Plagiat, ki je zaslužil več kot le prgišče dolarjev
Špageti vestern Za prgišče dolarjev, ki je izšel pred šestdesetimi leti, navdušil gledalce in med zvezdnike izstrelil legendarnega Clinta Eastwooda, so posneli skorajda dobesedno za prgišče dolarjev, zaslužili pa precej več
V teh dneh pred šestdesetimi leti je v filmskem studiu Cinecitta v bližini Rima na režiserski stolček sedel Sergio Leone, ambiciozen italijanski filmar, ki se je v zgodovino zapisal kot človek, ki je od mrtvih obudil žanr vesterna. V svoji dotedanji karieri je veliko asistiral slavnim ameriškim režiserjem, ki so v Italiji snemali epske spektakle, aprila 1964, ko je imel 35 let, pa se je namenil posneti svoj celovečerec. Pri zgodbi, postavljeni na ameriški Divji zahod, ga to, da tam sploh nikoli ni bil in da ni znal angleško, ni oviralo, kot tudi ne, da je zgodba v resnici plagiat.
Namesto katane revolver
Leta 1961 je ugledni japonski režiser Akira Kurosawa posnel film Jodžimbo, katerega zgodba je postavljena v drugo polovico 19. stoletja. Film o molčečem samuraju, ki prispe v majhno mesto, v katerem se za prevlado borita dve tolpi, je očaral Sergia Leoneja. Katano in kimono samuraja, ki v nastali situaciji prepozna priložnost za zaslužek, je v svoji domišljiji zamenjal za pončo, revolver in cigaro, japonsko pokrajino pa za ameriški Divji zahod in nastal je scenarij za film, ki je spočetka nosil naslov Veličastni neznanec. Obstaja sicer več anekdot o tem, kdo se je prvi domislil predelati japonski film, Leone je trdil, da je scenarij napisal sam, a na koncu so bili pod besedilo podpisani tudi španski in nemški pisci – menda zato, da je film na tak način pridobil financiranje vseh treh držav. S proračunom so bile težave že na samem začetku. Leoneju je za svoj projekt uspelo zagotoviti zgolj dvesto tisoč dolarjev, kar je bil drobiž v primerjavi z ameriškimi filmi, pri katerih je sodeloval prej in so razpolagali s po večdesetmilijonskimi proračuni. Zaradi zelo omejenih sredstev je moral sprejeti kar nekaj kompromisov. Ko je glavno vlogo, za katero je ponujal petnajst tisoč dolarjev, zavrnil ameriški zvezdnik Henry Fonda, se je obrnil na še sedem drugih igralcev in v osmem poskusu kriterije skrčil na več ali manj zgolj to, da mora igralec znati jahati. Tako je končno našel nekoga, ki je bil pripravljen pomladi 1964 za dobra dva meseca pripotovati v Evropo in posneti njegov vestern. To je bil Clint Eastwood, ki je sprva vlogo zavrnil, saj se mu je zdelo, da se je vesternom že iztekel čas, a ker je njegov agent obljubil Leoneju, da bo vsaj preletel scenarij, je besedilo vendarle vzel v roke.
Za koga navijati?
Naključje je hotelo, da je Eastwood tiste čase prijateljeval z nekom, ki je bil velik oboževalec samurajskih filmov in ki ga je leto prej nagovoril k obisku japonskega kina v Los Angelesu, kjer so vrteli Jodžimba. Takrat je med ogledom, tako je slavni igralec razlagal kasneje, pomislil, da bi po zgodbi Jodžimba lahko posneli odličen vestern, če bi le kdo imel dovolj poguma za to. Ko je nato prebiral scenarij, ki mu ga je poslal Leone, je že po nekaj straneh prepoznal zgodbo in zato sprejel vlogo. »Scenarij je bil napisan v zelo polomljeni angleščini, saj so ga pisali ljudje, ki so angleško govorili bolj za silo,« je v intervjuju za BBC razlagal Eastwood, ki se ni mogel pripraviti do tega, da bi izrekal besede in fraze, ki ameriškemu ušesu, vajenemu govorice Divjega zahoda, zvenijo povsem neavtentično. Pri režiserju Leoneju mu je uspelo, da so dialoge znatno okrnili, in s tem dosegel troje: ni se mu bilo treba lomiti z izumetničenimi klišeji, moral se je naučiti manj teksta, poleg tega pa je njegov lik z redkobesednostjo pridobil skrivnostnost. Prav misterioznost glavnega lika je bila ena od pomembnih komponent uspeha filma. Je junak ali antijunak? Navijamo zanj ali pač ne? Takšnih vprašanj si gledalci prej niso bili vajeni zastavljati, zato jim je skrivnostni in cinični kavboj, ki se je sicer boril proti zlu, a predvsem takrat, ko si je s tem lahko obetal finančno korist, vzbudil zanimanje. Kompleksnost glavnega lika je bila tudi nekaj novega glede na vesterne, kakršne so pred tem snemali Američani. Če je bilo v njihovih vesternih takoj jasno, kdo je dober in kdo slab ter kaj je prav in kaj narobe, v Za prgišče dolarjev teh ločnic ni tako enostavno potegniti. Poleg teh razlik so špageti vesterni vpeljali še nekaj novosti: če so bili kavboji, šerifi in drugi liki ameriških vesternov pogosto lepo urejeni, obriti in polikani, so v italijanskih različicah s svojo razcapanostjo in prepotenostjo delovali precej bolj tako, kot si gre predstavljati moške, ki po
cele dneve jezdijo po prašni preriji. Posebnost špageti vesternov je tudi v tem, da so jih snemali, kot da gre za neme filme. Ker so bili igralci z vseh vetrov in večinoma niso govorili niti enega skupnega jezika, so svoje besedilo povedali vsak v svojem jeziku, filme pa so nato naknadno studijsko sinhronizirali. Ker se jim na snemanju ni bilo treba ukvarjati z zvočno opremo, so si lahko privoščili več eksperimentiranja pri tehnikah snemanja, zaradi česar so špageti vesterni vizualno bolj izpopolnjeni.
Tožba iz Japonske
Film so sicer popljuvali tudi ameriški kritiki, ki jih je med drugim zmotila količina nasilja, poleg tega pa tudi Eastwoodova igra, ki so ji očitali, da je lesena.
Za prgišče dolarjev je doživel premiero septembra, ki velja za enega najslabših mesecev za začetek predvajanja novih filmov. V kinodvorane so ga poslali skoraj brez promocije, saj nobeden od večjih distributerjev ni želel tvegati s filmom neznanega režiserja in neznanih igralcev. Prve kritike so bile vse prej kot spodbudne, a je film med gledalci naletel na odobravanje in v nekaj tednih zaslužil več kot kateri koli drugi italijanski film prej, glas o uspešnici pa je dosegel tudi Japonsko. Akira Kurosawa si je ogledal film, nato pa napisal pismo: » Signor Leone, pravkar sem imel priložnost videti vaš film. Je zelo dober, vendar je to moj film. Ker je Japonska podpisnica bernske konvencije o zaščiti avtorskih pravic, mi morate plačati.« Sledila je tožba, ki so se ji Italijani skušali izmakniti z opozarjanjem na to, da je tudi sam Jodžimbo plagiat, saj da temelji na romanu Rdeča trgatev Dashiella Hammetta. Spor so naposled razrešili z dogovorom, da bo Kurosawa prejel 15 odstotkov dobička, ki ga bo ustvaril Za prgišče dolarjev. Potem ko so film leta 1967 izvozili v ZDA in je postal uspešnica tudi tam, se je izkazalo, da to še zdaleč ni malo denarja, in Kurosawa je na tak način zaslužil veliko več, kot mu je nanesel njegov film. Za prgišče dolarjev je zaslužil okoli 19 milijonov dolarjev, današnjih 170 milijonov.
Film so sicer popljuvali tudi ameriški kritiki, ki jih je med drugim zmotila količina nasilja, poleg tega pa tudi Eastwoodova igra, ki so ji očitali, da je lesena. Mnenje peščice kritikov, ki so v tej »lesenosti« že spočetka videli skrivnostnost, hladnost in samozavest, je v letih, ki so sledila, prevladalo. Film, ki je začetnik žanra špageti vesternov, je dobil dve nadaljevanji – Za dolar več in Dober, grd, hudoben – v katerih sta vnovič sodelovala Leone in Eastwood.