Lojze pod Himalajo kar s kombijem
Lojze Golob je začel plezati v Celju, med šolanjem se je preselil v Ljubljano Ob 300 alpinističnih vzponih tudi član jugoslovanskih mednarodnih odprav
SOLČAVA • V Solčavi živi in vrtnari 81-letni Lojze Golob. Ljubitelji gora in alpinizma, predvsem tisti iz Celja in Ljubljane, ga dobro poznajo, saj je s svojimi vzponi večkrat opozoril nase. Rodil se je 21. junija 1939 v Celju, kjer je tudi gor rasel. »Po vojni nas je oče poslal v šole, da smo se izučili za poklic. Tedaj ni bil čas za filozofijo ali glasbo,« je jasen Lojze. Že v rani mladosti se je zaljubil v hribe, in sicer prav tako po zaslugi očeta, ki je njega in mlajšega brata Janeza vzel s sabo na Korošico.
Osem prvenstvenih, šest prvopristopov Plezati je začel leta 1956, ko je postal član Alpinističnega odseka Celje, kjer so že plezali Tine Orel, mag.
Dušan Gradišnik in Ciril Debeljak. »Cela garda nas je bila tu, danes sva živa le še jaz in Dušan Kukovec, « pove Lojze, za katerim je okoli 300 alpinističnih vzponov. Prvič je šel v steno s Cirilom Debeljakom in leto dni mlajšim bratom, preplezali so Dušanov steber v Mali Rinki. Lojze je nanizal osem prvenstvenih vzponov, v svoj gorniški dnevnik pa vpisal tudi šest prvopristopov. Med največja gorniška doživetja šteje naslednje vzpone: Zajeda v Travniku (z njim Ivo Reya, leta 1958), Direktna v Štajerski Rinki (zimska prvenstvena, S. Jošt,
1958), Dularjeva zajeda v Jalovcu (prvenstvena, Ljubo Juvan, 1963), Illampu v Kordiljerih — tretji vzpon, Tine Mihelič, 1964) ter Anapurna IV. 7523 m( Aleš Kunaver in dr. Jože Andlovic).
Z ladjo v Bolivijo
Ko se je začel šolati v Ljubljani, je postal član Akademskega alpinističnega odseka. »Večkrat sem plezal v navezi z bratom Janezom, moj plezalni partner je bil tudi Ivo Reya, bila sva si enakovredna. Z mano v steni je bil tudi žal že pokojni Ljubljančan Lojze Šteblaj, « se spominja Lojze, ki je bil član dveh jugoslovanskih odprav na tuje. »Takrat so bile odprave na tuje kot neke vrste olimpijske reprezentance. Vodja je bil tisti, ki je zbral ekipo. Sestavil jo je iz alpinistov, ki so dobri, med sabo kompatibilni, predvsem s pravimi človeškimi vrlinami. Predvsem niso smeli biti prepirljivi. Ko si pet, šest mesecev zdoma, ločen od vsega, se lahko zgodi marsikaj. Saj vemo, da je bilo v zgodovini kar nekaj odprav, kjer so se skregali.« Leta 1964 je šel naprej v Bolivijo, kjer se je povzpel na Illampu, četrti najvišji vrh v Boliviji, ki meri 6368 metrov in je del gorske verige Andi. »To so bili drugi časi, predvsem pa je bil takrat čas poceni ... V Južno Ameriko smo potovali z ladjo! Celotna odprava je trajala pol leta. Moral si imeli dovolj časa, jaz sem bil še študent. To je bil pravi cirkus, na pot smo šli brez vizumov,« opiše delček tega, kako so potovali do Argentine, od tam do Bolivije pa z vlakom. Še bolj epsko pa je bilo leta 1969.
Razbili dve vozili
To je bila tretja jugoslovanska odprava v Himalajo, alpinisti pa so vnovič želeli poskusiti na Kangbačnu. Sprva ni šlo, nepalske oblasti niso izdale dovoljenja za vzpon na to goro. Kljub temu je bila odprava izjemno uspešna! Pod vodstvom Aleša Kunaverja je tako uspel drugi pristop na 7937 m visoko Anapurno II ( pod njega sta se podpisala Kazimir Drašlar - Mikec in Matija Maležič - Matic), za uspešnost odprave pa je poskrbel tudi tretji pristop na 7540 m visoko Anapurno IV, na katero