Preveč običajni, da bi jih policija odkrila
Nekateri serijski morilci so tako prijazni, običajni in »normalni«, da jim uspe dolga desetletja neovirano moriti – Običajno jih najdejo po naključju, eden najbolj zloglasnih v zgodovini ZDA pa se je policiji razkril kar sam
Nekoč je veljalo, da se da zlobne ljudi že na daleč prepoznati (naj bo to po brazgotini na obrazu, šepanju ali kaki drugi telesni hibi), a danes ni več tako. Ne velja niti, vsaj ne za vse, da bi bili osamljeni, nerodni v družbi, da ne bi znali navezovati stikov, da bi bili nepriljubljeni … Analize vedenja, osebnostnih lastnosti, karakterja tistih najhujših so namreč z leti pokazale, da so lahko tudi med serijskimi morilci na prvi pogled prav simpatični posamezniki, ki živijo vzporedno življenje. Večina takšnih ima družino in so spoštovani v svoji okolici. Ravno zaradi tega se jim uspe dlje časa izogibati policiji in prijetju. V zgodovini poznamo kar nekaj primerov, ko so se zlobneži »skrivali« pred očmi vseh, medtem pa še naprej brez težav posiljevali, morili. Serijski morilci, ki živijo povsem običajno življenje, občutijo ob tem neke vrste veselje, užitek, saj jim uspe dolga leta zavajati okolico, je za britanski Daily Mail pojasnila psihologinja Barbara Santini. Zaradi tega imajo občutek nadzora pa tudi večvrednosti. »Ne gre samo za to, da jim uspe srhljive zločine početi nekaznovano, ampak tudi za zadovoljstvo, da so uspešno prevarali tudi tiste, ki so jim najbliže,« je razložila. Ta, do neke točke perverzni užitek krepi njihovo samoprevaro, omogoča pa jim, da še naprej ne čutijo krivde, sočutja ali kesanja. Da so čudni v družbi ali pa se jim že na prvi pogled vidi, da je z njimi nekaj narobe, sploh ne drži. Prej ravno nasprotno. Po njenem so nekateri med njimi v družbi zelo dobro sprejeti, znajo prebrati ljudi, z njimi manipulirati in se neopazno ter vešče prilagajati družbenim normam.
Usodna pica
Med najbolj aktualnimi takimi primeri je lani aretiran newyorški arhitekt Rex Heuermann, ki so ga prijeli šele skoraj trideset let po prvem umoru na Long Islandu. Uradno so ga doslej obtožili le peščice umorov žensk, sumijo pa, da jih je med letoma 1996 in 2011 umoril še mnogo več. Čeprav so ga imeli sodelavci in znanci za rahlo čudnega, v družbi nerodnega, ki je najraje govoril o sebi in svojih dosežkih, je uspelo danes 59-letnemu arhitektu več desetletij ostati zunaj radarja policije. Je oče dveh otrok, živel je mirno, družinsko življenje. Ko je končno postal glavni osumljenec, je policija spremljala vsak njegov korak in ga sčasoma povezala s sledmi s kraja umorov. Vzorec njegovega DNK za primerjavo so dobili s skorje pice, ki jo je vrgel v smeti pred hišo. Moril naj bi zlasti mlade prostitutke, dekleta z roba družbe in brez širše socialne mreže, katerih izginotja niso povzročila veliko zanimanja javnosti. Tudi bližnji jih niso takoj pogrešili, saj so zaradi svojega dela izgubile stik z njimi. Večino njihovih ostankov so našli zakopanih na plaži Gilgo beach na južni obali Long Islanda. Vse od aretacije julija lani je 59-letnik v priporu, zaradi lastne varnosti ni med drugimi zaporniki, zaradi česar toži, da je osamljen in depresiven. Krivde ni priznal, sojenje pa se bo nadaljevalo sredi aprila.
Očarljivi študent prava
Še bolj znan je bil zloglasni Ted Bundy. Strah in trepet študentk, ki pa so
se v njegove morilske kremplje nevede zapletle kar same. Njegova nekdanja partnerica je za britanski Daily Mail pred leti opisala, kako se mu je uspelo tako dolgo skrivati pred organi pregona, kar mu je tudi omogočilo toliko umorov. Bundy je študiral pravo, bil je čeden, očarljiv in znal je z besedami. Svoji takratni punci je večkrat skuhal večerjo, nekajkrat sta celo spremljala novice, v katerih so poročali o njegovih morilskih podvigih. Kasneje je ugotovila, da jo je enkrat obiskal na isti dan, ko je umoril eno od svojih žrtev. Sčasoma je ugotovila, da ga sploh ni poznala, da pomembnejših stvari nikoli ni delil z njo, na silo se je smejal, ni govoril o mami, o družini … »Bil pa je izredno prijeten,« se je spominjala. Bundyja so po priznanju, da je v več letih umoril 30 študentk, usmrtili. Star je bil 42 let. Preden so ga posadili na električni stol, je priznal še na ducate dodatnih umorov žensk.
Najhujši med najhujšimi
Fascinantna je tudi zgodba Samuela Littla, ki se je s 93 umori vpisal na vrh seznama najhujših množičnih morilcev v ZDA, visoko pa kotira tudi na globalnem seznamu. Little je ob priznanju sicer že prestajal dosmrtno kazen v zaporu, a le zaradi treh umorov. Vse preostale pa je šele takrat priznal teksaškemu rangerju Jamesu Hollandu. O svojem »življenjskem delu«, ki je trajalo neverjetnih 35 let (med letoma 1970 in 2005), mu je med grizljanjem pice in pitjem gaziranih pijač pripovedoval več kot 700 ur. »93 umorov žensk v 19 zveznih državah, skoraj pol stoletja me niso dobili, skoraj se mi je uspelo izmuzniti s stotimi umori,« se je Little zavedal lastne spretnosti. Očitno skrivnosti, s katerimi se je želel pred smrtjo vendarle še pohvaliti, ni hotel nesti v grob. Motiv so bili verjetno tudi pešajoče zdravje, njegova starost in strah, da ga počasi zapušča spomin. Največ je pobijal v Miamiju in po Los Angelesu, vsakič pa je skoraj takoj zapustil mesto. Kar je tudi eden ključnih razlogov, da se mu je uspelo tako dolgo skrivati pred roko pravice. Na roko mu je šel tudi profil žrtev – izbiral si je ženske z roba družbe, prostitutke, odvisnice od drog, skratka ženske, ki jih nihče ne bi pogrešal, policija pa se ne bi pretirano trudila z njihovimi primeri. Podobno kot že prej omenjeni primer umorov z Long Beacha. Čeprav je bil Samuel Little zadnja leta pred smrtjo videti kot kak simpatičen dedek, je videz varal. Zločine je rangerju opisoval z rahlim nasmeškom, zadovoljen, da mu je uspelo v življenju toliko »doseči« in pretentati može v modrem. Večino svojih žrtev je zadavil. Šlo je za naključna srečanja. Genij in sociopat, kakor ga je opisal teksaški ranger, je v zaporu umrl decembra 2020, star 80 let.
Kosi v odtoku
Analize vedenja, osebnostnih lastnosti, karakterja tistih najhujših so z leti pokazale, da so lahko tudi med serijskimi morilci na prvi pogled prav simpatični posamezniki, ki živijo vzporedno življenje. Večina ima družino in so spoštovani v svoji okolici.
Povsem po naključju pa je britanska policija na prste stopila Škotu Dennisu Nilsnu, ki je med letoma 1978 in 1983 umoril najmanj 15 moških, z nekaterimi pa po smrti še spolno občeval. Povečini jih je zadavil, nekatere utopil. Po vsakem umoru je sledil nekakšen ritual, v katerem je truplo okopal in oblekel v sveža oblačila. Potem je nekaj časa živel z njimi. Ujeli so ga, ko je del trupla ene od žrtev zamašil odtok v njegovem stanovanju na severu Londona. Njegove žrtve so bili istospolno usmerjeni moški ali brezdomci, ki jih je pripeljal domov, jih zadavil in razkosal. Sprva je dele trupel hranil kar pod lesenim podom stanovanja, sčasoma pa jih je odnesel na vrt, kjer jih je zažgal in zakopal. Leta 1982 se je odselil, ulovili pa so ga, ko je skušal v novem stanovanju v straniščni školjki odplakniti kose trupel. Policijo je o grozljivi najdbi obvestil vodovodar. Obsojen je bil na dosmrtni zapor, za zapahi je umrl leta 2018. Nilsna so strokovnjaki opisali kot krasnega kameleona, ki se je zlil v družbo in med ljudmi ni izstopal. »Najverjetneje so bili ljudje ob njem sproščeni. On pa se je najbolje počutil okoli pasivnih posameznikov, saj mu ni bilo kaj veliko do interakcije z drugimi. Rad je imel ljudi, ob katerih se je počutil močnega, pomembnega,« je o njem nekoč povedal dr.
psiholog z univerze v Manchestru.