj in ga tretje leto posadijo na polje. Od tam potem potrebujejo še sedem ali osem let odbire najboljših klonov, da pridejo do nove sorte, ki mora biti seveda odporna ter dajati dober in okusen pridelek. Čaka jih še registracija, ki tudi traja dve ali tri leta. Žlahtnitelj torej ne more biti neučakan človek.
Legenda pravi, da je bil krompir igor poimenovan po partizanu Antonu Peternelu - Igorju, propadel pa je zato, ker se v nekem obdobju partizanskega krompirja ni več spodobilo saditi. Partizani gor ali dol, igorja so odnesli Evropa in njen skupni trg, uši, predvsem pa virus Y, pravi Peter Dolničar.
Kardinalne napake vrtičkarjev
Marsikdo seme pridela sam, a zelo pogosto ob tem vleče kardinalno napačne poteze. Če od pridelka debel krompir pojemo, drobnega pa pustimo za seme, bomo spomladi posadili najslabši krompir. Ko na njivo hkrati posadimo seme iz prejšnjih let, po možnosti okuženo, in novo kupljeno seme iz uradne semenske pridelave, kar sami ušem priskrbimo izvor za prenos virusov in kaj rado se zgodi, da imamo na koncu od vsega truda jeseni zgolj njivo okuženega krompirja. Podobno je, ko se z napol skrhanim nožičem lotimo rezanja semenskega krompirja na več kosov. Samo eden med njimi je lahko okužen, pa z nožem lahko bolezni raznesemo na vse.
Koliko krompirja imamo?
»Premalo,« Dolničar odgovori na vprašanje, koliko krompirja pridelamo v Sloveniji. Če smo ga po drugi svetovni vojni sadili na 50.000 hektarjih in ob osamosvojitvi že skoraj polovico manj, je danes številka skorajda sramotna. Skupaj z vrtičkarji smo pristali na 2500 hektarjih. Dolničar je jasen, da s tem ne dosegamo več niti samooskrbe, čeprav bi krompir po njegovih izkušnjah lahko kmetom dajal solidne možnosti za preživetje.
Letos so se resni pridelovalci in vrtičkarji znašli še pred napol praznimi policami semenskega krompirja. Čeprav je za marsikatero sitnost v kmetijstvu zadnja leta kriva Ukrajina ali pa se ji krivdo kar naprti, jo je tukaj treba vzeti v bran. Krivo je nekaj, na kar politika ne more vplivati, čeprav bi rada. Krivo je slabo vreme, ki je lani okrnilo pridelavo semenskega krompirja po vsej Evropi, v Komendi pa je med avgustovskimi poplavami prav Pšata poplavila skladišče semenskega krompirja. Zadnje res dobro leto za krompir v Sloveniji je bilo leto 2020.
O krompirju bi se dalo še marsikaj zapisati, razpredati, kateri je boljši za pire in kateri za krompirjeve cmoke. Še eno stran bi potrebovali, da bi na koncu brez zaključka razčistili o okusih. Peter Dolničar, to prizna brez kančka pomišljanja, je še najmanj naklonjen čipsu, nekoliko po ovinkih in z branjem med vrsticami pa je mogoče razbrati, da se, tako kot večina Slovencev, najtežje odreče praženemu krompirju. Čeprav po službeni dolžnosti vilice največkrat zapiči v zgolj kuhanega in povsem nesoljenega, saj le tako lahko presodi o njegovem resničnem okusu.