Pomlad 2021

⚫ Ker smo kuharska revija, najprej nekaj o piknikih, kajti sezona bi se morala zdaj pa res začeti. Že pred leti sem ugotovila, da je zadnje čase vsak drugi mesec november, in se zato sprašujem, kaj to pomeni za naše prehranjevanje na prostem. Saj, človek se potrudi, sedi zunaj v puhovki, z vilicami zadržuje čevapčič, da mu ga ne odpihne s krožnika, prikimava, da je bevanda bolj osvežilna kot vino, ko mu dež razredči vsebino kozarca. Malo pa je vseeno nadležno. Že v tej številki smo mislili pripraviti še en članek o tem, kakšen je plan B – torej jedi iz sestavin, ki bi se morale cmariti zunaj na žaru, pa se ne morejo, ker je premrzlo, premokro, presivo in preveč odbijajoče.

Sama sem v tem času že po sili razmer predelala prvi pladenjček čevapov v ljubo mi jed s pomenljivim – in uradnim, da ne bo pomote – imenom krota v luknji: svaljke preoblikujem v kroglice, jih popečem, segrejem pekač, ga namastim, razporedim kroglice in jih zalijem z redkim testom palačinkastega tipa. Pa v pečico z vsem skupaj, dokler se reč ne napihne, da nekatere kroglice kar poskačejo iz svojih lukenj. Pri nas ponekod podobni jedi, samo brez mesa, rečejo tudi babja jeza.

Menda zato, ker se hitro napihne do neslutenih razsežnosti. No, pa hitro potem tudi upade. Več o planih B v prihodnjih številkah ...

***

Tu in tam se tudi v meni začne napihovati jeza, ampak prav tako kar hitro upade. V temu času okrog praznika dela vseeno moram še enkrat potrditi: minulo leto s pandemijo je največ dodatnega dela nakopalo ženskam. Mnogi so to močno znanstveno izračunali in dokazali empirično, jaz pa čutim na svoji koži, ko se zvrnem v posteljo, prižgem televizor, da bi končno v miru lahko gledala svoje priljubljene skandinavske kriminalne serije – pa zjutraj, ko se zbudim v istem položaju, spoznam, da sem zgodbo spremljala točno prvih šest minut, preden se je nadme zgrnil jekleni pokrov spanca. Malo sem izmučena od tega. Ampak ta jeza v meni se poleže, preden se zares razraste, ko vidim, kakšne muke preživljajo drugi ljudje.

***

Ker smo samo kuharska revija, mogoče sploh ni prav, da o tem tu pišem. Mogoče banaliziram to grozo, ampak v meni je trenutno zares velika, iskrena in ostra bolečina. V moji kuhinjski omari je rožnata škatla, v katero sem zbrala vse azijske in eksotične začimbe, ki sem jih sicer iskala po omarah. Vedno, ko se namenim kuhati kari, se veselim trenutka, ko odprem to škatlo in vame buhne vonj po masalah, različnih mešanicah začimb, ki jih nosim domov od vsepovsod. S polnimi pljuči sem vedno vdihnila to slast, zaprla oči in pred mano so prav zares, otipljive in močnih barv, vstale podobe čudovitih ornamentov s havelijev v Džaisalmerju, zlatega večernega sonca, ki je obsijalo žensko, ki nas je pozdravila, ko smo šli mimo njenega polja vrtnic pri Puškarju, pa osvežilna moč vetrca, ki je vel čez jezerce, prepredeno s palačami v Udaipurju.

Dobesedno slabo vest imam danes za vsak vdih tega vonja, pospremljen s čudovitimi podobami iz spominov – ki ga tako lahko in samoumevno naredim, medtem ko se uboga Indija duši.

Smo samo kuharska revija, ampak tudi za nas je vse to pomlad 2021.

S polnimi pljuči sem vedno vdihnila to slast, zaprla oči in pred mano so prav zares, otipljive in močnih barv, vstale podobe.