Ivanu razneslo granato v rokah
Francoski eksploziv je razkosal 64-letnega Plesničarja iz Zavrha pri Voglarjih. Policija pri njem doma našla še več sto bomb iz prve vojne.
VOGLARJI • Nedaleč od Nove Gorice se na planoti razteza Trnovski gozd, v katerem so še dobro stoletje po koncu prve svetovne vojne vidne sledi spopada, ki je trajno zaznamoval krajino. Med vzpenjanjem po cesti je ob njej še po toliko letih moč videti bunkerje, tod je potekala frontna linija. Gozdovi so še vedno polni vojaškega železja – od praznih tulcev do neeksplodiranih granat. Ena takih s soške fronte je pred časom usmrtila Francija Omahna s Spodnjega Blata, ko jo je razstavljal. A smrtnim nesrečam navkljub ljudje še vedno zbirajo neeksplodirana ubojna sredstva (NUS).
Neprepoznaven po eksploziji
Mednje je spadal tudi 64-letni upokojenec Ivan Plesničar iz Zavrha pri Voglarjih, ki je ostanke prve vojne – po besedah njegovega sina Uroša Plesničarja – zbiral dobrih 30 let. »Zbiral jih je non stop. Ko je imel čas, je bil v gozdu. Pa ni prodajal, samo zbiral je,« oriše očetovo strast in doda, da je imel obsežno zbirko sto bomb, nemara še več. Tovrstna NUS je prinašal domov in jih sam tudi deaktiviral: »Poznal je te bombe, tudi če je kdo prinesel, ni bil problem,« hobi opisuje sin. In čeprav je zbiral tudi vojaške medalje in druge vojaške kovinske predmete ( pa tudi avtomobilske oznake, ki se svetijo na leseni lopi pred domačijo Plesničarjevih), je bila za konec strasti in življenja usodna topovska granata francoske izdelave, kalibra 75 mm.
Kot je namreč poročal Dean Božnik z novogoriške policijske uprave, so bili v sredinem popoldnevu obveščeni o eksploziji granate: »Ugotovljeno je bilo, da je moškemu pred vhodom v garažni prostor stanovanjskega objekta eksplodiralo neeksplodirano eksplozivno sredstvo oziroma topovska granata.« Uroša takrat ni bilo v vasi, so pa bili drugi prebivalci: »En pok se je zaslišal pa streslo se je,« detonacijo opisuje eden od mlajših krajanov. Uroš doda: »Dobro, da ni bilo nikogar spodaj v hiši, ker so po
30 let je zbiral vojaške ostanke.
zidu notri šrapneli oziroma delci.«
Pravi, da je ob prvem klicu najprej pomislil, da je oče doživel infarkt: »Potem so me še enkrat poklicali med vožnjo, da je bila eksplozija bombe. Najprej sem pomislil, ali je hiša še cela, ko je bilo toliko šare notri.« Ko je prišel na domače dvorišče, je videl strahovite posledice: »Vrglo ga je pod njegov avto v garaži. Prav strgalo ga je, obe roki in pol glave, še zdaj so delci obleke po dvorišču. Ni bilo lepo videti, bil je neprepoznaven.« Avtomobil s počenim steklom je bil tudi dan po eksploziji v garaži, okoli njega je potekala obsežna preiskava kriminalistov ter bombnih tehnikov iz specialne enote policije in državne enote za varstvo pred NUS.
To je zelo nevaren hobi, vsi njegovi kolegi so že mrtvi.
Vsi kolegi so že mrtvi Materialne škode je bilo še več: luknja na kraju eksplozije in počena (betonska) plošča, od udara in letečih šrapnelov so popokala nekatera stekla. Policisti so ob traktorju zložili več zarjavelih granat oziroma velikih bomb, ki jih je nabral pokojni Plesničar. Njegov sin meni, da se je oče nemara navadil in mu je demontaža NUS postala rutina: »Vsak dan se je v povprečju ukvarjal najmanj z eno. En dan pa je prišlo do tega, da je razneslo,« nekako logično pojasnjuje dogodek, ki mu je vzel očeta.
Policija nenehno opozarja, da jih pokličete ob najdbi NUS: »Na območju Primorske je še vedno precej izjemno nevarnih NUS iz obeh svetovnih vojn,« poudarja
Božnik in dodaja, da se je prav zaradi neprimernega ravnanja z NUS zgodilo več nesreč, ki so se končale bodisi s hudimi telesnimi poškodbami bodisi s smrtnimi žrtvami. Pokojnikov sin Uroš Plesničar pa pove, kaj je zanj zbirateljstvo NUS: »To je zelo nevaren hobi, vsi njegovi kolegi so že mrtvi,« pove, v prerano smrt jih je odpeljalo zbiranje vojaških ostankov. Tudi za starejšim Plesničarjem bo zevala luknja – ne le na dvorišču, kjer je razneslo granato, temveč še bolj v srcih njegovih bližnjih, ki jih je nenadno zapustil.