Čefurjev v resnici skoraj ni več
Aleksandar Rajaković je pred leti z monokomedijo Čefurji raus! podiral rekorde, zdaj pa je znova stopil v čevlje Marka Đorđića
Kot humorni opisovalec svoje okolice in vešč kritik družbe z duhovitimi, a ostrimi refleksijami Marko Đorđić razkriva smešne plati naših preveč resnih življenj in odkriva nove stične točke med čefurji, južnjaki, gasterbajterji … in Slovenci. Po uspešnici Gorana Vojnovića Čefurji raus! z več kot 400 ponovitvami se zdaj vrača na slovenske odre. Znova v odrski priredbi režiserja Mareta Bulca in v telesu Aleksandra Rajakovića, ki v uri in pol poleg naslovnega junaka odigra še vsaj petindvajset drugih oseb iz Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Z Aleksandrom Rajakovićem, nepremičninskim agentom, ki je v prostem času igralec, smo se pogovarjali o čefurjih, Slovencih in seveda predstavi, ki se vrača na gledališke odre.
Kaj je bila vaša prva misel, ko so vam ponudili, da bi spet igrali Marka Đorđića?
Ne spomnim se prav dobro, vendar se je pojavila mešanica različnih (po) misli, kot so tek na ljubljanskem maratonu, rudarjenje v velenjskem premogovniku, partija šaha z očetom, pesting (najzahtevnejše fizično delo v nekdanji Industrija usnja Vrhnika) in skok s planiške velikanke. Nekaj takega. Pa vem, da sem bil zelo vesel in da sem takoj zatem »ful zašvical«.
Kako vam je bilo spet stopiti v Đorđićeve čevlje?
V redu, sploh zato, ker sem skočil v njegove nove dončićke. Kar se Đorđiča tiče, predvsem malo lažje kot prvič, ker sem ga že poznal iz predstave Čefurji raus! So se pa poleg starih prijateljev v novi monokomediji pojavili čisto novi liki, ki jih prej ni bilo. Kar je pomenilo, da bo nova predstava sicer slonela na podobnih tehnikah in metodah kot prva, vendar bo čisto nova in druga obenem.
Kako pa je bilo znova delati z režiserjem Maretom Bulcem?
Odlično. Če bi v vseh svojih projektih v nadaljnji karieri lahko sodeloval s takimi režiserji, mirno podpišem. Bulc je v tem času režisersko že čisto dozorel, je profesionalen kot vedno, uspelo mu je ohraniti lucidnost, vse njegove ideje so bile, kar zadeva mene, praktično na mestu. In presenetil me je, da ima še vedno to režisersko kondicijo, ki je za tako predstavo zelo potrebna.
Koliko pa je bil v proces vpleten Goran Vojnović?
Goran Vojnović je s svojim delom enakovreden član ekipe. Bulc se je že v procesu dramatizacije držal principov spoštovanja do avtorjevega zapisa. Prav tako sva se enakih zavez držala pri vajah, skratka vsaka sprememba, ki je nastala, kar se teksta tiče, je šla Goranu v dopolnitev ali potrditev. Štejem si v čast, da je Goran spet sprejel tovrstno sodelovanje in da je spet sprejel odrsko uprizoritev kot dostojen prevod svoje knjige.
Kaj vam je bilo najtežje? Ste pri sebi opazili kakšne spremembe v primerjavi z vajami za monokomedijo Čefurji raus! pred 15 leti?
Meni je bilo pri delu za monokomedijo Đorđić se vrača najtežje spraviti pod streho v tako kratkem času tak kos predstave. Zato tudi švic ob prvem klicu. V resnici je bilo za vaje na voljo še manj časa kot za predstavo Čefurji raus! In tudi več teksta je. Pa je kar steklo, brez podvprašanj. Tako da nisem opazil nobenih sprememb. Ni bilo časa. To, da ima človek po petnajstih letih več kilogramov in je zmožen manj, ne šteje.
Uprizoritev Čefurji raus! je imela več kot 400 ponovitev, kar je izjemno veliko, igrali pa ste jo še nedavno. Čemu pripisujete tak uspeh?
Predstavo Čefurji raus! odigram le še občasno, ampak bolj kot spomin in opomin na neke minule čase. V tem smislu jo z veseljem še vedno pridem odigrat, čeprav čefurjev v resnici skoraj ni več, kot pripoveduje Marko Đorđić v novi uprizoritvi Đorđić se vrača. V teh petnajstih letih se je svet namreč zelo spremenil. Uspeh predstave Čefurji raus! pripisujem temu, da je na zabaven in sproščen način orisovala življenje na margini in s tem razkrivala način življenja in družbo nasploh. Zelo podobno smo se naloge lotili tudi v predstavi Đorđić se vrača. Upam, da nam je in bo uspelo pri gledalcih poleg sproščenega smeha sprožiti tudi razmislek o teži današnjih prevladujočih ideologij, ki skušajo usmerjati naše življenje. Zato vabljeni vsi, ki še niste bili na predstavi Đorđić se vrača. Bo blagodejno.
V čem ste vi najbolj podobni Đorđiću in v čem se najbolj razlikujeta?
Podobnost je konkretno v tem, da sem tudi sam v mladosti dokaj uspešno igral košarko in otroštvo preživel v blokovskem naselju ali bolje mikroblokovskem naselju. Poleg takrat s socializacijo privzgojenega občutka manjvrednosti zaradi priseljenskih korenin pa so to bolj ali manj edine podobnosti z Đorđićem. Karakterno sva si čisto različna, sam sem imel predvsem zaradi mojih staršev veliko boljša izhodišča. Pa dvojino in rodilnik znam uporabljati.
Đorđić se v predstavi in knjigi po mnogo letih vrne na Fužine in nam v sočni fužinščini razloži, kje je bil in kako je spet živeti v Sloveniji. Kaj pa se je v tem času zgodilo v vašem življenju?
Marsikaj. Prvo to, da sem ustvaril družino in nove poslovne poti, pa poskusil sem recimo s smučanjem, samo se me ta šport nikakor noče prijeti. Ne vem, zakaj.
Upate, da je Vojnović zdaj končal lik Đorđića, ali bi si ga še želeli igrati?
Na to sploh nisem pomislil. Mogoče bi bilo zanimivo videti Đorđića čez kakšnih dvajset let v domu za ostarele, če bi mu uspelo sploh priti do tja, ali pa bi bil tam samo hišnik s prenočiščem, ki mora kljub neki hibridni obliki pokojnine dodatno delati, mogoče bi ga pa bilo zanimivo videti, kako na stara leta z vgrajenim umetnointeligenčnim nanočipom predava na tujem planetu o priseljenski kulturi. Kdo bi vedel.
Bi si tudi sicer želeli več igralskih priložnosti?
V tem trenutku ne. Načeloma si želim, vendar je sodelovanje pri takem projektu, kot je Đorđić se vrača, že dovolj sanjsko zame in pokuri ves prosti čas, ki ga imam na voljo.
Koliko pa vam igralske veščine pridejo prav pri vašem delu nepremičninskega agenta?
Bolj kot igralske veščine mi pri delu posredovanja v prometu z nepremičninami pride prav nekaj, kar igralci imenujejo študij likov. Lažje prepoznavam karakterje ljudi, kupcev in prodajalcev ali najemodajalcev in najemojemalcev, lažje prepoznavam njihove potrebe in želje. Seveda pa mi to niti malo ne pomaga pri prepoznavanju samih nepremičnin, evidenc in številk.
Kako gledate na trenutno situacijo na trgu?
Ker imam na voljo veliko prostora, bom odgovoril zelo na široko in poglobljeno. (Smeh.) Nepremičninski trg stagnira skladno s pričakovanji in napovedmi, da se bo obrestna mera znižala. Trg najemnih nepremičnin pa je recimo ponorel.
Kateri pa so vaši ventili, da ne ponorite?
Družina, prijatelji, gradnja, športne aktivnosti, ustvarjalnost, širjenje obzorij, potovanja. Ne vedno v tem vrstnem redu. Več pa si želim ukvarjanja s starodobniki in motorji.