Smrt pod plazom
Nesreča ne počiva, doživel jo je tudi Lojze. Leta 1960, bilo je na dan republike, 29. novembra, je pod plazom pod Ojstrico umrl Ivo Reya. »Iva je zadušilo, midva z Dušanom Kukovcem sva se rešila. Šel je gor, nisva ga hotela pustiti samega, žal pa je za svojo neumnost plačal z življenjem,« se spominja tragedije, ki je bila usodna za prvega jugoslovanskega judoista s črnim pasom. Lojze se je v eni od akcij poškodoval ob padcu v Rumeni zajedi v Koglem. »Brat me je zadržal, roka je bila prebita, a sva se do večera izvlekla ven,« še doda. »Po taki nesreči si moraš najprej zaceliti rane, potem greš dalje. Tako je tudi pri gorskih reševalcih. To je tvoje delo, smrt pa je tam zelo pogosta. Najbolj srečen si, ko se koga reši. Spomnim se, da smo pred leti reševali dekle, ki je na Kamniškem sedlu pri Okrešlju podrsala po ledenem žlebu. K sreči se je ustavila tik pred skokom v Logarsko dolino. Minilo je precej časa, ko sem bil spet na koči na Okrešlju. Prišla je do mene in rekla: 'Me poznate?' Nisem vedel, kdo je. Pa je rekla, 'vi ste tisti, ki ste me reševali,'« se spominja. so prišli Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver. V njej so bili še Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov
- Tonač, Franc Štupnik - Cicko, novinar Zoran Jerin
ter botanika Tone Wraber
in Andrej Martinčič.
»Kot sem rekel že prej: to so bili drugi časi. Mi nismo potovali z letali kot danes. V Ljubljani smo naložili poln kamion robe in se s tem tovornjakom in dvema kombijema odpravili na kar 11.500 kilometrov dolgo pot do Katmanduja. Ko smo prišli na cilj, smo imeli že pol hriba osvojenega,« pove Lojze in v isti sapi spomni, da je bilo treba priti še domov. Pot pa je bila zahtevna. »Na poti je bilo treba popraviti mašino. Imeli smo dve prometni nesreči, prvi kombi smo razbili v Turčiji, drugega v Indiji. Ob tem se je v Indiji poškodoval naš voznik, biolog dr. Martinčič, ki si je zlomil nogo. Najprej ga je bilo treba spraviti do bolnišnice, ki pa ji bila kaj prida. Potem smo našli prvo primerno letalo in ga poslali domov, kjer so mu v Ljubljani uredili nogo.«
Lojze Golob se je po gimnaziji in srednji šoli ter fakulteti izšolal za inženirja elektronike, delal je v Iskri in na policiji, v republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Danes je v pokoju, ponosen je na svoja dva otroka in tri vnuke. »Saj bi hodil v hribe, pa ne morem zaradi kolkov,« potarna in prizna, da v teh mesecih najbolj pogreša druženje z vnuki. DRAGO PERKO