Globoke modrosti v preprostih besedah
Pisemski roman Dragi Michele postavlja v ospredje družino, zbirka esejev Male vrline pa izpoveduje večne resnice
Ana Svetel je docentka za kulturno antropologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, pred izidom je ravno njena znanstvena monografija o spremenljivih krajinah Islandije. Toda Ana je tudi pesnica in avtorica kratkih zgodb. Podpisala se je pod pesniško zbirko Lepo in prav, zbirko kratkih zgodb Dobra družba, letos pa bo izdala tudi zbirko novel Drugo ime. Knjiga, ki jo priporoča predvsem zaradi njenega esejskega dela, pa nosi naslov Dragi Michele; Male vrline. »Esejistika je pogosto spregledana zvrst, ki se je drži sloves nekakšnega vase zagledanega intelektualizma. Toda Natalia Ginzburg piše neizmerno točno, iskreno, hudomušno in sočutno. Vsak njen esej je mali zaklad, nekakšna miselna soba, v kateri sinhrono odmevata tako njen kot bralčev oziroma bralkin glas. Njena besedila so lahko čudovita vstopna točka v esejistiko tudi za tiste, ki te zvrsti sicer ne berejo,« je povedala Ana Svetel.
Knjigo sestavljata pisemski roman Dragi Michele in zbirka esejev Male vrline. Prvi del postavlja v ospredje družino in odsotnost sina Micheleja, ki je moral zapustiti Italijo zaradi sodelovanja z radikalnimi skupinami. V esejističnih zgodbah pa se avtorica dotakne različnih tem, od družine, ljubezni, vojne, vzgoje do pisateljevanja, v katerih skozi preproste besede izpoveduje globoke modrosti in večne resnice.
»Pisanje Natalie Ginzburg je nepotvorjeno, čisto, po svoje preprosto, toda intelektualno izzivalno. Njeno pisanje je zelo osebno, a hkrati kolektivno, eseji so sveži in večni. Zaključni esej Male vrline je verjetno najboljše besedilo o odnosu med starši in otroki, kar sem jih kdaj prebrala,« je spregovorila Ana Svetel in za pokušino podelila citat. »In na splošno mislim, da bi morali biti zelo previdni pri obljubljanju in dodeljevanju nagrad in kazni. Kajti življenje redko podeljuje nagrade in kazni: navadno za požrtvovalnost ni nobene nagrade in pogosto slaba dejanja ostanejo nekaznovana in so včasih celo bogato poplačana z uspehom in denarjem. Zato je bolje, da naši otroci že od malega vedo, da dobro ni poplačano in slabo ni kaznovano: pa vendar je treba ceniti dobro in prezirati slabo: in za to ne moremo dati nobene logične razlage.«