Dachau kot izkušnja, ne kot umetnost
Bogdan Borčić velja za enega osrednjih slikarjev in grafikov druge polovice prejšnjega stoletja pri nas – Njegove umetnine so del pomembnih domačih in tujih zbirk
Ob letošnji deseti obletnici smrti slikarja in grafika Bogdana Borčića (1926–2014), ki je od leta 1980 živel in ustvarjal v Slovenj Gradcu, je v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) do 9. junija na ogled razstava Bogdan Borčić: Slika in prostor (Prepletene sekvence). V koroški galeriji, kjer hranijo 330 Borčićevih umetnin in so nekatera del stalne razstave, na pričujoči občasni postavitvi njegova dela postavljajo v dialog z deli avtorjev, s katerimi je živel, delal in si izmenjeval ideje. Na ogled je tako več kot 50 njegovih slik, grafik in skulptur, poleg teh pa tudi umetnine Gustava Gnamuša, Metke Kavčič, Štefana Marflaka, Gabriela Stupice, Jožeta Tisnikarja in drugih. Izbrana dela drugih umetnikov izvirajo deloma iz zbirke slovenjgraške galerije, deloma iz drugih galerij, nekateri umetniki pa so ob povabilu galerije naredili nova dela, kar daje po besedah kustosa Jerneja Kožarja razstavi nov zagon in dinamiko.
»Na razstavi Slika in prostor (Prepletene sekvence) sem izpostavil osrednja motiva, ki prevladujeta v Borčićevih delih. Seveda je teh več, vendar motiva vrat in ateljeja – ne le ker sta najpogostejša, temveč ker oba nastopata v njegovih delih od začetka do konca – najbolj zaokrožujeta slikarjev opus. Nastajala sta v različnih slogovnih izvedbah, skozi njiju pa tako lahko najlažje stopimo v njegov ustvarjalni svet,« pravi kustos Jernej Kožar, ki je Bogdana Borčića tudi osebno poznal, po njegovi smrti pa je veliko časa preživel tudi v njegovem ateljeju, saj je tam inventariziral njegovo umetniško zapuščino, del katere je umetnikova družina podarila KGLU.
Kustos Borčića opisuje kot izjemno toplega in odprtega človeka, strogega do sebe in discipliniranega, natančnega in doslednega ter duhovitega in odprtega. Za njegov opus pa pravi, da se mu lahko približamo z različnih vidikov. »Kronološko, skozi motive, različne umetniške tehnike, od slikarstva, grafike do kiparstva. Morda sta ravno izjemna raznolikost in hkrati konsistenca ustvarjanja tisto, kar najbolj pritegne in ga dela izjemnega,« o Borčićevem delu še razmišlja Kožar. Pri čemer umetnikovo ustvarjanje opredeljujeta tudi raziskovalna vnema in iskanje lepote v vsakdanjih stvareh. Na motiviko njegovih likovnih del je vidno vplival tudi morski ambient, saj je sicer v Ljubljani rojeni umetnik od otroštva naprej poletja preživljal v očetovi hiši na Komiži na Visu.
Od zasebne šole do akademije in poučevanja
Slikarstva se je Borčić učil že v najstniških letih v slikarski šoli Mateja Sternena in nato še pri Francetu Goršetu. Po koncu druge svetovne vojne, ko so v Ljubljani ustanovili likovno akademijo, je postal eden njenih prvih študentov. Po diplomi iz slikarstva leta 1950 je šolanje nadaljeval in specialko zaključil pri Gabrielu Stupici, s katerim sta po študiju ostala prijatelja. Za njegovo ustvarjanje so bila pomembna tudi študijska potovanja v tujino, med katerimi izstopa pariška izkušnja, kjer je tri mesece delal v ateljeju grafika Johnnyja Friedlaenderja. Ob svojih izobraževanjih je umetnik tudi sam postal pedagog. Učil je na novomeški gimnaziji, nato v Pionirskem domu in na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, od leta 1969 do 1973 pa je poučeval na slikarskem in od leta 1973 do 1984 na grafičnem oddelku ljubljanske likovne akademije. Konec sedemdesetih let je kot gostujoči profesor deloval na grafičnem oddelku likovne akademije v Monsu v Belgiji.
Preživel je Dachau
V zadnjem obdobju ustvarjanja se je umetnik soočil s svojo travmatično izkušnjo taborišča Dachau, kamor je bil pri komaj sedemnajstih interniran kot sodelavec Osvobodilne fronte. Taboriščna motivika se v Borčićevem delu sicer pojavlja že v šestdesetih in sedemdesetih letih, a se nato k njej eksplicitno ni vračal vse do leta 2004, ko so ga povabili, da v Dachau razstavi svoja dela. »Povabila na razstavo v Dachau verjetno ni mogel zavrniti, že zaradi sebe, čeprav ni veliko slikal motivov iz taborišča. V nasprotju z Mušičem (s katerim sta oba preživela Dachau, op. a.) se jim je izogibal. V šestdesetih letih je naslikal – Brausenbad ( Plinsko celico), ki je sedaj v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, in še nekaj manjših del s to tematiko. Leta 2004 pa je potem ustvaril cel cikel, ki ga je prilagodil svojemu takratnemu ustvarjanju, prav motivu vrat. Nastala so dela, kot so Vrata plinske celice, Vrata krematorijske peči in druga. Prav tako pa je nastala tudi grafična mapa Dachau,« razloži kustos Jernej Kožar, ki je bil pred dvajsetimi leti skupaj z Borčićem v Dachauu. Kot se spominja, se je tedaj obema zdelo precej bizarno, »da iz delavnega uničevalnega taborišča poskušajo narediti kulturno ustanovo, kot da bi si na tak način hoteli oprati roke«.
Selitev na Koroško
V Slovenj Gradcu je Borčić, kjer sta s Kožarjem veliko sodelovala, ustvarjal in živel vse od leta 1980 do svoje smrti. Ker tam v bloku, kjer je bival po selitvi, ni imel dovolj prostora za slikanje, mu je po Kožarjevem pripovedovanju ustanovitelj in tedanji direktor KGLU Karel Pečko za nekaj časa v uporabo odstopil galerijske prostore. V njih je lahko ustvarjal slike velikih formatov, tam pa se je vsakodnevno srečeval tudi z lokalnimi umetniki, med njimi denimo Jožetom Tisnikarjem.
V zgodovino umetnosti se je Borčić vpisal doma in v tujini, saj njegova dela hranijo v zbirkah mnogih svetovnih muzejev, med njimi denimo v dunajski Albertini, pa tudi v Krakovu, Parizu, Luksemburgu, Zagrebu, Tokiu, Miamiju in drugod. V Galeriji Božidarja Jakca je urejen njegov grafični kabinet, kot že omenjeno pa so njegova dela stalno na ogled tudi v slovenjgraški galeriji. Borčić, ki ga prištevajo tudi med najpomembnejše predstavnike ljubljanske grafične šole, je v svojem življenju veliko razstavljal po svetu in prejel več nagrad, med njimi tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2005.
V zgodovino umetnosti se je Borčić vpisal doma in v tujini, saj njegova dela hranijo v zbirkah mnogih svetovnih muzejev, med njimi denimo v dunajski Albertini, pa tudi v Krakovu, Parizu, Luksemburgu, Zagrebu, Tokiu, Miamiju. …