Osemčlanska družina brez doma
Iraški begunci se morajo 1. avgusta izseliti iz integracijske hiše Najemnino jim bo plačevala država, a stanovanja ne najdejo
LJUBLJANA • »Z družino, ženo in šestimi otroki, živim v Ljubljani. Imamo dovoljenje za bivanje. Vsi otroci govorijo slovensko in so se lepo vključili med vrstnike. Do prvega avgusta lahko živim v hiši, ki jo daje v najem država ljudem z mednarodno zaščito. Po tem datumu moram za bivanje poskrbeti sam. Že več kot dva meseca iščem nov dom, a sem neuspešen. Ko povem, da imam šest otrok, potencialni najemodajalci prekinejo pogovor. Do zdaj sem poklical že 70 številk in se poskušal dogovoriti za ogled oziroma najem.« Tako se glasi pismo, ki smo ga na začetku tega tedna prejeli na naše uredništvo. S pomočjo profesorice slovenščine na jezikovni šoli nam ga je napisal
44-letni begunec iz Iraka Odai Alali, ki je z ženo in otroki leta 2019, po skoraj dveh letih pešačenja, le dosegel Slovenijo. Družino smo takoj obiskali v Integracijski hiši Ljubljana, ki jo je ministrstvo za notranje zadeve zagotovilo za begunske družine z mednarodnim statusom zaščite. Z ženo Heam Alšamani sta nam najprej v angleščini razkrila svojo trnovo pot iz Basre do Slovenije, potem pa so se nam pridružili tudi njuni otroci, 13-letni Aba in 11-letni
Ali, devetletna Banin, petletni Husain ter najmlajši deklici, šestletna Nur in komaj dveletna Celia, ki se je rodila že v Sloveniji. Najstarejši trije govorijo res lepo slovensko, mlajšim pa je bilo ob našem obisku sprva še nekoliko nerodno, a so se potem lepo razživeli in dokazali, da so otroci kot otroci, veseli, da so počitnice in da okoli njih ne divjajo spopadi.
Pri Hrvatih ob vse Kar eno leto in 7 mesecev je
evrov jim za najemnino nakaže država.
trajala njihova pot v svobodo. Živeli so namreč v Basri, ki je v času tako imenovane Islamske države postala eno najbolj nevarnih mest na svetu. Zato se je Odai odločil, da bo življenje svoji družini zagotovil v mirnejšem okolju.
Vso pot iz svoje nemirne domovine, čez Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Bosno in Hrvaško, so prepešačili. Spali so po gozdovih in se skrivali pred ljudmi. »Žena je bila noseča, z nama so bili štirje majhni otroci. Ves čas smo bili žejni in lačni, nekoč smo bili štiri dni čisto brez hrane. Na Hrvaškem je bilo najhuje, policisti so vse begunce brez milosti vračali v Bosno. Pri tem so bili zelo nasilni in nam vzeli vse, kar smo imeli, od denarja do telefonov. 15. marca 2019 nam je končno uspelo priti v Slovenijo. Žena je bila tako izčrpana, da so jo takoj odpeljali v bolnišnico, za nas pa so takoj izjemno lepo poskrbeli. Kako nam je odleglo, ko smo prišli med dobre ljudi v Sloveniji,« na kratko opiše skoraj dveletno potovanje.
Družina je takoj zaprosila za azil in ga tudi dobila, pred enim letom pa jim je MNZ dodelilo tudi stanovanje, v katerem živijo. A v njem so lahko le eno leto, po prvem avgustu si morajo sami najti nov dom. Vendar je to tako rekoč nemogoče! Ne v Ljubljani in ne v okolici v dveh mesecih niso našli niti ene možnosti.
Plačilo ni problem
»Ni problem, da ne bi zmogli plačevati. Država Slovenija nam vsak mesec, glede na velikost družine, plača 1005 evrov za najemnino. A vsakdo, ki ga pokličem in povem, da imam šest otrok, takoj prekine pogovor in se sploh noče več pogovarjati z mano.
Žal smo vezani le na Ljubljano in okolico, saj hodim v jezikovno šolo, žena pa jo bo začela obiskovati septembra. Če hočeva polno zaživeti v Sloveniji, se trudiva, da bova znala slovensko, saj bova šele potem lahko začela iskati službo. Šolo lahko obiskujeva le v Ljubljani ali Mariboru. Poleg tega so tudi otroci po naši dolgi poti spoznali tukaj prijatelje in se lepo vključili v vrtec in šolo. Vzgojiteljice in učiteljice so nama dejale, da zanje ne bi bilo dobro, če bi se preveč selili in menjali okolje,« pripoveduje in nam pokaže telefon s klici na številne nepremičninske agencije in na številke v malih oglasih, kjer oddajajo stanovanja in hiše.
»Res je, da je šest otrok veliko in da v takšni družini nikoli ni povsem mirno, a najini so zelo vljudni in zadovoljni, sprejeli so nov jezik in kulturo in želijo živeti tukaj, kjer imajo mir in možnost šolanja. Mi sploh ne potrebujemo veliko, radi bi samo, da imamo kuhinjo in dnevno sobo ter kakšno dodatno sobo. Radi smo skupaj, vsak otrok ne potrebuje svoje sobe. A res ne vem, kaj naj sploh še naredim, kot da prek časopisa Slovenske novice prosim dobre ljudi, ali mi lahko pomagajo! Saj moji otroci po 1. avgustu vendar ne morejo prenočevati na cesti,« je končal pripoved in povedal, da bo za vsako pomoč neizmerno hvaležen.
Pomaga tudi učiteljica
Poklicali smo tudi Odaijevo učiteljico slovenščine Zlato Kastelic, ki kar ne more verjeti, da ima družina toliko težav z iskanjem doma. »Odkar sem od svojega učenca izvedela, v kakšni stiski se je znašel, me zelo skrbi zanj in za njegovo družino. Gospod Alali je eden mojih boljših učencev in res se zelo trudi, da bi se naučil slovensko in se vključil v našo družbo. Tudi otroci že zelo dobro govorijo slovensko in vidi se, da nimajo prav nobenih težav z integracijo. Ne razumem, kako vsi stanodajalci odklanjajo to družino. Veliko ljudi iz različnih držav sem učila, a še nikoli nisem zaznala, da bi imel kdo tako velike težave pri iskanju stanovanja. Zakaj je tako, lahko samo predvidevam. Moja glavna misel je, da otroci v Sloveniji ne bi smeli trpeti takšnih stisk in bi se morala najti kakšna rešitev tudi zanje,« je povedala Kasteličeva v upanju, da se bo po objavi v našem časopisu vendarle našla rešitev za družino iz Iraka.