Najlepša pesem je brenčanje čebel
Predsednik Evropske čebelarske zveze in Čebelarske zveze Slovenije Enotno označevanje medu po državi porekla je velik dosežek tudi v boju proti ponaredkom
Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije in po novem tudi predsednik Evropske čebelarske zveze, si življenja brez čebel ne zna predstavljati. Zanj je – tako kot za vse čebelarje – brenčanje čebel najlepša pesem in včasih se zaloti, da po celem dnevu skrbi za čebele, postoji ob panjih še kakšno uro in jih samo posluša. »Nekateri ob vikendih in lepih dnevih uživajo na morju, jaz pa med svojimi čebelami,« se nasmeje čebelar, s katerim se srečamo na Brdu pri Lukovici, kjer ima sedež Čebelarska zveza Slovenije, ki jo vodi že sedemnajst let, ta mesec pa je bil ponovno izvoljen za naslednji mandat. V tem času je bilo narejenega ogromno v smeri prepoznavanja čebel in spodbujanja čebelarstva – ne le na slovenski, pač pa tudi na evropski ravni. Prav zveza je bila na primer pobudnica, da smo dobili svetovni dan čebel, ki ga obeležujemo 20. maja. V Žirovnici, od koder prihaja, ima Boštjan Noč okoli 400 panjev, njegov oče pa še kakšnih 150. Čebelarstvo je bilo tradicija v družini in kar nekako samoumevno je bilo, da jo bo nadaljeval. Pri trinajstih letih je začel hoditi v čebelarski krožek v osnovni šoli Žirovnica, ki ga je vodil njegov stric, in prav on je bil tudi njegov prvi mentor. Tedaj je dobil svoje prve čebele in s to dejavnostjo se sedaj ukvarja že trideset let.
»Ta vez je posebna, uživamo, ko se čebele razvijajo, ko se razmnožujejo, moraš jih začutiti. Ena družina ima okoli 10.000 čebel pozimi ter od 50.000 do 60.000 poleti. Čebele pozimi živijo pet, šest mesecev, spomladanske pa tudi samo 14 dni, potem umrejo v naravi. Zelo hitro se namreč v času sezone obnavljajo in iztrošijo ter zgarane umrejo. Več ko je paše, hitreje umrejo. V aprilu, maju in juniju se najhitreje obnavljajo, a prihajajo mlade čebele in to se niti ne pozna. Včasih ljudje vidijo kakšno obnemoglo čebelo, pa tu ni nič za narediti. Končala je svoje življenje,« pripoveduje poznavalec teh živalic, na katere čebelarji zlasti težko čakajo spomladi, ko prve priletijo iz panjev in lahko vidijo, koliko jih je preživelo zimo.
Vse bolj zahtevno opravilo
Priznava, da je čebelarstvo v zadnjih letih zelo zahtevno. »Če bi moj stari oče s svojim znanjem prišel nazaj, bi bil v letu, dveh brez čebel.« Včasih je bilo čebelarjenje bolj enostavno, zdaj so tu številne bolezni, podnebne spremembe, čebelar mora biti izobražen. Najtežje obdobje je decembra in januarja, ko čebelar ne ve, ali bodo preživele zimo. Ko vidi, da vzletijo, je v redu. Ravno zdaj, ko so bile temperaturne razlike ogromne in je prišlo do vdora hladnega zraka, je strah čebelarjev največji. Akacija, iz katere dobimo tretjino slovenskega medu, se namreč ravno sedaj odpira. »Eno je čebelarsko znanje, drugo pa je narava, na katero nimamo vpliva,« se zamisli Boštjan Noč, ki budno spremlja vremensko napoved, saj pozeba lahko uniči medovite rastline in če pride do dolgega hladnega vala, čebele potrebujejo podporo čebelarja, da od lakote ne umrejo. Ti hladni valovi jim namreč onemogočajo, da bi vzletele v naravo in čebelar jih mora krmiti s sladkorno raztopino. Včasih tega ni bilo. Čez zimo so jim čebelarji dali deset kilogramov sladkorja in to je bilo vse. Danes so razmere povsem drugačne.
Trenutno je v Sloveniji okoli 12.000 čebelarjev, aktivnih je okoli 10.000.
Po številu čebelarjev je Slovenija s skoraj petimi čebelarji na tisoč prebivalcev v samem vrhu držav članic Evropske unije. Lahko rečemo, da je Slovenija po vseh regijah kar gosto poseljena s čebelarstvom, nekateri menijo, da celo preveč. V javnosti se zadnje čase pojavljajo nekateri zapisi, da imamo preveč medonosnih čebel, ki odžirajo pašo divjim opraševalcem, a Noč se s tem ne strinja. »V naravi ima vsak opraševalec svoje rastline. Tam, kjer pobirajo med čebele, se ne pasejo čmrlji. Lahko sicer govorimo, da je vsega preveč, lahko bi imeli same divje opraševalce in niti kilograma medu. Problem pri tem je, da gre tudi za interes raznih raziskovalcev, ki zadeve prikazujejo zelo enostransko. O vprašanju, ali je čebel preveč ali ne, naj odloča stroka, ki se s tem ukvarja,« odločno pristavi in doda, da imamo v zadnjih letih ekstremno slabo vreme za čebele in slabe donose medu. Pridelamo ga okoli 2000 ton.
Hitro pa se lahko številka obrne, saj so problem razne zastrupitve, ki lahko vzamejo celo generacijo čebel. Čebele pa so kot neke vrste superorganizem: vsaka v panju ima svojo nalogo. Če vzameš iz panja eno generacijo, v bistvu presekaš cel panj, ki lahko zaradi tega propade, ne glede na to, da si uničil samo 20 odstotkov čebel.
Jasna bo država porekla
V čebelarstvu se je v zadnjih dvajsetih letih marsikaj spremenilo, tudi po zaslugi Čebelarske zveze Slovenije, ki neprestano z idejami in pobudami krepi ozaveščanje – ne le čebelarjev, ampak tudi splošne javnosti. Tako so izjemno ponosni na nedavno odločitev evropskega parlamenta, ki je prav na njihovo pobudo sprejela predlog, da se ves med na tržišču označuje s točno navedbo države porekla. Tako je evropski parlament v začetku aprila sprejel nova pravila označevanja mešanic medu. Namesto zapisa »mešanica medu iz EU in medu, ki ni iz EU« bo polnilec moral v osrednjem vidnem polju izdelka navesti vse države porekla mešanice medu skupaj s pripadajočim deležem po padajočem vrstnem redu.
»To je za nas največji dosežek, saj mora biti sedaj enotno označevanje medu označeno po državi porekla. Seveda to tistim, ki uvažajo med iz tretjih držav, ni pogodu, a mi želimo, da se ljudje lahko odločijo, da bodo kupili med, za katerega bodo vedeli, iz katere države prihaja. Lahko je to kitajski, vendar naj bo to zapisano. Na evropskem trgu je trenutno 50 odstotkov medu ponarejenega. Če nimamo znanega izvora, ne vemo, od kod med prihaja. Tudi Evropska čebelarska zveza, ki ima sedež v Sloveniji, meni, da je to glavna stvar v boju proti ponaredkom in v smeri zaščite potrošnika. Treba pa bo začeti razmišljati tudi o omejitvi kvot za prihod medu v Evropo, ker bodo sicer ljudje začeli opuščati čebelarstvo. Največji problem je, da ljudje prave hrane ne prepoznajo več. Zato je naš slogan: Evropejci jemo evropsko.« Prizadevanja za prepoznavnost domačega medu so v Sloveniji že obrodila sadove, saj kar okoli 80 odstotkov ljudi kupuje med neposredno od pridelovalca, kar je v primerjavi z drugimi državami izjemen dosežek.
Sajenje medovitih rastlin
Že pred leti, ko se ni toliko poudarjal pomen lokalno pridelane hrane, so bili v Čebelarski zvezi Slovenije pobudniki slovenskega zajtrka, ko otroci v šolah dobijo kruh z maslom in domačim medom, kar je le ena od številnih akcij, ki jih uvajajo med najmlajše, za katere si želijo, da bi prepoznali kakovosten med in se seznanili ne le s čebelarstvom, pač pa tudi z okoljskim vidikom. Skoraj 200 čebelarskih krožkov, ki se jih udeležuje 2500 otrok, kaže, da gredo prizadevanja v pravo smer. Čeprav je treba začeti pri otrocih, se z akcijami ozaveščanja o sajenju medovitih rastlin že nadejajo uspehov, a si želijo, da bi
Prizadevanja za prepoznavnost domačega medu so v Sloveniji že obrodila sadove, saj kar okoli 80 odstotkov ljudi kupuje med neposredno od pridelovalca.
se ljudje še bolj zavedali, kako pomagati čebelam. »Včasih so bili travniki cvetoči, danes kmetje kosijo tudi petkrat, vrtovi pred hišami so pokošeni skoraj na centimeter, kar zagotovo ni dobro. Naš cilj je, da bi vsak Slovenec posadil doma na leto vsaj eno medovito rastlino: sončnice, dišavnice, ajdo … Vsako sadno drevo je medovito. Državi smo dali pobudo, da bi v javnih parkih sadili le avtohtone medovite rastline. Namesto da sadimo tujerodne, na primer razne palme, japonske rastline, bi lahko sadili lipe, kostanje in druga drevesa, ki so naša,« razmišlja iskrivi sogovornik, ki mu idej zlepa ne zmanjka.
»Zdaj bi radi naredili preboj na področju izobraževanja čebelarjev, ustanovili smo šolo Antona Janše, našega največjega čebelarja, ki bo začela delovati jeseni in kjer bomo delali na specifičnih usposabljanjih. Nekdo, ki na primer želi pridelovati matični mleček, se bo tega naučil. Druga stvar je, da čebelarje in javnost seznanimo s kakovostnimi čebelarskimi pridelki. Za to imamo idealne pogoje. Certificirani čebelarski turizem se razvija tako pri nas kot po preostali Evropi.« Želijo tudi doseči, da država čebelarjem prizna status opraševalnega servisa, za kar je treba zagotoviti sredstva. Poleg tega je treba za čebelarje sprejeti zakonsko podlago za naravne nesreče, da se ve, kaj jim država v tem primeru nudi. Na evropski ravni pa želijo priti do referenčnega laboratorija, ki bo lahko jasno presodil, kaj so ponaredki medu. »Imamo še dosti idej. Tukaj na Brdu pri Lukovici želimo postaviti čebelarski glamping, v Mariboru največji apiterapevtski center za svetu, v Ilirski Bistrici se obeta projekt gradnje največjega panja na svetu, po katerem boš lahko hodil med satjem, v Kopru bo jeseni razglasitev evropskega prvaka v medu in še in še,« našteva Boštjan Noč. Nato se zasmeje, ker nekateri pravijo, da je malo nor, »a je treba priznati, da če imaš podporo terena in sodelavcev, potem so vse te nore ideje tudi uresničljive«.