Ob avtomobilistih sta ji potrobila tudi traktorista
Nika Križnar bo konec tega tedna med vročimi slovenskimi aduti na Ljubnem Za tamkajšnji ognjeni krst med elito je morala s plakatom stati ob cesti
• Najboljše smučarske skakalke na svetu se bodo konec tega tedna merile na Ljubnem ob Savinji, kjer so imele pogumne Slovenke praviloma vselej obilo uspeha. Lani so na ekipni tekmi zablestele z drugim mestom (za Avstrijkami), dan pozneje pa je med posameznicami navdušila Nika Križnar, ki je skočila na tretjo stopnico zmagovalnega odra. Skakalka iz Delnic v Poljanski dolini bo tudi tokrat na 94-metrski napravi pod Rajhovko med vročimi kandidatkami za odmevno uvrstitev. O svojih pričakovanjih in spominih na spektakel na Ljubnem je 20-letna članica SSK Žiri, ki je predolimpijsko sezono svetovnega pokala 2020/21 pred mesecem dni odprla z izvrstnim drugim mestom v Ramsauu, spregovorila tudi za Slovenske novice.
Ali ste bili kaj presenečeni, da vam je uspel tako dober start v novo tekmovalno zimo?
»Ker nismo imeli primerjav z drugimi reprezentancami, nisem vedela, kako dobro sem v resnici pripravljena. Zato si, če sem iskrena, res nisem obetala takšnega starta. A poleti smo dobro delali, sama sem bila pri sleherni vaji res z glavo pri stvari. Zato me ni skrbelo. Ker so bili moji skoki na zadnjih treningih čedalje boljši, sem si rekla, da nimam česa izgubiti. V Ramsauu sem se nato hitro spoprijateljila s skakalnico, to pa je bilo zame le še dodatna spodbuda za tekmo. Drugega mesta sem se nato zelo razveselila, to je moj najboljši dosežek v svetovnem pokalu. Manjkal je le še podpis.«
Podpis?
»Da, doskok v telemark.«
Ste kaj proslavili svoj največji dosedanji uspeh?
»Po tekmi smo se takoj odpravili na pot, da smo se še pred policijsko uro vrnili domov. Tam so me pričakali moji domači, s katerimi sem potem res malo proslavila.«
Kakšna je zdaj vaša forma?
»Podobna, kot je bila v Ramsauu. V tem mesecu nisem imela nobenega padca forme, moje skakanje je bilo vseskozi precej stanovitno. Morda v zraku pogrešam le malo svežine, sem pa veliko pozornosti posvetila pristanku. Moram reči, da sem v tem času zelo izboljšala svoj telemark, upam, da bom to pokazala na Ljubnem.«
Med uvodno preizkušnjo v Ramsauu in nadaljevanjem sezone na Ljubnem kar mesec dni ni bilo nobene tekme za svetovni pokal.
»Da, premor je bil res dolg. Če bi se sezona normalno odvijala, bi bile zdaj na Japonskem. Toda mene premor niti ni motil. Tako sem imela na voljo čas za trening, na katerem sem utrdila svoje skoke, lahko sem se, kot sem že prej omenila, v miru osredotočila na piljenje telemarka, se posvetila tudi nekaterim drugim malenkostim. Zelo sem bila vesela, da so se v Ramsauu naknadno odločili izvesti tekmo, pa četudi le eno. To nam je pomenilo ogromno. Sezona bo kratka, preizkušenj je malo, nekaj so jih povrhu še odpovedali … Kljub temu sem si zadala visoke cilje.«
Zagotovo so povezani tudi s tekmovanjem na Ljubnem, kajne?
»Odkar sem prvič tekmovala tam, sem si za cilj zastavila enkrat skočiti na najvišjo stopničko. Lani sem bila tretja med posameznicami, druga z ekipo … Le zakaj se ne bi letos zavihtela na vrh? Ker je to domača tekma, mi pomeni ogromno. Skakalnica je posebna, tako da tekmice iz drugih držav težko najdejo kakšno podobno napravo. Zaradi tega imamo Slovenke na njej določeno prednost. To moramo izkoristiti in pokazati vse, kar znamo.«
Na žalost pa ne boste imele podpore navijačev? »Škoda, a takšna je zdaj situacija zaradi epidemije novega koronavirusa. Zares bom pogrešala navijače, pogled nanje z vrha zaletišča, njihovo navijanje. Upam, da bodo vsaj delavci ob skakalnici malo glasnejši.«
Kakšni spomini vas vežejo na vaš prvi nastop na Ljubnem?
»Prekrasni! Bila sem novinka, imela sem komaj 15 let, bila sem še otročja in izjemno uživala v vsem. Z mislimi sem bila povsod drugje, le na skakalnici ne. To je bila moja prva tekma med elito, končala pa sem jo na 14. mestu. Zelo sem vesela, da sem lahko svojo zgodbo, kar zadeva svetovni pokal, začela prav na Ljubnem.«
Ni skrivnost, da izkušenejše reprezentantke pripravijo poseben krst za novinke. Kaj so ušpičile vam?
»Ob cesti sem morala stati s plakatom, na katerem je pisalo: 'Potrobi za srečo.' Naloga je bila opravljena, ko mi je potrobilo deset voznikov. Bilo je zelo zabavno.«
Verjetno niste dolgo čakali ob cesti.
»Ne, niti ne. Toda sama sem štela tudi dva traktorista, ki sta mi potrobila, kar pa ni veljalo. Zato sem morala nazaj ob cesto in počakati še na dva avtomobilista.«
Bomo tudi letos videli kakšno novinko?
»Da, dve, Niko Vetrih in Laro Logar. Ne vem še, kaj jima bomo pripravile, toda naj ju bo kar strah.«
Katera bo vaša najhujša tekmica – Avstrijka Marita Kramer, zmagovalka uvodne tekme v Ramsauu?
»Tega pa ne vem. Če bi znala gledati v prihodnost, bi vedela odgovor na to vprašanje, tako pa … No, upam, da bom jaz tista, ki bo stala na najvišji stopnički.«
Boste psa Maksa, ki ste si ga kupili lani, vzeli s seboj?
»Najraje bi ga res, ker je družaben in ljubezniv, a ga žal ne morem. Zagotovo ga bom pogrešala, še toliko bolj takrat, ko me dlje ne bo doma, na primer med svetovnim prvenstvom v Oberstdorfu. Verjamem, da bo tudi zanj težko, saj se je medtem že dodobra navezal name. Med mojo odsotnostjo se bo moral še malo bolj navaditi na mojega fanta. Njega še ne posluša preveč, me bosta pa skupaj spremljala po televiziji.«
Mar spremljate tekme moških kolegov?
»Da. Moram reči, da gre našim kar v redu. Ni sicer še vrhunsko, kar dobro vedo tudi sami. Ves čas navijam za Anžeta Laniška, sovaščana iz Mlake, škoda, da se mu je ponesrečil nastop v kvalifikacijah Bischofshofna. Sovaščani moramo držati skupaj, kajne? No, saj navijam tudi za druge naše, da ne bo pomote.«
Kakšne cilje ste si še postavili v tej sezoni?
»Želim si precej izboljšati dosežke iz prejšnje zime. Glede na to, kako sem začela sezono, mi zelo dobro kaže. Želim si v takšnem slogu tudi nadaljevati.«
posamične uvrstitve na zmagovalni oder že ima v svetovnem pokalu.