Varljivo leto 2020
Kdor najde prijatelja, najde zaklad, in prepričan sem, da so pametno uporabljeni turistični boni pripomogli k več kot enemu najdenemu zakladu
dkljukali smo zimo, pomlad in poletje, zajadrali smo v jesen, konec leta bomo preživeli s prvo dekado zime, ki nas bo pospremila v naslednje koledarsko leto. Prezgodaj je, da bi začeli sestavljati bilanco dogodkov, ki so in ki še bodo najbolj usodno zaznamovali koledarsko leto 2020, za zdaj pa se zdi, da bo v letopisih kar precej prostora namenjenega covidu-19. Ta je bolj spremenil naš ustaljeni način življenja kot marsikatera ujma ali vojna vihra, na katere je človeštvo bolj ali manj navajeno že iz pradavnine. Pravzaprav so še najbolj redka obdobja miru in zatišja, čeprav se radi predajamo iluziji, da bodo prav ta večna.
Pred nekaj tedni je umrl režiser srbskih korenin Goran Paskaljević, tankočuten interpret stiske malega človeka. Leta 2002 je bil prvi prejemnik nagrade most (Die Brücke), ki jo podeljuje sklad Bernhard Wicki, ustanovljen v spomin na uveljavljenega igralca in režiserja avstrijskih korenin. Priznanje izpostavlja humanistično noto, ki je srž dogajanja v Paskaljevićevih filmih, kateri sicer redko poznajo srečen konec. Pravljice je puščal pravljičarjem, on pa je
Obil pričevalec življenja, ki ga je zajel v številnih dokumentarcih in dobrem ducatu celovečercev, med katerimi mi v tem trenutku najpogosteje prihaja v spomin Varljivo poletje 1968. Režiser, rojen leta 1947, je šele leta 1984 posnel ta film, v katerem na subtilen način podoživlja sesutje upov, ki jih je za nekaj mesecev zanetila praška pomlad. Takrat je bil tam, kot eden od jugoslovanskih študentov na akademiji za filmsko in televizijsko umetnost FAMU, tako da bi lahko zagotovo posnel doživeto zgodbo o tankih na ulicah in samosežigu Jana Palacha, toda tega ni naredil. Izkušnje je predelal in jih vpletel v zgodbo o odraščanju beograjskega najstnika, ki se tistega usodnega poletja zagleda v mlado Čehinjo, katere počitnice v Jugoslaviji se nepričakovano končajo zaradi agresije čet Varšavskega pakta na Češko-Slovaško. Njuna zgodba najverjetneje ne bi imela dolgega nadaljevanja, toda tega nista mogla nikoli izvedeti, saj je bil cvet njune ljubezni vse prehitro strt.
Bi se Goran čez nekaj let lotil scenarija o koronavirusu? Mogoče, kdo ve, zagotovo pa bi bil virus zgolj sprožilec kake druge zgodbe, v kateri bi se prepletali elementi upa in brezupa, veselja in žalosti, pričakovanj in razočaranj. Poskušam si ga predstavljati kot road movie, ki bi spremljal slovensko družino na poti po domovini, ki jo odkrivajo zaradi turističnih bonov. Za večjo dinamiko bi vzel dve generacijsko sorodni družini, ki pa nimata vselej usklajenih prioritet, tako da se nesporazumi lahko začno že pri dogovarjanju o uri vstajanja in pripravljanju zajtrka. Pripovedni lok pač potrebuje konflikte, ki pa bi stopili hitro v drugi plan in prepustili prostor prijetnejšim vsebinam, med katere spada srečevanje ljudi, ki se iz popolnih tujcev prelevijo v znance, ki bi jih ob slovesu najraje objel. Saj veste: kdor najde prijatelja, najde zaklad, in prepričan sem, da so pametno uporabljeni turistični boni pripomogli k več kot enemu najdenemu zakladu.
Moti me negodovanje nekaterih, da gre pri turističnih bonih za privid državne dobrohotnosti, saj sredstva prihajajo iz proračuna, v katerega prispevamo vsi, najmanj privilegirani pa tega »daru« ne bodo mogli izkoristiti. Najmanj privilegirani nimajo koristi niti od subvencij za električne avtomobile, za toplotne črpalke, za govedorejo, za obnovo vinogradov in kdo bi vedel še za kaj vse, pa so isti kritiki tiho. Z boni smo najverjetneje res pomagali turizmu, še bolj pa sami sebi, da spoznamo domovino. Za menoj je podaljšan konec tedna na Goričkem, ki je minil tako hitro kot en sam informativni dan. In to kakšen dan! Razpet med lepotami pokrajine in odlično kulinariko se želim vrniti za vsaj teden dni in nič ne bom imel proti, če mi bo država del vplačanih davkov vrnila v obliki turističnih bonov tudi v letu 2021.