In Stevie Wonder je spregledal!
Kot mi je pripovedoval moj Kreativni škrat, je imel te dni prav razgibane. Takole mi je pripovedoval ob nedavnem obisku. »Pred dnevi je v moj digitalni poštni nabiralnik priletela naslednja vesela novica: 'Dragi prijatelji glasbeniki! Tudi letos je Zveza sindikatov vseh glasbenikov (ZSVGS) v sodelovanju z reprezentativnim sindikatom Glosa SKG Forum pripravila razpis za subvencioniranje novih skladb v slovenskem jeziku. Višina posamezne subvencije znaša 250 eur. Skladbe bodo razvrščene v tri kategorije. Izmed vseh izbranih dobitnikov subvencij bo strokovna komisija izbrala ustrezno število skladb iz vsake kategorije, ki bodo objavljene tudi na kompilaciji ZSVGS, izdani v digitalni obliki. Prijavite lahko največ dve svoji novi skladbi. Prijave sprejemamo do 30. septembra 2021.«
Konkuriranje na tovrstnem razpisu ZSVGS je merska enota za zaplankanost, norost in stisko povprečnega slovenskega glasbenega izvajalca. Je merska enota za vzdržljivost upognjene izvajalske hrbtenice per se. Je potrdilo večne odvisnosti malega izvajalca pod čevljem velikega založnika. ZSVGS pa je, preoblečen v oblačila 'skrbnega sindikata', posrednik med enimi in drugimi. Diler. Mimogrede. Po dostopnih podatkih kolektivne organizacije IPF sta dva omenjena sindikata glasbenih izvajalcev v zadnjih desetih letih od kolektivne organizacije izvajalcev in založnikov prejela konkretne denarje. Več, kot si v sanjah predstavljate. Ta sredstva naj bi bila namenjena delovanju sindikatov, ki sta, ko gre za zdravo delovno okolje glasbenih izvajalcev, vedno tiho. Nič ne rečeta, ko po slovenskih odrih kraljujejo tuji izvajalci. Nič ne rečeta, ko se v slovenskih medijih vrti enormna količina tuje glasbe. In ko je že vse na psu, ponudita slovenskim izvajalcem mizerno in žaljivo subvencijo za produkcijo nove slovenske glasbe. Za bruhat!
IPF, ki hrani ta dva sindikata, se deli na dvoje. Tam bi morali sobivati glasbeni izvajalci in na drugi strani glasbeni založniki. Zadeva se je izpridila v smeri, da izvajalci životarijo, založniki pa si bogato mastijo brke. Nekdanji pirati, kasneje založniki, so danes zastopniki tuje glasbe in aktivni upravljalci avtorskih in sorodnih pravic. In ti isti, z donacijami, nadzorujejo še delovanje dveh sindikatov. Nekomu jemlješ denar, potem pa mu, preoblečen v dedka Mraza, ponujaš njegov denar kot velikodušno subvencijo. Ušivih dvesto petdeset evrov na skladbo, za kar pa si skrbni sindikat kupi vse pravice novonastale skladbe, ki so jo v celoti plačali in producirali avtorji in izvajalci. Opisana prevara je šolski primer, ko bi moral reagirati sindikat. Ampak kako naj reagira sindikat, sam proti sebi? Zveza sindikatov vseh glasbenikov Slovenije je v resnici fenomen že tako in tako fenomenalnega sindikalizma v Sloveniji. V kritičnih trenutkih se sindikati vedno odzovejo politično. A obenem so, vsaj na glasbenem področju, glasovalni stroj, ki vedno prispeva potrebne glasove izvajalcev, za nemoteno škodljivo delovanje kolektivne organizacije izvajalcev in založnikov. Seveda, po meri založnikov.
Nekomu jemlješ denar, potem pa mu, preoblečen v dedka Mraza, ponujaš njegov denar kot velikodušno subvencijo.
Z drugim sindikatom, imenovanim Glosa, ni nič drugače. Tretji, SGS, pa je, bolj kot ne, klinično mrtev. Glasbeniki, izvajalci, avtorji, so že davnega leta 2013 državi predali ducat sistemskih peticij, ki naj bi vodile v zdravo glasbeno sceno. Trinajst peticij je bilo podpisanih z več kot dva tisoč podpisi najuglednejših slovenskih glasbenikov. Med podpisniki so bili tudi že pokojni Avsenik, Slak, Sepe, Hrušovar … in drugi velikani slovenske glasbe. Zgodilo se ni nič.
Tudi omenjena sindikata nista naredila nič. Celo več. Večno in vedno sta bila z omenjenimi velikani slovenske glasbe na drugem bregu.
Kreativno razmišljam. Za koga vraga, za kaj se torej ta dva sindikata (in mnogi drugi po Sloveniji) zavzemata/zavzemajo? Vse bolj se zdi, da sindikatom dišijo poslušni kimavci brez ustvarjalnega potenciala. Kreativci pa so njihova nočna mora. Smrt. Edina kreativnost nekreativnih sindikatov je torej v tem, da so se obkrožili z množico nesposobnežev, ki dvigujejo roke proti boljšim časom, proti suverenosti, proti inovativnosti. V zadnjem času so šli še dlje. So celo proti višjim plačam.
In Stevie Wonder je spregledal.«
In sem še sam odskakljal do svojega poštnega nabiralnika. Tistega ta pravega, pred vhodom v stanovanjski blok. Za vsak primer, če je kdo nemara tudi meni kaj vrgel not. Hvala bogu sem imel digitalni poštni nabiralnik prazen.