Najstarejša stavba v mestu
Svetišče je tudi prvi hram, ki je posvečen sv. Elizabeti, zavetnici ubogih in bolnih – Posvetil ji jo je njen stric, oglejski patriarh
Glavni trg v Slovenj Gradcu zaznamuje cerkev sv. Elizabete, ki velja za prvo zidano stavbo v mestu. Zgrajena je bila kmalu po letu 1235, ko so Elizabeto Ogrsko razglasili za svetnico. Po ohranjeni pripovedi so se namreč na njenem grobu že dan po pogrebu začeli dogajati čudeži, zaradi česar ji je tedanji papež Gregor IX. podelil svetniško vlogo. Poklonil se ji je tudi njen stric Bertold V. Andeški, oglejski patriarh in slovenjgraški zemljiški gospod, torej cerkveni in posvetni lastnik, ki je svoji nečakinji namenil cerkev na posebnem mestu. Ob svojem zadnjem obisku konec aprila 1251, kar je bilo slab mesec pred njegovo smrtjo, pa ji je svetišče tudi osebno posvetil. Poleg tega je bil to tudi dan, ko je oglejskemu patriarhatu v cerkvi sv. Elizabete izročil vso slovenjgraško posest in lastnino. Po pričanju zgodovine je slovenjgraška cerkev sv. Elizabete prva, ki so jo namensko sezidali in posvetili tej zavetnici ubogih in bolnih. Od prvotne stavbe, ki je bila veliko manjša, so ohranjeni romanska ladja in dve okni. Skozi stoletja in v različnih arhitekturnih obdobjih pa je doživela dopolnitve. »V 15. stoletju so jo požgali Turki, zato so jo obnovili v gotskem slogu, kar se posebej vidi v prezbiteriju. Cerkev je spet zgorela v poža
ru leta 1632, ko je pogorelo vse mesto in je ostala nepoškodovana le njena soseda, cerkev Sv. duha, nekdanja kapela mestnega špitala. Nato so cerkev obnovili in z nekaj kasnejšimi spremembami je ohranila podobo do danes,« pojasnjuje Aleksandra Čas, kustosinja za umetnostno zgodovino iz Koroškega pokrajinskega muzeja.
Baročna notranjost svetišča
Po besedah kustosinje je slovenjegraška cerkev veliko sprememb doživela v notranjosti, zlasti pri baročni cerkveni opremi. »Osrednji oltar je delo priznanega štajerskega kipar
ja Janeza Jakoba Schoya (deželni in dvorni kipar v Gradcu, op. a.) iz let 1731–34 z osrednjo podobo sv. Eliza
bete, ki jo je sočasno, leta 1732, naslikal slovenjgraški baročni slikar Franc Mihael Strauss. Njegov sin, slikar Janez Andrej Strauss, je opremo dopolnjeval v sodelovanju s kiparjem Janezom Jurijem Mersijem, avtorjem stranskih oltarjev in prižnice.« Cerkveno opremo je sredi 20. stoletja dopolnjeval tudi mestni župnik Jakob Soklič, kar je, kot pravi Aleksandra Čas, počel z občutkom. Župnik, ki je bil tudi zbiratelj in promotor kulturne dediščine, je obnovo cerkvene zunanjščine v pičlih sedmih tednih dopolnil z notranjo opremo, osrednjimi lestenci in nastavkom za pevsko emporo. »Načrte je zaupal bratoma Pengov, arhitektu Ivanu in kiparju Božu. Na pročelju cerkve je odtlej lepo vidna približna velikost prvotne cerkvene zasnove, osrednji tondo nad vhodom, ki je bil dotlej zastekljen, pa je župnik Soklič namenil podobi zavetnice cerkve sv. Elizabete.« Leta 1948 je akademski slikar Ludvik Pandur po župnikovem naročilu naslikal Križev pot.
Del cerkvene notranjosti je tudi oltarna slika Zaroke sv. Katarine, ki jo je leta 1638 naslikal Mihael Skobl, mestni sodnik, v notranje stene pa je vzidanih več renesančno oblikovanih družinskih nagrobnikov, med katerimi izstopa figuralni nagrobnik družine Krištofa Gaisrucka iz leta 1566. Prav tako je, kot izpostavi Aleksandra Čas, med opremo veliko dragocenih liturgičnih predmetov, saj je bila v mestu dobro razvita pasarska delavnica. V cerkvi je tudi poznogotski kip Križanega na oltarju Križeve kapele, približno iz leta 1500, pri vhodu v zakristijo pa je postavljen krstni kamen z letnico 1643, umetnostnozgodovinske dragocenosti našteje sogovornica. Kar še ni vse, saj v zakristiji stoji izjemna redkost, poznogotska omara za spravljanje liturgične opreme z napisom in letnico 1486.
Elizabeta Ogrska, svetnica in dobrodelnica, se je rodila 7. julija 1207 v kraju Sárospatak na Ogrskem ali morda v kraju Pozsony, ki je danes na Slovaškem. Umrla je 17. novembra 1231 v Marburgu v današnji Nemčiji. Takoj po pogrebu naj bi se začeli na grobu dogajati čudeži, zato jo je papež Gregor IX. 28. maja 1235 razglasil za svetnico.
Iz cerkve v galerijo
Če se mudite v najstarejšem koroškem mestu, je cerkev sv. Elizabete lahko le ena od kulturnih postojank v njem, Koroška galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej in rojstna hiša mojstra samospevov Huga Wolfa pa denimo še preostale. Za tiste, ki imajo morda raje rekreativne užitke ali pa s temi pospremijo kulturne izkušnje, okoli Slovenj Gradca ne manjka možnosti za pohode in kolesarske izlete. Med kolesarskimi potmi je priljubljena Štrekna, ki vodi po trasi opuščene železnice. Dolga je 24 kilometrov, ima urejena počivališča in je v celoti asfaltirana ter odmaknjena od prometa. Vodi po Mislinjski dolini, med Otiškim Vrhom, Slovenj Gradcem, Mislinjo in Gornjim Doličem. Kot pravijo profesionalni jedci, pa je Koroška s svojimi restavracijami vedno bolj tudi kulinarično zanimiva.