Ugrabljali so predvsem potomce milijonarjev
Tarče ugrabiteljev so tudi otroci slavnih – Med najbolj znanimi primeri so Charles Lindbergh mlajši, Frank Sinatra mlajši in John Paul Getty III.
Nadaljujemo serijo člankov o najbolj zloglasnih izginotjih otrok, ki sta jo spodbudila umor dveletne Danke Ilić v Srbiji in dramatično, predvsem dolgotrajno iskanje njenega trupla. V prvem delu smo pisali o najodmevnejših primerih v Evropi (Madeleine McCann, Natascha Kampusch, Elisabeth Fritzl, Ben Needham), v drugem pa o pogrešanih otrocih, ki so se najbolj vtisnili v spomin Američanom. Izpostavili smo še vedno nerazrešen primer devetletne Amber Hagerman iz leta 1996, na osnovi katerega so vzpostavili sistem za obveščanje Amber Alert, primer izginotja šestletnega Etana Patza, ki je bil eden prvih otrok, čigar fotografijo so objavili na embalaži mleka, ter primer Jaycee Lee Dugard, ki sta jo zakonca Garrido ugrabila leta 1991, ko je bila stara enajst let, domov pa se je vrnila šele osemnajst let kasneje. Svojemu ugrabitelju in posiljevalcu je rodila dva otroka. V tokratnem besedilu se osredotočamo na najbolj znane ugrabitve otrok slavnih.
Kdo je ugrabil otroka najslavnejšega pilota?
Prvega marca 1932 je okoli devete ure zvečer iz zibke v domači hiši, ki je precej na samem stala v Hopewellu v New Jerseyju, izginil dvajset mesecev star sin slavnega pilota Charlesa Lindbergha in pisateljice Anne Morrow Lindbergh. Izginotje dečka z zlatimi lasmi je kako uro kasneje opazila njegova varuška, ki je na oknu v drugem nadstropju hiše našla tudi zahtevo po odkupnini 50.000 dolarjev. Nekaj dni kasneje je prišla nova zahteva, tokrat za 70 tisočakov, pa potem tretja in četrta … Čez nekaj tednov je družina odkupnino plačala, Charles mlajši pa se nikoli več ni vrnil domov. Dvanajstega maja so njegovo trupelce našli v plitvem grobu le nekaj kilometrov stran od domače hiše. Imel je počeno lobanjo, umrl naj bi zaradi udarca po glavi. Dogodek je še dodatno pretresel ameriško javnost, saj je bil Lindbergh zaradi svojega zgodovinskega preleta čez Atlantski ocean pet let prej ena najbolj priljubljenih oseb tistega časa. Mediji so poročali o »zločinu stoletja«. Preiskavo je takoj prevzel FBI, a njeni začetki na osnovi peščice dokazov, ki jih je storilec pustil na kraju (lestev, s katero je skozi okno stopil v otroško sobo, ter pismo odkupnine), niso bili spodbudni. Sina je od prvega dne mrzlično iskal tudi slavni pilot, ki je unovčil svoje znanje in zveze v letalski industriji. Preboj so doživeli leta 1934, ko so prišli na sled serijskim številkam bankovcev iz odkupnine. Aretirali so nemškega priseljenca Bruna Richarda Hauptmanna, pri katerem so našli nekaj denarja in orodje, s katerim bi lahko izdelal lestev. Kljub vztrajanju, da je nedolžen, so ga obsodili na smrt in ga aprila 1936 usmrtili na električnem stolu. Mnogi so vseeno še danes prepričani, da je bil usmrčen nedolžen človek. Profesor zgodovine na prestižni univerzi Rutgers Lloyd C. Gardner je v knjigi Primer, ki nikoli ne umre prst uperil v slavnega pilota, češ da bi ta lahko zrežiral ugrabitev in umor sina. Ta naj bi imel hud rahitis, kar pa je pilot, vnet zagovornik rasne superiornosti severnih Evropejcev, skrival pred javnostjo. Zgodovinar je prepričan, da je Lindbergh preiskovalcem preprečil zaslišanje gospodinjskega osebja, policiji pa iskanje storilca, češ da se boji za sinovo življenje. Po najdbi trupla ga je dal hitro upepeliti. Krožilo je še več teorij (zarote) – da je otroka vzela zločinska združba, ki je hotela na ta račun obogateti, da je deček med ugrabitvijo po nesreči umrl, da se je pilotu nekdo hotel le maščevati …
Prehitro so ga izpustili
Kakšna tri desetletja kasneje, bilo je decembra 1963, sta Barry Keenan in Joe Amsler iz hotela na jezeru Tahoe ugrabila takrat devetnajstletnega sina slavnega Franka Sinatre. »Še danes vidim, kako je strmel v naboje,« se je Keenan kasneje spominjal za revijo People, kako je mladeniču pred obrazom mahal s pištolo. Bil je pijan in na tabletah, ko ga je na silo zvlekel iz sobe. Frank Sinatra mlajši je bil glasbenikov edini sin, tudi sam pa je bil takrat na turneji. Keenanu in prijatelju se je pod krinko sobne strežbe uspelo prebiti v sobo 417, ga strpati v najet avto ter se odpeljati v Los Angeles. Njegov slavni oče je bil ob prejemu klica Johna Irwina (šlo je za tretjega sodelujočega pri ugrabitvi) za odkupnino v Renu. »Bil je živčna razvalina,« je njegovo stanje opisal glasbenikov takratni predstavnik za stike z javnostmi. Keenan je vedel, da si mladenič ni bil najbolj blizu z očetom, svoje dejanje pa je (povsem zadet) racionaliziral tudi tako, da ju bo ugrabitev zagotovo zbližala. Poleg tega je s kolegom, kakopak, zahteval tudi odkupnino – 240.000 dolarjev (danes bi to bilo okoli 2,4 milijona dolarjev). Slavni pevec je nemudoma zbral denar, agent FBI pa ga je odnesel na dogovorjeno mesto, na parkirišče med dva šolska avtobusa. A še preden je Keenanu in Amslerju uspelo prevzeti bogastvo, je Irwin zapaničaril in mladeniča izpustil. Nekaj več kot dva dni po ugrabitvi je bil Frank Sinatra mlajši že doma, prav tako je družini uspelo dobiti nazaj
večino denarja. Keenan se je na sodišču branil, da je bila ugrabitev le oglaševalska prevara, da bi mladi pevec pritegnil pozornost in tako naredil korak naprej v karieri. Porota temu ni verjela, se je pa Frank mlajši vse do konca življenja otepal teh namigov. Trojica je bila obsojena na dosmrtni zapor, a so jim kazni sčasoma znižali na 12 let zapora. Po nekaj letih so bili že vsi na prostosti. Keenan se je streznil, se podal v svet nepremičnin, igralnic in letovišč ter postal milijonar. Frank mlajši je zaradi zastoja srca med turnejo umrl leta 2016. Star je bil 72 let.
Ni hotel plačati odkupnine
Deset let kasneje, julija 1973, so v Rimu ugrabili Johna Paula Gettyja III., šestnajstletnega vnuka milijarderja Jeana Paula Gettyja. Najbolj nenavaden, če ne celo grozljiv vidik ugrabitve je bil, da dedek ni hotel plačati 17 milijonov dolarjev odkupnine (danes bi bilo to več kot sto milijonov), čeprav je bil to zanj
bolj ali manj drobiž. Takrat je bil namreč najbogatejši človek na svetu. Prepričan je bil, da bi se ob plačilu nepridipravi osredotočili na preostalih trinajst vnukov. Italijanska mafija je najstnika tako zadrževala kar pet mesecev, vmes so mu – v opozorilo dedku, da mislijo resno – celo odrezali uho in ga poslali italijanskemu časniku. »To je njegovo prvo uho. Če bo njegova družina po desetih dneh še vedno mislila, da gre le za veliko šalo, bomo poslali še drugo. Če poenostavimo – dobivali ga boste po koščkih,« je pisalo v priloženem pismu. Obstajala je namreč tudi teorija, da se je dal najstnik sam ugrabiti, da bi tako z dekletom prišla do nekaj denarja, a si je na koncu premislil. Mafiji pa se je zdel načrt briljanten in ga je speljala. Šestnajstletnik je v ujetništvu hudo zbolel, razvil je alergijo na penicilin, njegov biograf pa je kasneje vztrajal, da je bila odvisnost od alkohola v njegovih zrelih letih neposredno povezana s pitjem velikih količin viskija v ujetništvu, da mu je bilo toplo in da je zadušil bolečino. Do konca življenja naj bi čutil tudi druge zdravstvene posledice. Ugrabitelji so zahtevali 3,2 milijona odkupnine, a je naftnemu tajkunu uspelo izpogajati 2,2 milijona. To je bila namreč najvišja vsota, za katero je lahko uveljavil davčno olajšavo. No, denar je pravzaprav posodil sinu, in sicer s štiriodstotno obrestno mero. Kmalu po plačilu so fanta decembra 1973 našli na bencinski postaji v provinci Potenza. Ko je na mamino pobudo poklical dedka, da bi se mu zahvalil za pomoč, ta ni hotel niti priti k telefonu. Prijeli so devet ugrabiteljev, pripadnikov klana 'Ndrangheta iz Kalabrije, dva so obsodili in poslali v zapor, druge so zaradi pomanjkanja dokazov izpustili. Večine denarja niso nikoli našli.