Slovenskemu kolesarstvu v polet

Polet je (bila) prva slovenska revija, ki je o rekreativnem in vrhunskem kolesarstvu pisala vsak teden, ne da bi sploh bila specializirana kolesarska revija.

Pred Poletom smo kolesarske vsebine brali samo v italijanščini, nemščini in angleščini. Iz tistih stavkov se je zgodil slovenski kolesarski bum, ki še danes ni eksplodiral. Iz tistih nasvetov je danes Slovenija kolesarska dežela.

»Še vedno imam spravljene vse Polete. Ko je deževen dan, grem po kosilu v klet po nekaj Poletov in jih spet berem. Teme so še danes vse aktualne.« »Niti sanjalo se mi ni, da bom kdaj vozil specialko. Potem pa odprem Polet, specialka! To je to!« »Komaj sam čakal na pomlad, da sem v Poletu videl 40 predstavljenih novih specialk in prav toliko gorskih koles.« »Kdo bi si mislil, da je nastavitev kolesa tako pomembna?« »Jaz nikoli nisem kompliciral s hrano pred športanjem in potem, in potem odprem Polet, notri pa cela znanost okoli športne prehrane.« »O vseh svojih poškodbah sem prebral v Poletu.« »Če ne bi bilo Poleta, ne bi šel nikoli na Franjo.« »Veš, sem raje kupil aluminijca in boljše obroče kot karbonca in slabše obroče, tako kot ste svetovali v Poletu.« »V Poletu sem spoznal, da je kolesarstvo pri nas lahko celoleten šport!«. »Zimskega rekreativnega kolesarjenja pred Poletom ni bilo.« »Mislil sem, da je vsako kolo treba samo goniti in goniti, poganjati in poganjati. Zdaj vem, da ni tako. Glava je pomembnejša, kot sta nogi. To sem spoznal med branjem Poleta.«

To so nekatere izjave naših bralcev med našimi srečanji na cesti, na prireditvah, povsod. Najbolj se me je dotaknila izjava bralca, ki je rekel, da ni edini pri nas, ki ni zavrgel niti ene številke revije Polet. Tako kot nisem jaz nobene številke Bicisporta, Toura, Procyclinga, Pelotona, Rouleurja …

Kolesarski okruški

Polet je bralcem sporočil, da cestno dirkalno kolo, specialka, ni noben bavbav. Skupaj smo se učili veščin, ki jih to shujšano in hitro kolo zahteva. In potem še vse skrivnosti kronometra v tistih časih, ko smo že sanjali, da bi v tej disciplini lahko imeli olimpijskega prvaka. Še ko je Pogačar bil v plenicah, tistih pravih, ne kolesarskih, smo namigovali, da Slovenija prej ali slej pride na sam kolesarski vrh. In je najprej prišla z maratonom Franjo, ki so ga proglasili za najbolje organiziranega. Polet je pomagal. Zdaj čakamo, da zablesti ciklokros zvezda. To staro kolesarsko disciplino smo oživili v Poletu in večina bralcev je mislila, da gre za skrito kamero. Iz tega smo pomagali izumiti gravel kolesarjenje, makadamkanje, ki je danes najbolj priljubljena vrsta rekreativnega kolesarjenja. In kako smo se osmešili, ko smo pred desetimi leti pisali, da je električno kolo pravzaprav najboljše kolo na svetu!?

Podpore nismo imeli niti pri prodajalcih koles, ki živijo od prodaje koles, samo da tega niso vedeli. Včeraj so služili, danes služijo in še jutri bodo najbolj služili prav z električnimi kolesi. »Ko sem prebrala v Poletu, da hvalite električna kolesa, sem bila prepričana, da se vam je zmešalo. Danes si manem roke in se vam zahvaljujem, ker ste mi rešili posel,« se nam je nedavno zaupala bralka in trgovka s kolesi.

Skupaj smo spoznali, da je kolesarska čelada obvezna, čeprav ni. Še vedno je uzakonjeno, da jo lahko snameš, ko dopolniš 18 let, … in se ubiješ. Mi smo vsaj premaknili mejo s 14 let na 18.

Da, kolesarje smo naučili, kako se nosi

čelada in zakaj. Pred dobrimi dvajsetimi leti je bilo smešno, če si videl kolesarja rekreativca s čelado, danes je smešno obratno, kajne? Ne samo smešno, nemogoče, da bi na cesti sploh še srečal kolesarja na specialki, ki ne bi imel čelade na glavi.

V teh dvajsetih letih smo med drugimi naredili pravi ženski kolesarski bum. Se spomnite Poletovih angelčkov? Punc, ki so se lotile specialk, trenirale so in celo dirkale. Danes dirkajo na slovitem Touru in Giru in Pariz Roubaixu in svetovnih, evropskih prvenstvih. Gnezdo pa se imenuje Polet. Kako smešno je bilo takrat, ko smo poletovci podali idejo, da bi se ustanovila ženska kolesarska ekipica. Celo Gorazd Penko, človek, ki danes živi od ženskega kolesarstva, je zmajeval z glavo in momljal, da se nam je dokončno zmešalo. Mi pa smo rekli, da bo žensko kolesarstvo rešilo moškega. In ga je res, pojavile so se ženske na specialkah, ki so hotele prehiteti moške. Moški ego pa je – vemo, kakšen. »Bog ne daj, da me ženska prehiti.« In danes imamo najboljše kolesarje na svetu, kolesarke pa bodo kmalu.

Brez Poleta bo slovenski bralec brez kolesarskega kompasa. Da, bralec, ne kolesar. Tisti, ki že kolesari, se bo že znašel drugače, za nas so bili vedno pomembnejši najprej tisti, ki so na kavču cincali, ali naj se lotijo pedalov in balance ali ne. In potem so jih naši članki prepričali, da je kolesarjenje zagotovo ena najlepših in najrazburljivejših vrst športne rekreacije.

Oholo bi bilo napisati, da bo športna rekreacija, in ne samo kolesarska, pogrešala svetilnik, to nekako nikoli ni bil naš stil. Iz medijskega prostora bodo kar izginili članki vrhunskih poznavalcev športa, rekreacije, življenja; to bi bila laž. Le drugače bo, vse to boste poslej našli drugod v Delovi hiši.

Kraljevska etapa

Ampak tistega našega občasnega pametovanja na celulozi pa ne bo več, ker vsega tistega, kar smo mi napisali in bralci prebrali, tega ne bomo mogli niti komentirati niti podoživeti. Ura je bila malce do polnoči pred startom Franje. Zazvonil je telefon, neznana številka, oglasil sem se. »Daj ti zdaj meni povej, kako visoko naj dvignem sedež. V Poletu ste napisali, da je najbolje, da izmerim dolžino nog, saj vem, kako, in potem …. In sem vse naredil in … meni se zdi previsok. Jutri je pa Franja. Zmešalo se mi bo …« In naslednje jutro sva se srečala pred startom. Pomagal sem mu nastaviti sedež, bralec pa je potem zmagal v svoji starostni kategoriji. V cilju me je počastil s pivom in med drugim dejal, da mu je Polet že stotič rešil življenje … Ni treh pikic, samo še pika je.

Enaindvajset let smo vrteli kolo na najlepši etapi in zdaj smo na cilju. Zadovoljni in veseli. Uspelo nam je.