Ne Delo - Odprta Kuhinja for Ne Delo
Na zob ali ob zob
●Seveda se vam je že zgodilo, da ste prijatelje povabili na večerjo. (In se pri sebi tiho želeli postaviti z jedjo, ki vam po navadi še posebno uspe, da jo vsi hvalijo.) Toda … Ja, hudir ima rad mlade in zameša začimbe, prižge čebulo, vsuje preveč soli, njegov izbor spotikanj je obsežen, večja ko je vaša želja, da bi se postavili, daljši je njegov seznam. Potem vas to gloda, dokler ob prvi priložnosti fiaska ne popravite.
Presneto drugače je, če imate restavracijo. Znanega imena. S priznanim lokalnim jedilnikom. In seveda tudi s preskušenim kuharjem, saj pri vsakodnevnem obratovanju v vse bolj zahtevni kulinariki ne morete igrati lota. Noben kruh ni lahak, zato imen ne bom omenjala. Imam izkušnje z desetimi leti izbora najboljšega slovenskega kuharja, ki se je nekoč imenoval Delova Zlata žlica, nadzorovala sem vsako uro tekmovanja med najboljšimi pripravljavci jedi … in presneto dobro vem, kaj vse se lahko sfiži. Na vsakem koraku.
Ponavljam pa, da se loterije ne moremo iti, če imamo vsak dan odprto ugledno restavracijo. Obiskovalci pripeljejo prijatelje iz Francije, da bi se malo pohvalili z domačo priznano kulinariko. Blizu vrha navdušujočih jedi so zame krompirjevi svaljki. Pa naj bo potem omaka taka ali drugačna. Čeprav je številka ena zajčkov golaž. Le da tam, kjer kuhajo najboljše zajčje golaže in raguje, v Franciji, do krompirjevega testa nimajo slovenskega odnosa. Dober srnin ali jagnječji ragu ne zaostaja veliko. In ko na jedilniku vidite domače njoke z ragujem, jih res toplo priporočite francoskim prijateljem. Ne da bi vas prej zbodlo, da je jedilni list priznane restavracije čudno kratek. Nobenih privlačnih variacij, ki bi se morale kar vrstiti ter vam cediti sline.
In tako vseh šest v vidno zadovoljstvo natakarice naroči domače njoke z ragujem. S kozarcem dobrega briškega rdečega. Za vsakega, seveda. Kar vleče se, malo nam že kruli, saj smo se »šparali« za kulinarični užitek. Ampak če hočeš res dobre, ravno prav konsistentne njoke, je treba počakati, da se, četudi odmrznjeni, pravilno skuhajo. Ko jed pride na mizo, ne vidim njokov, niti ne krompirjevih svaljkov, ki jih lahko (proizvajalca tudi ne bom omenjala) kupite v vsaki samopostrežnici in dodate omako po želji, le nekakšne sprijete kockice.
Upajoč, da bo v ustih drugače kot na pogled, zapičim vilice v prvi njok, a se od trdote uspešno spodmakne. Potem se lotim bolj previdno … no, da ne premlevam predolgo, domači svaljki, bolje njoki, so bili nekaj najbolj trdega in z razočaranjem nadevanega, kar sem kdaj jedla pod ugledno streho. Zakaj, zakaj, me je glodalo – čisto preveč moke, premalo krompirja, premalo skuhano, predolgo zamrznjeno … očitno porcijsko zamrznjeno kar v paketu, saj z ragujem ni bilo dosti boljše, vse skupaj komaj mlačno. Preračunano na peščico gostov, ki bo, v pomanjkanju bolj vabljive ponudbe, izbrala edino resno toplo jed na jedilnem listu. O računu rajši kdaj drugič!
Toliko poslušamo o »al dente«, da si najbrž v domovini tega izraza obvezno trdoto že preveč ženejo k srcu? Jo jemljejo čisto dobesedno?
Ampak tudi v drugi dobro obiskani restavraciji ob morju, spet ostanimo kar brez imen, so obsedeni s tem, da morajo biti testenine »na zob«. Kar pa ne pomeni, da moraš biti zaradi njih »ob zob«! Ozki rezanci, vabljivi na oko. Potem pa ne veš, ali so bolj obupni trdi rezanci ali napačno skuhani kalamari za polivko. Vsi skupaj se bomo še kar učili, bi rekla – in to osnovnega, kar sem si zapomnila tudi s tekmovanj: predvsem mora biti okusno! In kot bi rekli nekateri bolj tehnično usmerjeni dandanes: bolj »user friendly«!
Toliko poslušamo o »al dente«, da si najbrž v domovini tega izraza obvezno trdoto že preveč ženejo k srcu? Jo jemljejo čisto dobesedno?