Kaj je zdravje?

Kaj pa če zdravje ni razložljivo z besedami? Morda je preprosto nekaj, kar v sebi čutimo, nam tako lastnega in edinstvenega in zapletenega, da se ubesediti sploh ne da.

Ste se to kdaj vprašali? Če je vaš odgovor: »Seveda vem, kaj je zdravje, le kdo tega ne ve. Kako neumen naslov članka!«, vam čestitam, saj ste na poti, da prejmete milijon evrov za Nobelovo nagrado. A preden se začnete veseliti in razmišljati, kako boste porabili ta drobiž, malo razmislimo o naših izkušnjah. Se vam je morda kdaj zgodilo, da ste odšli k zdravniku zaradi slabega počutja? Razložili ste mu svoje težave, zdravnik vas je pregledal, poslal na laboratorijsko in slikovno diagnostiko in ugotovil ... nič! »Gospod ali gospa, vi ste popolnoma zdravi,« vam je povedal. Tega niste mogli razumeti, saj ste se vendar počutili slabo, in zato prosili za dodatne preiskave. To že ne more biti zdravje. Ali torej človek, ki je naredil osnovno šolo, gimnazijo, šest let študiral medicino, od štiri do šest let specializiral, tudi ne ve, kaj je zdravje? Seveda ne, saj še niste slišali, da bi kakšen Slovenec dobil Nobelovo nagrado. Morda pa to vprašanje vseeno ni tako preprosto.

Epsko potovanje razumevanja zdravja

Razumevanje zdravja in bolezni je od prazgodovine prepotovalo dolgo pot. V prazgodovinskih skupnostih so zdravje razumeli kot posledico nadnaravnega in mističnega. Takrat so bili vrači in šamani tisti, ki so se povezovali s predniki in božanstvi ter z obredi poskušali zdravje povrniti. Hipokrat, oče medicine, je v 4. stoletju pred našim štetjem menil, da je zdravje ravnotežje štirih tekočin, ki so sestavni del človeškega telesa. Osnovni princip zdravljenja tistega časa je bilo puščanje krvi, kar se je ohranilo mnogo stoletij. Celo v začetku 20. stoletja so to prakso še vedno izvajali v številnih elitnih evropskih bolnišnicah. Naslednji poskus razlage zdravja je sprožil Paracelsus v 16. stoletju. Menil je, da je zdravje ravnotežje mikrokozmosa posameznika in makrokozmosa celotnega vesolja. V 18. in 19. stoletju je znanstveni napredek na področju medicine, odkrivanja in popisovanja bolezni in vzrokov zanje sprožil teorijo dualnosti, kar pomeni ločenost duševnega in telesnega. Zdravje se je enačilo z odsotnostjo fizične bolezni. To se je tako globoko zakoreninilo v podzemne temelje medicine, da vse pregrajevanje, rušenje in obnavljanje medicinskih konstruktov do današnjega dne ne more izkoreniniti tega prepričanja.

Tudi definicija zdravja Svetovne zdravstvene organizacije neposredno po drugi svetovni vojni ne. Ta je zdravje definirala kot »stanje popolnega fizičnega, duševnega in socialnega blagostanja«, kar je blizu celostnemu pogledu biopsihosocialnega modela razumevanja bolezni in uradno velja še danes. A tudi ta idealistična razlaga je daleč od popolne. Pravzaprav neskončno daleč, saj po tej definiciji pravzaprav nihče ni zdrav, ker popolno zdravje ne obstaja. Nezadovoljstvo z razlago zdravja je tako v zadnjem stoletju naraščalo. Odgovore poskušajo podati humanistični filozofi, ki razglabljajo, da je zdravje stopnja posameznikove zmožnosti prilagajanja prihodnosti; psihologi, ki pravijo, da je to zmožnost zadovoljevanja potreb po hierarhični lestvici od fizičnih, potrebe po varnosti, ljubezni ...; kulturniki, ki trdijo, da je termin zdravje produkt kulture in po svetu različno razumljen ... Najsodobnejša različica interdisciplinarne skupine strokovnjakov javnega zdravstva pravi, da je zdravje zmožnost prilagajanja in udejstvovanja posameznika na telesnem, socialnem in čustvenem področju.

Kdo ima torej prav? Zdi se, da vsak po malem.

Zdravje je orodje

Ne glede na to, kdo je najbližje opisu zdravja, pa te teorije ponujajo izhodišča za zanimiva razmišljanja. Zdravje torej ni nekaj, kar je ali pa ni, ampak je le manjše ali večje. Niha iz minute v minuto, nikoli pa ni popolno in nikoli ni nič. Giba se po črti gor in dol. Med popolno odsotnostjo zdravja in popolnim zdravjem. Sestavlja ga mnogo dejavnikov. Od telesnih, duševnih, socialnih, prirojenih, pridobljenih, kulturnih do filozofskih. Zato zdravje v nasprotju s splošnim prepričanjem ne pomeni zgolj odsotnosti bolezni, ker to ni njegova edina komponenta. To postavi na glavo naša prepričanja. Nekdo, ki je bolan, je lahko teoretično bolj zdrav od nekoga, ki nima nobene diagnoze. Paradoksno je lahko bolezen celo razlog za dvig zdravja na višjo raven. Lahko jo vidimo kot kreativno možnost. Ponuja nam priložnost, da naredimo spremembe v našem življenju in zaživimo bolj polno kot prej. Na primer deloholik, ki zboli za rakom, kar se pogosto dogaja, začne razmišljati o svojih vrednotah. Ugotovi, da so popolnoma drugače razporejene kot vložena energija in čas čez njegov običajni dan. Tako na primer začne posvečati več časa bližnjim, osebni rasti in podobno ter dvigne kakovost življenja. Teorije tudi nakazujejo, da zdravje ni cilj, ampak bolj sredstvo. Pravzaprav je orodje, ki nam omogoča, da lahko polno živimo na vseh področjih, ki so nam pomembna.

Zunaj okvira besedne škatlice

Izkušnja, opisana v uvodu, je tako pogosta, da se nam v ambulantah dogaja tako rekoč vsakodnevno. Čeprav zdravniki radi rečemo, da se ukvarjamo z zdravjem in zdravimo ljudi, pravzaprav še sami ne vemo, s čim imamo opravka, saj univerzalne razlage še nihče ni našel. Nihče ne naveže stika z zdravnikom kar tako. Tudi če ne najdemo telesnih odklonov, to še ne pomeni, da je človek zdrav, ampak pač nismo iskali na pravem mestu. Tudi če nima telesne bolezni, je njegovo zdravje zaradi nekega razloga nižje, kot si sam želi in sprejema. Močno sem si prizadeval in se ure potil v prizadevanju, da bi zapisal razlago zdravja. Ne, tudi jaz ne bom dobil milijona. Kaj pa če ni razložljivo z besedami? Morda je preprosto nekaj, kar v sebi čutimo, nam tako lastnega in edinstvenega in tako zapletenega, da se ubesediti sploh ne da.