Kontroverzna Marnie
Poleg tretjega filma o Jamesu Bondu je leto 1964 v filmskem smislu pomembno zaznamoval tudi psihološki triler Marnie – Kasneje je več prahu kot sam film, ki ga je podpisal Alfred Hitchcock, dvignilo razkritje dogajanja na snemanju
V začetku šestdesetih je Sean Connery, ki sprva ni gojil posebnih igralskih ambicij in je stranske vloge v filmih in gledališču sprejemal, da si je lažje financiral ure bodybuildinga, podpisal pogodbo, s katero se je zavezal, da bo v naslednjih letih v filmih upodabljal Jamesa Bonda. Prvi film iz leta 1962 je nepričakovano postal velikanska uspešnica in je Conneryja katapultiral med velike zvezde tistega časa. Filme o Bondu so snemali enega za drugim, Connery pa je z vsakim naslednjim razvijal vse večji odpor do svojega lika. Ker se je bal, da ga bo vloga vohuna povsem zaznamovala in se je nikoli ne bo mogel otresti, si je prizadeval dobiti vlogo še v kakšnem drugačnem filmu, kar je prišlo na uho Alfredu Hitchcocku, prominentnemu režiserju psiholoških trilerjev. Connery se mu je zdel primerna izbira za njegov naslednji film, čeprav je Škot izkazal nezaslišano predrznost, s tem ko je želel scenarij prebrati še pred podpisom pogodbe. Kaj takšnega je bilo neobičajno celo za največje zvezdnike, kakršen je bil tisti čas Cary Grant. Connery je to zahteval, ker nikakor ni bil pripravljen igrati vohuna ali kakšnega podobnega lika. Ko je prebral, da gre za filmsko adaptacijo romana Marnie angleškega pisatelja Winstona Grahama, v kateri mu je namenjena vloga bogatega poslovneža, ki se zaplete z duševno razrvano klep
tomanko, se pri podpisu pogodbe ni več obotavljal.
Princesa kot motena tatica
Izkazalo se je, da je precej težje najti igralko za glavno žensko vlogo. Hitchcock, čigar obsesija s platinastimi blondinkami je bila tedaj že vsem znana, si je v vlogi zamišljal Grace Kelly, s katero sta pred njeno poroko v monaško kraljevo družino skupaj posnela tri uspešne filme. Kellyjeva, ki je leta 1956 s poroko končala svojo bleščečo filmsko kariero, si je nekaj let kasneje zaželela vrnitve pred kamere. Glavno vlogo v filmu Marnie je sprejela, kar je uradno potrdila tudi tiskovna predstavnica monaškega dvora. Po reševanju številnih birokratskih zapletov je dogovor naposled padel v vodo, ker Monačanom ni bilo všeč, da bi njihova princesa v filmu igrala tatico, ki ne le da se pred kamerami poljublja z drugim moškim, pač pa tudi doživi posilstvo. Hitchcocka, ki se je veselil ponovnega snidenja s svojo muzo, je njen odstop od projekta tako vznejevoljil, da je film Marnie začasno opustil in se namesto tega lotil filma Ptiči.
Sanjska ponudba
Glavno vlogo v psihološki srhljivki je ponudil mladi blondinki Tippi Hedren, ki jo je po naključju ugledal v nekem televizijskem oglasu. Hedrenova, ki je imela nekaj manekenskih in nobene igralske izkušnje, je navdušeno sprejela na prvi pogled sanjsko ponudbo, ki je vključevala podpis pogodbe s Hitchcockom za več let. Njun prvi skupni projekt, film Ptiči, ki je doživel premiero leta 1963, je bil zelo uspešen in velja za enega najboljših psiholoških trilerjev vseh časov. Kritiki so slavili predvsem Hedrenovo, o kateri je tudi sam Hitchcock vsem razlagal, da je hitrejša, bolj prebrisana in bolj duhovita kot Grace Kelly. Sledilo je snemanje filma Marnie, v katerem je istoimenska junakinja, ki jo je igrala Hedrenova, v otroštvu doživela hudo travmo, kar pojasnjuje nenavadno vedenje v odraslosti. Marnie je namreč patološka tatica in lažnivka z odporom do spolnosti. Kljub temu je nadnjo očaran poslovnež Mark (Sean Connery), s katerim se njeni odsotnosti čustev do njega navkljub poroči. »Hitcha sem spraševala, kako naj vendar igram žensko, ki je ne privlači najbolj seksi moški na svetu,« je po premieri pripovedovala Hedrenova, ki ji je očitno naposled uspelo najti način, kako ostati hladna ob postavnem Škotu. Za vlogo je namreč prejela številne pohvale, sam film pa nekoliko manj, a je z leti pričel pridobivati vrednost in je danes za mnoge eden najboljših prikazov kompleksnosti človeške psihe.
Posesivni Hitchcock
Tippi Hedren, ki je bila torej pred šestdesetimi leti zvezda dveh Hitchcockovih filmov in ena najbolj vročih igralk, je po filmu Marnie nenadoma poniknila. Tisti, ki so se spraševali, kam in zakaj, so odgovor dobili deset let kasneje, ko je v nekem intervjuju omenila, da je bil Hitchcock do nje posesiven in zelo zahteven. Še nadaljnjih deset let je minilo, preden je v začetku osemdesetih svoje besede natančneje pojasnila. Vse je razkrila pisatelju, ki je o Hitchcocku pisal knjigo Temna stran genija. Povedala mu je, da je slavni režiser dvema osebama naročil, da ji sledita na vsakem koraku in mu poročata o njej – kam gre, s kom se druži in kaj počne v prostem času. Govoril ji je, kako naj se oblači, katero šminko sme uporabljati, s kom lahko govori in s kom ne. Več članov snemalne ekipe je potrdilo njene navedbe, da je bila na snemanju ves čas povsem izolirana in da drugi niso smeli komunicirati z njo. »On je bil Alfred Hitchcock, veliki in slavni režiser, jaz pa sem bi
la Tippi Hedren, neizkušena igralka, ki ni imela nobenega vpliva,« je dejala pisatelju.
V strahu, da bi ji uničil kariero, je režiserjevo vedenje tolerirala, dokler ni verbalno in psihično nadlegovanje preraslo v fizično. Takrat mu je dejala, da je Marnie njun zadnji skupni film in da želi prekiniti pogodbo. Kot pravi Hedrenova, ji je Hitchcock na to odgovoril, da bo uničil njeno kariero. In jo je. Še dve leti jo je s pogodbo držal priklenjeno nase, obenem pa vsem režiserjem, ki so jo želeli v svojih filmih, odgovarjal, da ni na voljo. Ko se je pogodba iztekla, je njena zvezda že zašla in ponudb za velike vloge ni bilo več. Hitchcock ji je menda zavrnitev tako zameril, da ni o njej nikoli več govoril kot o Tippi, pač pa je bila zanj zgolj »Punca«. Prav takšen je tudi naslov filma o njeni zgodbi, ki je bil posnet leta 2012 in v katerem sta v glavnih vlogah nastopila Sienna Miller in Toby Jones.
Da Hitchcock, ki je umrl leta 1980, še preden so na dan prišle obtožbe o spolnem nadlegovanju, ni bil najbolj prijeten šef, da je gojil številne nenavadne obsesije in da je znal biti do igralk tudi zelo krut, ni bila nobena skrivnost že za časa njegovega življenja. A kljub temu mu je v bran stopilo več zvezdnic, ki so sodelovale z njim. »Mojo izkušnjo z njim so zaznamovali čista toplota, prijateljstvo in smisel za humor,« je dejala Eva Marie Saint, nič nenavadnega nista opazili niti Doris Day in Kim Novak, ki je ugibala, da morda enostavno ni bila njegov tip. Tippi Hedren, ki je bila med njegovimi plavolaskami edina igralsko neizkušena in brez ustvarjene mreže v svetu šovbiznisa, je o svojih izkušnjah dolgo molčala, saj takrat ni bilo zakonov, ki bi ženske varovali pred takšnim nadlegovanjem na delovnem mestu. » Če bi se to zgodilo danes, bi bila bogata ženska,« pravi Hedrenova in dodaja, da je za slavo plačala previsoko ceno.