Jota za reveže

Loška mešanica, nasitna enolončnica iz fižola, kisle repe in kislega zelja ter ješprenja, ki je nekoč veljala za jed beračev

Loška mešanica, kot so poimenovali jed, v kateri so zmešali veliko stvari, ki so ostale v shrambah, je pravzaprav malce boj suhoparen gorenjski odgovor na primorsko joto. Čeprav so tako berači kot sama jed najverjetneje obstajali že veliko pred letom 1872, se jo dandanes povezuje prav s to letnico, ko so v Škofji Loki z nekakšnim mestnim odlokom dovolili lokalnim revežem, da smejo tudi uradno prejemati miloščino iz rok prebivalcev mesta in okolice. Od takrat je bilo v Škofji Loki beračenje neke vrste poklic, zato so morali biti tisti, ki so prosili za vbogajme, vpisani v mestni seznam, da so lahko naprošali za denarne prispevke s kroženjem od vrat do vrat, ali pa so prebivalci nabirke za revne nosili kar na občino, ta pa jih je kasneje delila med prosjake. »Zastran beračev se sklene: De naj se prihoden petek domači revni pri gospodu župniku oglasijo, de se jim da pravico miloščine prositi. Na dalje naj se oznani, de kdor noče sam doma deliti, naj v mestni hiši denar odda, ker se bo beračom oddajal,« je zapis iz knjižice z naslovom Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Škofja Loka 1861 do 1918, pod katerega je bil podpisan »mestni sluga«. Loški prosjaki so tako lahko vsak petek obiskovali lokale in stanovanja, po opravljenem nabiranju humanitarnih denarnih sredstev pa so se zbrali pri kapucinskem samostanu, kjer jim je pater kuhar razdelil toplo skledo mešanice, kakor so jed poimenovali, in kos črnega kruha. Se je pa smelo prosjačiti le ob petkih. »Zatorej bo vsak domač berač, de bo smel v petkih prositi, dobil za to pravico. Kdor se hoče tedaj prepričati, ali je berač domač ali ne, nej ga opraša za pravico. Smejo pa berači le v petik prositi. Otroci pravic ne bojo dobili, sej domače potrebne, kteri še niso za službo, in kterih starši ne morejo rediti, poznate. Tujem pa ne dajte,« je še del občinskega zapisnika, ki je bil »naznanjen skoz Boben po vsih odločenih krajih«, kot je zapisano v arhivu. Petkov beraški obred pri župniku naj bi sčasoma dobil takšno veljavo, da so jed prevzeli tudi drugi prebivalci mesta in čeprav je loška mešanica veljala za jed tistih, ki živijo na robu družbe, so jo malicali celo višji sloji v podobi klenih meščanov, le da so mešanico bogato zabelili z ocvirki ali še s kakšnim boljšim kosom mesa ali klobaso. Glede na velikonočne prehranjevalne bakanalije tokrat priporočamo, da loško mešanico postrežete v originalni izvedbi, brez mesa.