Kuhala sta sok in se zadušila
53-letni MIROSLAV STEGNAR in njegov 20-letni sin ŽAN sta se v petek zvečer zastrupila z ogljikovim
LUKOVICA PRI DOMŽALAH • »Ob desetih zvečer sem šel pogledat in bilo je vse v redu,« pravi Rok Stegnar, ki je tisti petek v prešnici poleg hleva obiskal 53-letnega očeta
Miroslava in mlajšega brata, 20-letnega Žana, kuhala sta sok. V soboto zgodaj zjutraj je
Milka opazila, da mož ni prišel v hišo, in stekli so proti prešnici. Z grozo so obstali na vratih: Miroslav in Žan sta negibna ležala na tleh. Okoli srednje velike kmetije na Čepljah pri Lukovici raste staro sadno drevje. Obnovljena hiša nad cesto govori o marljivih stanovalcih. Tudi domačini ne varčujejo z lepimi besedami na račun pridnih rok družine Stegnar. Oče Miroslav je hodil v
»
Ob desetih zvečer sem šel pogledat in bilo je vse v redu.
službo v domžalski Helios in seveda delal na univerzalni kmetiji z nekaj repi živine v hlevu, sadovnjakom, polji in nekaj gozda, kakršnih je vse manj v Sloveniji. Saj se menda nič več ne splača. No, Stegnarjevi so mislili drugače in, kot spet povedo domačini, verjeli v doma pridelano hrano, saj je ta boljša od tiste v trgovini. Zato sta si
Miro in Žan v petek vzela čas in začela kuhati domači sok iz domačega sadja. Tega so obrali in nekaj sprešali vsako leto – letos naj bi se zgodba zgolj ponovila.
Segrevala sok za stekleničenje
Miroslav in Žan sta kuhala domači sok iz stisnjenih jabolk. Proces priprave je kar dolgotrajen. Včasih so ga pripravljali tako rekoč na vsaki kmetiji z malo večjim sadovnjakom. Tudi sadja nekdaj ni bilo na pretek kot danes, zato so porabili vsega. Zdrave, nepoškodovane plodove so skrbno zložili v zaboje in shranili v klet na hladno, preostale in zlasti
tiste, ki so padli na tla, pa predelali v sok ali jabolčnik. Sadje so najprej zmleli in stisnili v sveži sok, ki pa bi seveda zavrel v »vino«, zato ga je treba prekuhati, natančneje segreti na vsaj 75 stopinj Celzija – pasterizirati, da ga lahko še toplega natočimo v steklenice in zapremo. Le tako ga lahko ohranimo. Tudi Miroslav in Žan sta še ob desetih zvečer, tako pove sin in brat Rok, zakurila in segrevala svež sok, da bi ga pripravila za stekleničenje. To se pogosto zavleče pozno v noč. Razlog je preprost, podnevi je precej drugega dela, priprava soka pa ni pretirano naporna, hkrati je v prostoru toplo, saj se kuri. Včasih so segrevali na drva, danes običajno na plin. In tu je vir nevarnosti. Domžalski reševalci iz CZR Domžale so v prostoru zjutraj ugotovili povečano prisotnost ogljikovega monoksida, nevarnega, tihega ubijalca, ki nastaja pri zgorevanju.
Plinski gorilnik
Po podatkih policije sta Miroslav in Žan uporabila plinski gorilnik. Vsak ogenj je v zaprtem ali premalo zračenem prostoru zelo nevaren, saj poleg drugega nastaja ogljikov monoksid, plin brez barve, vonja in okusa. Zato je bilo svojčas, ko so se ogrevali na drva ali premog, v zaprtih prostorih nemalo nesreč s smrtnim izidom.
Plin je enako nevaren. Še pred leti je bilo zlasti v mestih precej nesreč zaradi plinskih ogrevalnih kotlov v kopalnicah, ki so delovali tako, da so porabljali zrak iz prostora. Danes so take peči prepovedane, morajo imeti urejen avtonomni sistem ogrevanja skozi tako imenovane dvojne cevi, po katerih doteka zrak in odtekajo plini.
Ob povečani koncentraciji ogljikovega monoksida menda zastrupljeni občuti rahel glavobol, ki pa ga seveda večina zanemari, saj brezbarvnega plina ne vonjamo niti ne okušamo, temveč le zaspimo. Ogljikov monoksid se sicer kar 250-krat hitreje veže v kri kot kisik, katerega izpodriva. In proces je nepovraten. Domači so nesrečna Miroslava in Žana našli na tleh. Ob Žanu so menda ležala razbita očala. Reševalci so jima poskušali na vse načine pomagati, a žal brez uspeha. Po njihovem mnenju sta bila negibna že približno šest ur. Zaspala naj bi torej okoli enajstih zvečer.
Domači so nesrečnika našli na tleh. Ob Žanu so menda ležala razbita očala.