Šport, ulica in člen 7 Na eks
V teh dneh, točno danes, 10. oktobra, beležimo sto let plebiscita na Koroškem. Pred sto leti so se ljudje odločali, ali želijo živeti v Kraljevini SHS ali Avstriji. Avstrijska država bo ob tej priložnosti baje namenila dodatne štiri milijone slovenski manjšini v Avstriji. Države,
ki so nastale po razpadu kraljevine in pozneje
Jugoslavije, v današnjih dneh beležijo izjemne uspehe v športu. Res je, da je šport skozi dolga leta nenehni spremljevalec razvoja mladine, in to ne zgolj na neki institucionalni ravni, ampak v vsakdanjem življenju. Že od nekdaj se na asfaltu pred bloki ali na podeželju na vsaki nekoliko bolj zravnani površini nekaj igra. Ni bilo potrebno ne vem kako velikih vlaganj, da si se lahko ukvarjal s športom. Šel si pač na dvorišče, in tudi če nisi imel svoje žoge, je bil tam nekdo, ki jo je imel. Otroci so se skozi to skupinsko igro naučili sodelovanja in dobili vpogled v neko strukturo družbe, ki lahko pripelje do uspeha. Začeli so razumeti, kaj pomeni sestaviti zmagovalno ekipo in kako pomembno je sodelovanje. Za tem pa pride še trdo delo, trening, ko je treba izostriti veščine.
Ta odprti sistem je pripeljal do danes, ko kot
zelo majhna država beležimo vrhunske rezultate v različnih športih. Nekateri ne morejo verjeti, da lahko iz tako majhne države pride toliko vrhunskih športnikov. Ne gre za neke genetske predispozicije, ampak za trdo telo in sistem. Res je, da se je tudi pri bloku kdaj pa kdaj v ekipo vzelo koga, ki ni sodil med najboljše in si mogoče ni čisto zaslužil, da bi bil v ekipi. Ta kompromis smo naredili zaradi dejstva, ker je bila njegova pač žoga. Brez nje
ni igre. Tako nekako dandanes izgleda odnos do manjših. Nihče jih ne želi v ekipi, na njih dolga desetletja celo pozablja, ampak njihova
je žoga. Prav pri odnosu do slovenske manjšine v Avstriji je občutek tak. Spomnimo se jih zgolj, ko je treba prižgati svečo ali dvigniti kozarec. Vse ostalo je neko breme. Avstrijci
so jih »fasali« v državni pogodbi, Slovenci pa
izgubili brez boja. Ob teh obletnicah se velikokrat sklicujemo na sedmi člen, ki je v bistvu zelo enostaven, vendar redko kdo točno ve, o
čem je govor. No, pa ga poglejmo. 1. Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in
Štajerskem uživajo iste pravice pod enakimi pogoji kakor vsi drugi avstrijski državljani, vštevši pravico do svojih lastnih organizacij,
zborovanj tiska lastnem v svojem jeziku. in 2. državljani Avstrijski slovenske manjšine in na hrvaške Koroškem,
Gradiščanskem in Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem ali hrvaškem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol; v tej zadevi bodo šolski
učni načrti pregledani in bo ustanovljen oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske in hrvaške šole. 3. V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim
ali mešanim prebivalstvom je slovenski ali hrvaški jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe
in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kakor v nemščini. 4. Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in
Štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi pogoji kakor drugi avstrijski državljani.
5. odvzamejo Dejavnost hrvaškemu organizacij, ali ki slovenskemu merijo na to, prebi- da valstvu se mora njegov prepovedati. značaj in pravice kot manjšine,
Na formalni ravni je to to. Vendar gre celotno stvar pogledati tudi nekoliko drugače. Prejšnjo nedeljo je bila v slovitem dunajskem
Burgtheatru debata na temo Koroške. »Koliko
prihodnosti ima naša preteklost« je bila tema, ki jo je odprl direktor Burgtheatra, ki je bil pred leti razglašen za najboljšega mladega gledališkega režiserja na nemško govorečem območju. Martin Kušej. Koroški Slovenec.
Predsednica društva likovnih umetnikov
Avstrije je postala prav tako koroška Slovenka Tanja Prušnik. Slovenec Jože Marketz je celovški škof. Na Koroškem lahko srečamo še župnika Martina Horvata in luteranskega fararja Igorja Vukana, Lojze Wieser je podiral
meje takrat, ko je to bilo najmanj zaželeno.
Mohorjeva od nekdaj drži kamen tam, kjer mu je mesto. O Maji Haderlap bi lahko pisali, kolikor bi želeli, Jani Oswald je prebil z izjavo, da naj bodo dvojezični vsi. In ne pozabimo.
Korošci imajo nobelovca. Petra Handkeja. To so ljudje, ki so pri svojem delu vrhunski in niso v igri zgolj zaradi tega, ker je njihova žoga.
Biti Korošec ne pomeni biti malo Avstrijec in
malo Slovenec. Lahko bi rekli, da so tam ljudje več kot zgolj seštevek dveh enic. Pomembna je multikulturnost, ki se živi. Ko ljudje, ne glede na izvor, zaštekajo, kako se naredi zmagovalna ekipa. Tako kot pri igri pred blokom, na ulici. Ekipa je zmagovalna, ko to ugotovijo igralci, ljudje na terenu. Ne glede na to, čigava je žoga. Samo tako bo kamen ostal
v srcu Evrope in ne v žolču posameznikov.
Biti Korošec ne pomeni biti malo Avstrijec in malo Slovenec.