Šolanje in izobraževanje po meri otroka

(Pravice in potrebe otrok iz ranljivih skupin v procesu šolanja – na primeru disleksije)

Intervju v Oni z mag. Jožico Frigelj z naslovom Pomembnost ocen je ubijalska me je spodbudil, da vam pošljem svoj članek in pogled na naš šolski sistem in njegov razvoj skozi čas.

Povzetek

Na primeru otrok in mladostnikov z disleksijo želim pojasniti, da je šolski sistem v Sloveniji takšen, da pomaga ustvarjati več otrok, ki spadajo v krog ranljivih skupin. Potrebujejo veliko dodatnih strokovnjakov in pomoč staršev, da so lahko uspešni. Zapis je nastal na podlagi dolgoletnega opazovanja in lastne izkušnje.

Kljub temu, da se slovenski šolski sistem in njegova organizacija v zadnjih petdesetih letih na makro ravni nista veliko spremenila, se je ogromno spremenilo znotraj njega. Spremembe so vzele avtonomnost učitelju, učni načrti so zelo natrpani, zmanjšal se je čas za ponavljanje in utrjevanje snovi, povečala se je zahtevnost snovi glede na starost otrok in mladostnikov, več ur pouka, dodatni predmeti, stresno in zelo pogosto preverjanje znanja, boj za čim boljše ocene že v nižjih razredih osnovne šole. Vse našteto lahko zelo škodljivo vpliva na duševno zdravje otrok, posebno tistih v razvoju, ki je pri vsakem otroku različen in ni zaključen.

Smatram, da je prišel čas za korenito reformo šolskega sistema, ki naj postane takšen, da omogoča otrokovo samostojnost, podpira vedoželjnost in raziskovalni duh, daje veselje do odkrivanja in usvajanja novih znanj ter potapljanja v skrivnosti sveta. Prva zahteva naj bo, da bo šola za vse udeležene, otroke, mladostnike, učitelje in starše, manj stresna in prijetnejša.

Takšno spremembo so že izpeljali na Finskem. Lahko si jo vzamemo za vzor ali izpeljemo svojo lastno.

Uvod

Šolski sistem v Sloveniji deluje na način, da veliko otrok in mladostnikov potrebuje dodatno strokovno pomoč, pomoč staršev in inštruktorjev, da bi lahko bili uspešni. V času mojega šolanja je bilo glede tega bolje, ker so imeli učitelji več avtonomnosti in so po notranjem občutku pripeljali do znanja tudi otroke in mladostnike, ki so za usvojitev znanja potrebovali nekoliko več časa in več razlage. Učno uspešni so bili tudi otroci in mladostniki, ki jih v današnjem načinu šolanja vključujemo v krog ranljivih skupin, ne da bi se z njimi ukvarjala cela armada strokovnjakov in ne da bi jih doma poučevali in jim pomagali starši in inštruktorji. Seveda ne propagiram vrnitve v šolski sistem iz mojega časa. Je tudi zastarel in preživel, a ob njem lahko pojasnim elemente, ki se mi zdijo pomembni v procesu vzgoje in izobraževanja.

Šola v času mojega otroštva

Vsak otrok je edinstveno bitje. Rojen s posebno nalogo. Da bi jo lahko izpolnil, ima sposobnosti, talente, dana sta mu želja in navdih. Prav vsak posameznik, ki se ne razvija v okolju, v katerem lahko to

edinstvenost razvija, kjer se ne počuti varnega, sprejetega in ne more delovati iz notranje želje, radovednosti in vedoželjnosti, postane ranljiva skupina.

Vse od svojega sedmega leta, ko sem prvič vstopila v šolski sistem, sem priča. Priča svojemu šolanju, šolanju otrok in mladostnikov, s katerimi delam kot pedagoginja, in svojih dveh otrok, ki sem jima mama. V vseh teh letih sem opazila, da se šolski sistem preobraža v smeri, da ustvarja vedno večje število šolajočih se, ki potrebujejo poleg učiteljev dodatno obravnavo različnih strokovnjakov. Opazila sem tudi, da se otroci vstopa v šolo veselijo, že v drugem razredu pa na moje vprašanje, ali radi hodijo v šolo, odgovorijo, da ne – no, le zaradi družbe.

Sem oseba z disleksijo, s povprečnimi sposobnostmi, z močnimi in šibkejšimi področji. Med svojim osnovnošolskim šolanjem sem opazila, da mi usvajanje nekaterih znanj in spretnosti povzroča težave. Potrebovala sem več časa, da sem se jih naučila in se v njih izmojstrila. Vendar sem vseeno dosegala odličen uspeh. Nikdar nisem dobila občutka, da bi bilo z mano kaj narobe. V gimnaziji sem se bolj mučila, a sem kljub vsemu napredovala z dobrim uspehom. Lahko sem se vpisala na študij po svojih zanimanjih in ga v roku dokončala.

Če primerjam svoje šolanje z današnjim, lahko ugotovim, da je bilo bolj sproščeno:

– manj pisnih preverjanj, le pri matematiki, slovenščini in angleščini (v gimnaziji pri pouku zgodovine, na primer, smo v štirih letih pisali le en test, in sicer na koncu četrtega letnika);

– snov, ki ti je bila težja, si lahko popravil z drugo, ni bilo potrebno, da je vse pozitivno (obveljala je povprečna ocena);

– ustno preverjanje pri matematiki je bilo res ustno, učitelj te je opazoval pri reševanju naloge, te opomnil, če si obrnil številko, in naloga je bila pravilno rešena, rekel je, da je to površnost, vedel je, da ni neznanje, pri drugih predmetih, ti je postavil podvprašanja ali dal izhodiščno besedo, da je misel lažje stekla;

– če si zbolel, si se po tednu dni brez težav vključil v učni proces in nadomestil zamujeno – bilo je manj snovi, več ponavljanja in utrjevanja;

– starši skoraj nobenemu otroku niso pomagali pri nalogah in učenju, tudi meni nikoli.

In smo se izšolali, postali strokovnjaki, znanstveniki, zdravniki, učitelji, strojniki itd.

Naj še dodam, da sta bili v prvi razred moje osnovne šole skupaj z mano vključeni tudi dve temnopolti deklici (tujki – kot ranljiva skupina). Sestri. Angleško govoreči. Obe so vključili v prvi razred, čeprav je bila ena leto dni starejša. Ni bilo nobenih težav, nobenih psihologov in dodatnih ur. Enostavno jih je sistem integriral. In je šlo. Z nami sta ostali do šestega razreda, normalno napredovali. Nato so se odselili v neko drugo državo.

Po končanem študiju sem se pred približno 37 leti zaposlila na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kot domski pedagog – vzgojitelj v domu. Tudi v zavodu je otrokom večinoma šlo. Poredko smo se zaradi učne problematike ali česa drugega posebej sestali – imeli »team«. Le tu in tam je kateri od otrok potreboval psihologa, skoraj nikoli psihiatra. Otroke je bilo treba spodbujati k učenju, občasno so potrebovali pomoč pri domačih nalogah in preverjanje naučenega. Največ znanja so usvojili v šoli – pri pouku. Mi pa smo večji del popoldnevov preživljali zunaj na dvorišču ob sproščenem druženju, igrah in športnih dejavnostih. Hodili v kino, na razstave, izlete. Starši se niso vključevali v šolanje. Le informativno. Tako je bilo približno prvih 15 let mojega službovanja. Nato se je tudi pri nas veliko spremenilo.

Šola danes

Približno takrat sta vstopila v šolo tudi moja hči in sin. Od trenutka, ko se je pojavilo nacionalno preverjanje znanja na koncu osemletke in pozneje devetletke, se je šolanje otrok začelo korenito spreminjati. Povečal se je namreč pritisk na učitelja. Pojavil se je strah, kaj če se bo pri zaključnih izpitih izkazalo, da učitelj učencev ni dovolj naučil. Strah je pokopal občutek avtonomnosti, učitelji so povečali zahtevnost in posledično pritisk na otroke. Učenci so postali manj uspešni, zato se je povečal tudi pritisk staršev nanje. Začeli so pomagati otrokom pri učenju in domačem delu ter s tem dobili vpogled v učni proces. Marsikaj jim ni bilo všeč in so se začeli vtikati v delo učiteljev in šole. Kar je postalo neprijetno. Le peščica otrok se je še šolala brez vmešavanja staršev. Tisti redki, ki jim je takšna šola pisana na kožo, in tisti, ki jim starši niso znali in zmogli pomagati.

V šoli se je:

– močno povečalo število pisnih in ustnih preverjanj pri vseh predmetih, tudi v nižjih razredih osnovne šole;

– znanje se je natančno »merilo in tehtalo«, celo ustna preverjanja so se začela točkovati;

– ustno preverjanje pri matematiki se je in se še največkrat izvaja v klopi, na listu, obsega manj nalog kot pisno preverjanje, a učenec sam rešuje, učitelj ga pri reševanju ne opazuje in mu ne pomaga, v tem času poučuje in se ukvarja z drugimi učenci;

– vse ocene iz vseh sklopov snovi morajo biti pozitivne;

– če ne usvojiš danes, jutri, to znanje ni več cenjeno in primerno nagrajeno;

– izredno dolgi testi, ki jih otrok komaj uspe dokončati, nima časa za razmislek, posebno počasnejši otroci;

– fotokopije učne snovi (otrok je ne zapiše sam), zato se lahko vzame večja količina snovi, ki jo otrok usvoji šele doma, s pomočjo staršev in inštruktorjev, ti mu pomagajo pri reševanju nalog, ki jih v šoli niti niso predelali ali rešili;

– abstraktno učenje se pomakne v nižje razrede, čeprav zrelost populacije otrok v povprečju ostaja enaka;

– podaja se velike količine podatkov, ki jih je treba pomniti;

– upad populacije v nekem obdobju je celo povzročil uvedbo dodatnih ur dejavnosti in pouka (da so učitelji obdržali službo), od tedaj otroci preživijo v šoli več časa itd.

V tako zaostrenih razmerah je veliko otrok začelo imeti učne težave in so potrebovali vsakodnevno pomoč staršev. Otroci s speciičnimi učnimi težavami pa sploh niso imeli in nimajo nobene možnosti, da se znajdejo in izvlečejo sami. Prej so imeli razumevanje učitelja in manj storilnostno naravnan program šolanja, v katerem so lahko samostojno napredovali.

Tako so v populaciji šolajočih se osnovnošolskih otrok začeli izstopati otroci z normalnimi, povprečnimi sposobnostmi, ki so bili kljub pomoči staršev in prizadevnemu delu manj uspešni ali neuspešni. Staršem se je to čudno zdelo, saj do vstopa otroka v šolo pri njem niso opazili nič posebnega. Zato so poiskali nasvet in pomoč psihologa in specialnega pedagoga. Takšnih otrok je bilo vedno več in psihologi so počasi opozorili na skupino otrok, ki je potrebovala poseben, drugačen pristop, da bi lahko napredovala.

Takšna ortodoksna, stroga, storilnostno usmerjena oblika šolanja, ki najbolj ceni veliko količino nakopičenih podatkov in logično-matematična znanja, ki otroka dnevno strogo ocenjuje, ga primerja z drugimi in je izključujoča, je ustvarila novo ranljivo skupino: dislektike oz. učence s speciičnimi učnimi težavami. Mednje je sodil tudi moj sin, ki je disleksijo podedoval po meni. Dobil je odločbo z veliko navodili učiteljem, a več od podaljšanega pisanja testov ni bil nikoli deležen, ker tega tudi ni nihče preverjal. Jaz nisem s prstom kazala, katerih prilagoditev nima, ker se ne bi izplačalo. In tudi preveč dela je bilo s tem, da sem mu pomagala in ga poučevala. Učitelji so narekovali, kaj se mora naučiti, in jaz sem ga učila. Učitelji pač niso strokovnjaki za delo z otroki s posebnimi potrebami in jim niti ni moč zameriti. Tudi meni je bilo težko in sem se lovila. Samo neizmerna ljubezen, ki jo ima mama za svojega otroka, in njegova pripravljenost, da je delal, sta pomagala, da nisva obupala. Lažje mu je bilo v srednji šoli in na fakulteti, ko je z zrelostjo premagoval svoje pomanjkljivosti v zaznavanju.

In naj še dodam, da ranljiva skupina niso postali le otroci s speciičnimi učnimi težavami, pač pa tudi športno, umetniško, socialno, čustveno nadarjeni. To so tisti, ki delujejo bolj z desno možgansko polovico. Ti talenti, ki so lahko osnovna lastnost neke osebnosti in so povezani z otrokovim življenjskim poslanstvom, so tretirani kot »mimogrede«. Lahko smo prepričani, da se psihosocialno, čustveno inteligenten osebek, ki nima odlično razvitih tudi logično-matematičnih sposobnosti, v tem času nikoli ne bo izšolal za zdravnika. Mar ne potrebujemo tudi kakšnega takšnega zdravnika?

Vsi ti otroci v procesu šolanja predolgo čakajo na občutek, da so lahko samostojni in uspešni. Težko razvijejo samozavest in občutek lastne vrednosti. Preveč se morajo učiti in nimajo dovolj možnosti za vsakodnevno sproščeno preživljanje prostega časa, za igro in konjičke. Vse to lahko tudi vpliva na družino in vzdušje v njej. Posebej še v primerih, kadar so starši zelo zaposleni. Sin je bil nadarjen lokostrelec, a je moral v nasprotju s hčerko ta konjiček prilagajati šolanju. Dokler ga v srednji šoli ni bil primoran zaradi obilo šolskega dela opustiti. A kolikor se je le utegnil ukvarjati z njim, mu je povečevalo samozavest, prispevalo k pozitivnemu razvoju osebnosti in občutku uspešnosti.

Večkrat se zgodi, da pri takšnem načinu šolanja otroci doživljajo učitelja ne kot nekoga, ki jih želi naučiti in jim pomagati pri usvajanju znanja, pač pa kot nekoga, ki nastavlja zanke in išče neznanje. Nekoč mi je neko dekle, ki je bilo pri meni na praksi, reklo: »Starši so diplomati in sem k sreči samo prvi letnik opravila na gimnaziji v Ljubljani. Nato v Nemčiji. V Nemčiji ti učitelj pomaga. Imaš občutek, da te res želi naučiti. Tu v Sloveniji te pa še 'zajebe'.« Oprostite izrazu, a tako je povedala.

(Nadaljevanje pisma bo objavljeno v prihodnji Oni, op. u.)