Moški spol, ženski spol in spol x
V vse več državah je tretji spol, navadno x, zakonsko priznan – Samo en tip ženske in en tip moškega ne obstaja
»Tu so ženska stranišča in kopalnica, tu pa moška. Pri nas še ni kot v Evropi, da bi bilo vse združeno,« se je pošalil možakar iz Bosne, medtem ko je razkazoval svoj kamp. Kot v marsikateri takšni šali je zaobjel tudi nekaj resnice. Še nikoli se ni v zahodni družbi toliko govorilo o spolni identiteti, in to tako na glas, kot se govori danes. Še nikoli ni bilo raziskovanje spolne identitete za mlade tako pomembno, da bi na nek način postalo tudi del mladinske subkulture. Številni izrazi, kot so transspolnost, nebinarnost, interspolnost, aspolnost in tako dalje, teh izrazov je malo morje, omogočajo posameznikom, da najdejo svojo spolno identiteto nekje vmes, med moško in žensko, ali nekje preko, kar ni zgolj moško ali žensko in kar jim je bilo pripisano ob rojstvu z njihovim biološkim spolom.
Zakonodaje vse bolj vključujoče
Zmedeni? Morda, toda neki tretji, neopredeljeni spol, če ga tako poimenujemo, v katerem so zajete vrste spolne identitete, postaja del našega vsakdana. Morda ste se ali se še boste srečali s straniščem, na vrata katerega ne bo pripet fantek s curkom ali deklica v krilu, ter boste zmedeni, kam vstopiti. Morda boste rezervirali letalsko vozovnico in boste poleg oznake M, Mr. (moški, gospod) in Ž, Ms., Mrs., Miss (ženska, gospa, gospodična) opazili še oznako X, none, Mx. (neopredeljeno, nič).
V vse več državah sveta je namreč tretji spol zakonsko priznan in osebe, ki se ne identificirajo s svojim biološkim spolom, lahko tudi brez zdravniških dokazil spremenijo oznako spola v svojih osebnih dokumentih v tretjega, ki ima povečini oznako x. V Evropi so take Malta, Danska in Islandija. Nekatere, med njimi Švedska, Norveška in Francija, so uvedle nov zaimek za tretji spol, ponavadi gre za nekakšno izpeljanko iz moškega in ženskega zaimka.
Nekatere države, tudi Združene države, Kanada, Argentina, Kolumbija, Avstralija, Nova Zelandija, Pakistan, Indija, Nepal, imajo možnost vpisa tretjega spola v osebni dokument, prva je to možnost leta 2013 uvedla Nemčija, toda z zdravniškim potrdilom. To namerava Nemčija letos spremeniti. Nasploh postajajo zakonodaje o spolnem priznavanju različnih identitet vse bolj vključujoče. Toda pri nas zakonodaja tretjega spola še ne priznava.
Preden se torej podamo raziskat najrazličnejše spolne identitete in poskusimo ugotoviti, kaj je moško, kaj žensko in kaj vse drugo, kakšna je razlika med biološkim in družbenim spolom, preden obiščemo Neo, nebinarno osebo, ki se ne čuti ne ženska ne moški, poglejmo statistiko, ki je na voljo.
Po zadnjih podatkih Eurobarometra iz decembra 2023, to je niza javnomnenjskih raziskav, ki jih evropska komisija in druge institucije EU redno izvajajo že 50 let, približno dve tretjini Evropejcev podpira pravice gejev in lezbijk, biseksualnih in transspolnih oseb. Kar 62 odstotkov jih meni, da bi morale imeti transspolne osebe možnost spremeniti svoje osebne dokumente, da bi ustrezali njihovi notranji spolni identiteti. 47 odstotkov Evropejcev tudi meni, da bi uradni dokumenti morali imeti nebinarno možnost spola za tiste osebe, ki se ne identificirajo kot moški ali ženska. Oseb, ki se v Evropi ne identificirajo s svojim biološkim spolom, je po grobih ocenah 1,5 milijona. To pomeni, da gre za tako imenovane transspolne osebe, ki jim je bil ob rojstvu pripisan en spol, toda razvijejo identiteto, ki ni skladna s tem spolom. Pod to terminologijo uvrščamo v slovenščini vse vrste spolne identitete, ki niso cisspolne. Cisspolni so tisti posamezniki, ki razvijejo identiteto skladno s spolom, ki jim je pripisan ali ugotovljen ob rojstvu, torej moški moško in ženska žensko. Večina ljudi, več kot 99 odstotkov, je cisspolnih.
Modna muha?
Zakaj je postalo danes vprašanje tretjega spola tako relevantno? Za čim bolj jasen odgovor je treba ločevati med biološkim in družbenim spolom. Biološki govori o našem fizičnem telesu in ga razumemo znotraj binarnosti žensko-moško, družbeni spol pa pomeni vsa družbena pričakovanja, vloge, norme, ki se vpisujejo v naše telo od trenutka, ko smo rojeni, razloži Roman Kuhar, profesor sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
»Družbeni spol je družbeno skonstruiran, ker se spreminja skozi čas in prostor. Pred 200 leti vi z mano ne bi delali intervjuja, ker ste ženska in te pravice ne bi imeli. Tudi hlač ne bi nosili, toda norme se spreminjajo. Družbeni spol gotovo ni samo binaren, ampak je na kontinuumu. To pomeni, da ne obstaja samo en tip ženske in moške spolne identitete, temveč obstajajo različni načini, kako izražamo svojo ženskost ali moškost. Na kontinuumu pa obstaja tudi nekaj, kar gre preko tega,« odgovarja dr. Kuhar.
Seveda do pojava najrazličnejših spolnih identitet in tretjega spola ni prišlo iznenada. Kot pojasni Roman Kuhar, je bil spol doslej hermetično zaprta tema, bilo je le eno ali drugo, sedaj pa se je to področje kritično odprlo. »Ko se nekaj kritično odpre, imajo ljudje različne pozicije. Bolj ohlapne so tudi družbene norme in dopuščajo večjo možnost predstavljanja samega sebe na različne načine. Toda tudi v preteklosti so obstajale pozicije, ki bi jim danes morda rekli nebinarne, a takrat niso obstajali izrazi za to. Spomnim se deklet, v angleščini se jim reče tomboy, ki so bila bolj fantovska. Sicer so se razumela kot dekleta, a so vidno odstopala od neke normativne ženskosti. Taka oseba bi se danes morda identificirala kot nebinarna.«
Kako razumemo svoj spol, kako živimo svojo moškost in ženskost, je določeno skozi družbo in kulturo, v kateri živimo. Kaj pomeni žensko ali moško v neki kulturi, se lahko razlikuje od tega, kaj pomeni v drugi. »Toda ker sta primat okoli tega imeli pri nas medicina in biologija, se je razumelo, da je to biološko vprašanje. Seveda je, a ne izključno biološko. Pomemben del glede spolnih vlog imata družba in kultura. To najlažje razložim s hlačami. Danes nosimo hlače vsi, pred 50 leti jih nismo, a razlog za to ni izviral iz biologije ženske, pač pa je to samo vprašanje družbenih norm in pričakovanj.«
Statistike kažejo, da je raziskovanja spola med mladimi več, toda Roman Kuhar opozarja, da bi se pri tem zelo izogibal oznakam, da gre za modno muho. »Oseba, ki gre iz takega ali drugačnega razloga proti družbenim pričakovanjem in normam, doživlja veliko stigmatizacije, diskriminacije, nasilja. Tega se ne gre zato, ker bi bilo zabavno. Ko človek občuti spolno disforijo, kot se imenuje stanje, ko se ne identificiraš s svojim biološkim spolom, je treba to jemati resno in tega ne minimizirati. Za geje so nekoč rekli, da morajo srečati le pravo žensko, danes pa pravijo, samo malo moraš odrasti in te bodo te stvari minile. Pomembno je, da so za te osebe na voljo ustrezno izobraženi in strokovno pripravljeni timi. V Sloveniji jih imamo.«
Na vprašanje, zakaj tovrstnih tematik in stisk ne smemo minimizirati, je njegov odgovor enostaven. »Če naša družba temelji na spoštovanju človeka in človekovih pravicah, ki pripadajo vsakemu od nas, potem je vsak izmed nas pomemben. Če gre za manjšino, toliko bolj. Za večino nas, ki smo cisspolne osebe, je ta svet že pripravljen, narejen je po naši meri. Nobene stiske ne doživljamo, ko moramo na stranišče, ko izpolnjujemo obrazec in se moramo odločati med moškim in žensko. Tu se prepogosto razume, da nam neka manjšina jemlje naše pravice. Ne, vsak od nas mora še vedno imeti pravico iti na stranišče, če sem banalen. In moramo najti rešitev, kako to narediti. Najbolje tako, da je poleg moških in ženskih stranišč še nekaj nevtralnih. Včasih je za to, da sobivamo z našimi razlikami, treba minimalno. Toda če se na te razlike nalepi politika in populistični govor, je kar naenkrat konec sveta.«
Stopnja nerazkritosti visoka
V Ljubljani se srečamo z Neo, nebinarno osebo, ki se ne identificira ne za žensko ne za moškega, čeprav njene ali njegove telesne značilnosti kažejo, da ji je bil pri rojstvu pripisan ženski spol. Toda to Neo ne identificira. Ko govori o sebi, uporablja tako žensko kot moško obliko, oba zaimka, ona in on, kakor pač nanese.
Neo je direktorica TransAkcije, zavoda, ki se že deset let ukvarja s široko temo transspolnosti v Sloveniji. Tu najdejo prostor različni uporabniki, kakih trideset se jih oglasi vsak teden na svetovanje, po informacije. TransAkcija se zavzema tudi za transpravice, in sicer na zakonodajni ravni, ter sodeluje z interdisciplinarnim konzilijem za potrditev spolne identitete. Dela imajo ogromno, nenazadnje gre za temo, ki je v družbi še velik tabu.
V TransAkciji so doslej naredili tri raziskave o življenju transspolnih oseb v Sloveniji, v tisti iz leta 2019 je sodelovalo 113 transspolnih oseb, kar je doslej največji vzorec transoseb, sodelujočih v raziskavah pri nas. Toda te statistike so še vedno nepopolne. »Velika je stopnja nerazkritosti, tako kot pri prijavah transfobnega nasilja, kajti z več vidnosti pride tudi do več sovražnih vsebin. Z več vidnosti in informacij se preprosto več mladih uspešno razkrije. Sicer pa smo transosebe vseh demografik.«
Neo se je razkrila kot nebinarna oseba pred petimi leti in to ji je drastično spremenilo življenje. »Bolj sem prišla v stik sama s sabo, toda obenem sem se v situacijah, v katerih se prej nisem, zdaj počutila tudi neprijetno. Potem sem ugotovila, da se temu, kar doživljam, reče spolna disforija. To besedišče, ki ga dobivamo, nam zelo pomaga, da se najdemo nekje, da se lahko povežemo z nečim,« je povedala.
Največji težavi, s katerima se transspolne osebe pri nas srečujejo, sta zdravstvo in pravno priznanje spolne identitete. Slednje si želi zase tudi Neo. Preprosto zato, da bi lahko na osebnem dokumentu spremenila svoje ime in oznako spola, ki bi bil tretji, nevtralen. »Tudi postopek spremembe dokumentov kot tak je patologiziran, torej pogojen s tem, da moraš nujno vstopiti v medicinsko tranzicijo in pridobiti zdravniško potrdilo konzilija, kjer piše, da si spremenil spol. Sama pa trenutno ne razmišljam o medicinski tranziciji, a bi se vanjo morala vključiti, če bi želela spremeniti oznako spola na osebnem dokumentu,« je razložila. Zakaj je to tako pomembno? Eno je gotovo nelagodnost, ko morajo osebe, ki se ne poistovetijo s svojim biološkim spolom, označiti spol, ki ga ne čutijo. Kot drugo pa so vsakodnevne težave, s katerimi se srečujejo. Ko morajo na pošto, letališče, čez mejo, na stranišče … »Predstavljajte si osebo, katere spolni izraz je težko berljiv, kakšne probleme ima, ko mora na stranišče. Kam? V katerega koli gre, bo opažena in v najbolj tvegani situaciji bo žrtev nasilja. Stranišča znajo biti izrazito nevarni prostori in lahko predstavljajo prostor velikega tveganje za osebe, katerih izraz je težko berljiv. Transženske so še posebej ogrožena skupina. Jaz, ki me ljudje berejo feminino, si vedno izberem žensko stranišče, a je to zame čisti konformizem, ki sem se ga navadila. Vsekakor bi mi bolj ustrezalo nevtralno stranišče.«
Kajti nevtralnost, kot je prepričana Neo, izvira iz nje. »Transoseba nisem samo takrat, ko stopim v javnost, ko me kdo vidi ali ko opravljam svojo službo. To živi v meni. Moja identiteta ni ženska in ni moška, ni bolj eno in bolj drugo. Tudi če bi oblekla krilo, samo je. Moja identiteta samo je.«